Ko rečeš Jošt misliš ogromno enih stvari. Od »ludega Škalčana«, ki je postal blokovc – lajf pač, do utelešene tehnike - blood, sweat and tears, misliš sodelavca, v nekih drugih časih bi rekli kamerata, misliš človeka, ki ima na zalogi neskončno vicev in večina je črnih in res »cringe«, samo jih pove na tak način, da se cela miza krohota (ali kremži), nekoga, ki je izjemno empatičen, simpatičen, ginger, ki ima dušo, tisti, ki nobenega ne pusti zadaj, ki raje postavi sebe na drugo mesto, ki zna sprejet kritiko, priznajmo si - to je posebna vrlina, je nekdo, s katerim lahko debatiraš o življenju, lepih in težkih stvareh, politiki, prestrukturiranju - ja, vem, o zadnjem žuru ali pa »kr tk neki« in vedno je prijetno. Je nekdo, ki zna izkazovat čustva, nekdo, ki spoštuje druge ljudi, ki ima rad svoje ljudi in tak človek, ki se za njim kar malo jočeš. Ja, res. Ko se je poslavljal iz naših vrst, mi je šlo večkrat na jok, enkrat celo pred županom. »Ka češ.« Njegovo prvo (in zadnje, hehe) leto, ko je bil pri nas zaposlen, sva skupaj preživela ogromno časa, na različnih lokacijah, na različnih projektih, najrajši pa v miru v pisarni v Starem Velenju, hehe. Joštu privoščim vse najboljše in vem, da je vesolje na njegovi strani.
Skoraj tridesetletni Jošt je bil enkrat otrok in najstnik. Kaj je počel?
»V osnovni šoli smo laufali po Škalskih gošah, hodu sem na tabornike, bral fantazijske knjige, treniral karate do modrega pasu. Ampak bolj kot krožek, kot športna aktivnost, ne da bi mel resno zanimanje. Špilu sem basket na Osnovni šoli Livada, sam nisem bil nikol ful dober, hehe, sem bolj za individualne športe. S fotrom sma dost hodla na turno smučanje, plezat, na kolo, surfat. Posluha nimam, tk da v glasbeno nisem hodu, haha. V osnovni nismo velik hodli ven, ker je blo treba vedno it z bajkom. Kasnej pa eMCe, dijaška ŠŠK.«
Si kot starejši brat dveh deklet že kdaj pokazal mišice, hehe? Kako ste odraščali?
»Haha, z Meto sma si po letih dost blizu, ona je »đajsna«, se zna za sebe postavit. Ana je pa mlajša, če bi njej kdo težil, bi pa ziher blo: »Alo, ne se zejbavat!«, haha. Super otroštvo smo meli, nič nam ni manjkalo, starša sta mela fajn jobe. Sta nam pa dala to, da vemo, da si je treba prislužit svoj keš, nismo razvajeni. Stari starši so bli velik prisotni. Fajn je blo.«
Misliš, da te je to, da si bil tabornik, kasneje »potegnilo« v mladinsko delo?
»A veš, da bi reku, da ne. Sem pa tam spoznal velik ljudi, ki so še zdej moji frendi. V naravi smo bli dost, men je to kul, ker smo s starši dost hodli po gošah, potovali smo. Fajn mi je blo met vse možne nature akcije, tekmovanja, orientacijski. Vodnice sem mel super, najbolj se spomnem Kaje, Lucije in Tine, vse so ble zagnane, znale so nam vzbudit zanimanje. Tina je bla še posebi glih prav stroga. Nisem pa nikol naredu vodniške šole. Ko je Leja postala načelnica v Škalah, me je poklicala, ker smo bli skup v vodih pa sm bil en čas vodnik. Ampak ne, prej je bil v tistem času beef med ŠŠK pa taborniki, hehe.«
V kakšnem spominu maš gimnazijske čase?
»Skonektali smo se s sošolci, neki jih je blo še iz osnovne, fajn je blo, kr nismo meli v razredu nobenih problematičnih al pa dosadnih ljudi. Hodli smo v skejt park, čez vikende v Maxa, takrat je blo v petek in soboto polno. Pena partiji, glow partiji. Kej smo spili pa šli ob enih domov, haha.«
Maš kaj takega, primernega za objavo seveda, za delit?
