Vodja mednarodnih aktivnosti, stikov z javnostjo in informiranja
Naštej kaj so tvoje glavne delovne naloge:
Primarno pokrivam področje evropskih projektov, skrbim pa tudi za informiranje in PR mladinskega centra in Mladinskega kulturnega kluba eMC plac, urejam družbena omrežja, sem vodja programa eMCe plac ozavešča, vodja PR na Festivalu mladih kultur Kunigunda, sem podpredsednica Komisije za mladinska vprašanja.
Najljubši spomini iz otroštva ali mladosti se vedno bolj pogosto pojavljajo, pripovedujejo in podoživljajo :)
Prve asociacije na mladost so nepopisanost, raziskovanje, razcvet.
Čas, v katerem sem jaz preživljala mladost, je bil veliko bolj intimen, nismo odraščali tako vsem na očeh.
Čas, v katerem ste mladi danes, se premalo ukvarja z vsebino, zasipa z informacijami, narekuje prehiter tempo, ponuja veliko, da pa premalo, hkrati pa vam je cel svet bolj dostopen, meja skorajda ni, možnosti in priložnosti je neskončno.
Kot najstnici mi je bilo najtežje, da sem želela biti nekdo drug.
Iz tistega časa pogrešam spontane, velikokrat nore, nepremišljene in nepotrebne, hipne, kdaj tudi nevarne odločitve, ki pa so se k sreči vedno dobro končale in so dragocen spomin. Razum danes dela na veliko višjih obratih. Ne bi bilo nič narobe, če bi divja stran in instinkttudi danes večkrat prevladala.
S prijatelji sem rada v otroštvu dneve preživela na ulici, na igriščih in travnikih, skratka zunaj, na svobodi, pod milim nebom, z vetrom in velikimi mašnami v laseh, buškami in potolčenimi koleni, žogo in loparji. V najstništvu smo se družili v parku, sedeli v krogu, se pogovarjali, kej spili in bluzili, hodili na poletne festivale, koncerte, se zaljubljali, raziskovali čustva, svojo identiteto, bolj so bile izrazite subkulture in občutek pripadnosti, po kateri smo verjetno vsi hrepeneli. V študentskih letih pa smo iskali poceni letalske karte, z rukzakomskvotali pri tujcih – zgodb za celo knjigo!
Rada sem počela, pa ne bi smela vse tisto, kar sem mislila, da kot najstnica moram, verjetno pa res ne bi smela, haha. Vedno pa zmerno, če že ne po pameti. Sem znala reči tudi ne in me pritisk družbe glede česarkoli ni dosti premaknil.
Danes ohranjam otroka v sebi tako, da sem obkrožena z mladimi, da so mladi inspiracija, motivacija, nikoli pa zares nisem izgubila igrivosti, nagajivosti in jo puščam, da pride na plano.
Danes bi mladi sebi povedala, da bom zgurala! Da se bom našla, da bo vse v redu, naj skinem sekiranje na zalogo, da nisi nikoli zares sam oziroma nisi več sam, ko si pripravljen biti ne sam.
Pri delu z mladimi mi je najbolj všeč, da se ne jemljejo tok resno kot odrasli, da nas učijo ravno toliko kot mi njih, da vidijo stvari po svoje, da so neobremenjeni s preteklostjo in tradicijo in hočejo drugače, po svoje, s tem pa tudi nam dajejo prostor za rast in spremembe – tudi na boljše.