»Mogoč to, da sem dobu ukor pred izključitvijo, haha. Konteksta zdej ne bom razlagu, ampak sem se postavu za sebe, bil sem po krivem obdolžen, to mi je pokvarlo učni uspeh, na drugi strani pa ni blo sankcij. Ne bi smel reagirat kot sem, to sem takoj vedu, ampak ja, se mi je zgodila krivica. Nism si pa mislu, da bom dobil prav ukor, haha.«
Kako si pa prišel med nas?
»S Stropnikom pa Amadejem smo šli skupi na en evropski projekt na Ciper. Peljala nas je profesorca Jogrova. Tam smo se še bolj spoznali in ona dva sta že hodla v eMCe pa sta me povabla na en koncert, men se zdi, da je bil Natečaj botečaj. Eden prvih spominov so sigurno Carnifliate, bend od Ringa pa teh pobov. S Krstulovićem sma začela pol hodit hengat, to je bil un cajt, ko je bla polna terasa, polno ljudi spodi, spomnem se teh mal starejših, Vanja, ti, Švenč, Maruša, Tjaša, Janko, hit sem se z vsemi razumel, skulirano je blo.«
Malo starejših, hvala, haha. Kdaj si pa prvič delal?
»Prvi moj event je bla tehnaža na DMK-ju na gradu. Če se prav spomnim Electronic Fortress 2015, Janž je bil predsednik ŠŠK-ja. Amadej je bil lučkar pa je javu, da rabijo fok za čistilno. Pršu sem na smeno, delali smo do petih zjutri, hehe. Pol je pa Janko isku še kakega dežurnega v eMCeju. Grega pa Ring sta že delala pa sm reku ajd, grem.«
Večina pri nas začne kot »dežurc«. Kako si se mel?
»Ful sick! Fajn! V petek pa soboto bi itak bil tam, ka je pa še mal pospravit mize, stole, smeti. Dobil sem plačane ure pa dva kupona za drink. Takrat je bla še una fora, če si prinesu prazno flašo, si dobil mali pir, hehe.«
Kako si pa doživljal eMCe? Takrat še nisi vedel, da boš skupnemu prostoru, v smislu ŠŠK-ja in MC-ja, posvetil desetletje, hehe.
»Men je blo v štartu bolj tk heng plac, nism se ukvarju zares, ka je na programu. Pač nek kafič, kjer je bil folk sproščen pa je blo to to. Kasnej, ko sm bil pa v dijaški, sem pa vidu še drug vidik. Da so organizacije, ko dajo keš, da lah mladi delamo, kar želimo. To mi je blo pa kr krejzi, neverjetna druga nota. To se mi je zdelo pa spešl, da nam da ŠŠK nek denar in lahko organiziramo stvari.«
Bil si še dijak, ki je začel spoznavati mladinsko delo, študentsko organiziranje. Omenil si denar. Si čutil do tega odgovornost? Ker na nek način ti je »kar podarjen«.
»Itak. Men je blo to najbolj pomembna stvar na svetu takrat. Organizirali smo Park spet dogaja, to je blo leta 2016. Ful smo se potrudli za program. Nočem dissat naslednjih generacij, sam men se je zdel zadnji tak res velik ta naš. Cel teden dogajanja, Stropnik, naš think tank, je mel velike ideje. Skupi z Beatbox Slovenia smo organizirali 3. državno prvenstvo BeatBox Battle Slovenija, koncert Zmelkoow pa Čaga boys v Letnem kinu, polno nekih manjših dogodkov, velik ljudi je pršlo. Direkt po tem smo šli na Exit, sam to je druga zgodba, haha.«
Koliko je bilo stresno?
»Na vezi sm bil z Mrigotom pa Švenerjem za beat box in smo mogli skos kake male stvari reševat, takrat se mi je pa zdelo, da svet rešujemo. Vedno, ko sem ju mogu kej klicat, al za cene al pa za nagrade, mi je blo ful ono aaa … Ful se nam je šlo. Men je blo vedno važno ka delamo pa kk delamo.
Je tud velika razlika, če delaš med zimskimi počitnicami kak kulinarični al pa filmski večer al pa ornk festival. Definitivno sem se zavedu, da nam je ŠŠK neki dal pa da ne smemo zafrknat.«
Ko si šel na faks, si bil že močno prisoten na tej sceni.
»Bi lah reku, da je to vplivalo tud na to, da nism prvega faksa sfuru. Takrat sem bil še na kemiji. Res je tud, da me ni res zanimalo, sam sm že kr dost štrenču za ŠŠK. Predsednik je bil Moši, ko sem naredu svoj prvi event, punk koncert. Povabu sem Diarejo eksploziv, Cener pa Tomato Punx. Takrat mi je Dremel, s katerim sma se družla pa špilu je pri Cenerjih, pokazu te bende pa smo nardili fajn žurko. To mi je blo noro, da mam priliko kej takega nardit. Pa v tistem času sem začel tehniko delat.«
Kaj pa življenje v Ljubljani?
»Najprej mi je blo super, ker si prvič v lajfu sam večino tedna, žurke na žurke, heng, namizne igre. Pol na neki točki mi pa faks ni šel, postalo mi je depresivno vse skupi, sekiru sm se, nism hotu doma nč rečt, ker sem mel one fore, ko vsak drug bruc, da bom skocku septembra deset izpitov. U lajfu jih ne bom! Pa sem pač mogu prit domov pa povedat, da bom eno leto pavziru pol se bom pa prepisu na drug faks. Kar se pa ŠŠK-ja tiče, smo meli pa bolj čez vikend akcije, v Ljubljani pa Mariboru pa kak Pub crawl, spoznavne žure, takrat je obstajal še ŠŠK Knap žur.«
Kako si izkoristil pavziranje?
»Celo leto sem delu v Gorenju na servisu. Za tiste čase je blo kr okej plačano, delu si vsak drug dan, ure so se lepo nabrale, dobil sem skor za eno celo plačo. Doma sem ponudu, da lah devam za stroške pa sta rekla moja dva, da ni treba, tk da mi je res velik ostalo. Nč kej, živel sem v Velenju, takrat je bil Amadej tud tu, vsake tok sem šel k Špeli v Ljubljano. Vsak dan sem bil v eMCeju, tud med tednom, pač skos, hehe.«
Če se pogovarjava o desetletju, to je nek razpon od takrat, ko si prišel in do danes - kaj se je v tem času spremenilo, zgodilo?
»Js bi reku, da se je začela sprememba, ko se je Ritmo pri bazenu zaprl. Takrat je začela hodit k nam »gamad«, tisti, ki so bli chill, so pa nehali. Vzporedno pa še neki drugega. V eMCe sem začel hodit recimo leta 2012, 2013. Takrat je obstajalo ful društev kot so Železni aktivizem, COGO, Universe, DUŠA, furali so jih pa mladi, ob podpori ŠŠK-ja, eMCe-ja pa MC-ja. Vsak vikend je blo neki drugega, bogat program, miljon različnih subkultur. Zdej so ti ljudje odrasli, ni pa podmladka, nabor je nehu obstajat. Vse skupi se je zgodilo, problematičn folk, program, ki je zamru, tista stigma že od prej se pa ni kompenzirala s programom. Ni blo več velik za ponudit.«
Jaz vidim zanimiv pojav po koroni. Se mi zdi, da so nam tiste generacije ušle, da je nastal nek »gap« in trend »ostati doma«, ki se bo, upam, šele sedaj začel obračati.
»Ziher je to tud del tega. Js sem bil predsednik ŠŠK-ja med korono, Golob pa po koroni in me je še mel v ekipi. Zato vem, kok smo se trudli pa probali nazaj obudit program. Mlajših alternativa ni več zanimala, šli so v čist druge vode. Zdej smo na podnu te »alt krivulje«, čez pet, deset let, se bojo pa mogoče spet pojavli alternativci. Korona je ziher problem iz vidika, da so mladi nehali bit socialni, sej ne sam v klubih, to si vidu v študentskih domovih. Včasih so ble to žurkice, po koroni pa tega ni blo, bruci niso vedli ka bi, uni prvi, drugi letniki pa niso znali bit v crowdu.«
Med korono se je zgodila še ena zgodba, katere del sva bila tudi midva. Mladi so, ste, izrazili željo po prenovi prostora. Vsi smo pričakovali, upali, da bodo potem prišli novi mladi, ki bodo plac vzeli za svojega pa jih nekako kar ni bilo.
»Vizualna prenova je sam prvi, najmanjši korak. Na prvo mestu smo takrat dali funkcionalno prenovo, na primer štrom, zamenjali lesen šank, ki je gnil, te stvari. Ko se je to realiziralo, bi blo treba pa program začet filat, da pridejo ljudje na evente. Vizualno, pač ne vem, to je bolj za kavarne v centru Ljubljane, v alter klubih je pa pomembno kake vsebine maš, kdo gre gor na oder. Preden smo plac zrihtali so ble na stebrih une shizofrene maske, men so ble ful grozne, sam na koncertih me niso motle, ker me je zamotu program na odru. Mladi se ne spomnejo več Stare Pekarne, kaka je bla notr, propadajoča. Pa smo se tam masovno družli. Not smo špilali board game, ko je Stropnik zaštartal PLAYS.«
eMCe je šel čez različne faze. Nam, ki tu delamo, je včasih težko poslušati vse kar slišimo o prostoru, programu, ljudeh. Te je kdaj to prizadelo?
»Men je bil eMCe najprej plac sam za hengat, kasnej pa plac, kjer mam ful možnosti, realiziram lah svoje ideje. Ko sem bil predsednik ŠŠK in ko sem se v Mladinskem centru zaposlil, sem ga vidu kot neki našega, kot neki mojega, js sem del placa in plac je del mene. Ko ti en zunanji folk sam dissa pa govori ka vse je narobe, ono, ovo, je treba to forever zagovarjat. Mi, ko smo tu zrasli iz malinovcev v zaposlene, ki smo bli del tega deset let, vidimo mal drugač stvari, ko pa en, ko pride sam kavo spit. Prizadelo me je, ko je šlo kej narobe, ko so kr na pamet neki govorili al pa ko sm mogu celo frendu, ki je bil včasih del ŠŠK-ja, zdej ga pa vse moti, razlagat ozadje.«
Veš, da smo se predsodkih do eMCeja ogromnokrat pogovarjali, ure in ure smo debatirali na kak način popravit podobo, sloves, ki ga imamo v javnosti pa nekako nismo nikoli zares uspeli. Zdi se tak »neverending story.«
»Je »neverending story«, ja. Pač skos to, da se tam kadi sam trava, to so tud moji sošolci men govorili, js pa nazaj, naj pridejo na program. Ukinit je blo treba dopuščanje konzumiranja. Ko je bil Janko še tam, smo take meli akcije pa pristope, ene ljudi bi blo treba pač enostavno spravit stran, sam očitno nismo bli nikol dovolj striktni. V ŠŠK-ju sem js vedno svoji ekipi govoril, da mormo met ful vsebin, da bodo na to pršli mladi. Novi mladi.«
V čem vidiš največji smisel mladinskega dela? To področje si spoznal od blizu, videl si dobro in slabo.
»To, da si mladina sama dela vsebine za preživljanje prostega časa. Sej maš krožke pa neko dnevno strukturo, sam je pa tretji del, ko mora prit spontano. To so pa lah koncerti, druženja ob board game-i, neki pač. To morjo delat mladi za mlade, ker mladi razumejo svojo publiko. Js sem šel iz ŠŠK-ja, ker nism več vedu, ka je brucem fajn. Mladinski delavci, ki so starejši pa naj usposobijo mlade, ki bodo dijakom in študentom organizirali stvari. Med korono smo vidli, ka se zgodi mladini, če so zaprti dve leti pa se ne morjo družit. Aja, še en pomemben del morem izpostavit. V tej alternativni sferi smo vidli dosti mladih, ki majo težave. Od drog do bullyinga, od staršev, ki jim je vseen. In mladinski delavci smo jim lah neki dali, nek občutek pripadnosti, produktivnosti. Neki za delat, da ne zapadejo še v hujšo piz …«
Kako doživljaš ta trio - MC, eMCe, ŠŠK? Bil si zelo vpet v vse tri.
»To more obstat forever, to je glavna stvar, zaka je Velenje najboljše v Sloveniji kar se tega tiče. Če maš eno grupo študentov, ki se menja na leto, dve, rabiš ljudi, ki majo znanje in to so ljudje v MC-ju, eMCe-ju, ki pomagajo pri stvareh.«
Za en čas sta z Marušo, ki je sicer zaposlena pri nas v MCVe, prevzela vodenje kluba. Kako hitro si ponudbo sprejel in kako hitro obžaloval, če se malo pošalim?
»Haha. Pa sej ne obžalujem. Takrat se je vakum nardil, ker je šel Janko drugam. On je največ vedu o eMCeju, velik je sam delu, mel je sistem, midva sma se pa kr neki časa lovila. Nekot je pol zlaufalo, finačno ni blo slabo, poleti je bla polna terasa. Šank ekipa je bla okej, sfurali smo zunanje prireditve. Js sm takrat zaključu drugi mandat v ŠŠK-ju, vedu sem, da ne bom spet kandidiru. Rabu sem študentski job, ker mi ni ratalo nardit zadnji izpit, diploma je bla napisana, sam sem mel spet leto fraj. Takrat se je zgodila ta tranzicija, ko je šel Janko k vam in sem se odloču, da bom probu. V tistem obdobju sem bil itak skos tam, na magisterij se pa še nisem mogu vpisat.«
Si si kdaj predstavljal, da bo to tvoja kariera? Si razmišljal, da bi postal direktor?
»Sem se odločal takrat o tem, ko me je Janko vprašal, če me zanima. Pretehtalo je pa to, da sem vedu, da morem nardit magisterij, če želim kdaj delat v stroki. Če tega ne bi končal, bi si zapru marsikatera vrata, tu je pač pomembna stopnja. Po dveh letih, ko zaključim faks, se pa lah spet menimo, tk sem študiru. Ni mi pa žal, da se je tk izšlo, ker si z leti vedno manj pripravljen delat tak job kot je bit direktor eMCe placa. To se dela 24/7, sobota, nedelja, skos morš bit ready. Če hočeš več strukture v lajfu, ne gre na tak način.«
Kako je pa zgledal tvoj delovni dan tam?
»Nekak sma mela z Marušo zmenjeno, da je bla ona bolj na programu in financah, js pa na razpisih, zalogah, skrbela sma za šank, za šank ekipo, pripravljala menjalnino, usklajevala tonce, lučkarje, naročevala pijačo, pripravljala oder za artiste, backstage, pazla, da folk ne dela bedarij, komunicirala z varnostniki, iskala ljudi za delat. Pol so pa še zunanji dogodki, to je pa katastrofa, kk je to hektično. Siddharta vol.2 na 30 DMK-ju, ko sem mel čez gostinstvo, ne tehniko, js sm mislu, da mi bo glavo razneslo. Pos terminali, dovoljenja, miljon kelnerjev, zaloge drinka, vse naenkrat, ne morš si mislit.
Ko mi kdo reče, da lahko je bit gostinc, si mislim: »Lejga, ti zgleda v lajfu še nisi bil niti kelner, ka šele vodja.« Oba sma ugotovila, da si ne želima bit direktorja in za nama je pršu Žiga.«
Kaj je Žiga prinesel novega?
»Ma ful dobre programske ideje, ko smo bli mlajši pa je sodeloval pri ŠŠK-ju kot ŠŠK senior, je mel zmeri odštekane ideje. Na prvo žogo smo si misli, da se to ne da, sam smo se potrudli pa je ful fajn izpadlo. Ma ful čut za estetiko, ful dober je v tem. Šank letos na Visti na Joker out, lah rečem sam wau. Največji doprinos sta programska širina in estetika.«
Dejva še bolj zares ŠŠK, dva mandata si bil predsednik.
»Nisem mel te ambicije. Moši je po tretjem mandatu rekel, da zaključuje. Men se je zdelo, da je Stropnik tak, ko bi lah kandidiru, ker je mel tok idej, začel je PLAYS, Pub Quize, ki jih ŠŠk dela še danes, ful je samostojen, vse je fajn hedlu, PR je furu. Pa ni želel. Na delovnem vikendu smo se pa začeli mal menit o tem in so me izpostavli. Js sm šel takrat nazaj na faks. Ko sem doma povedu, da razmišljam o tem, niso bli najbolj navdušeni. Sem kr premlevu pa sm se odloču, da ja, da kandidaram, to pa zato, ker sem mel ekipo ful sposobno, vedu sem, da mam vzadi ljudi, ki so izkušeni pa se lah zanesem na njih. Dejmo probat!«
Kako si pa sestavljal ekipo?
»Srečo sm mel, da so bli ti ljudje z mano že prej v upravnem odboru, z izjemo Leje, grafične oblikovalke. Vsi so bli v dijaški sekciji, recimo Jaka, Amadej, Vid, Anja, Martin, Špela, Bruni, da ne naštevam vseh. Nism rabu novih ljudi, mel sem te, ki so meli kilometrino, vedli so, kk se dela na njihovih področjih, zato smo bli uspešni, kokr smo lah bli, ker smo meli mandat med korono.«
Te je bilo strah prevzet tako odgovorno funkcijo?
»Ja, 100 posto. Po volitvah mi je Moši predajal znanje in informacije, vedu sem približno kok mamo, kok rabimo, kok bo stal DMK. Neki cajta nism mogu spat, ko so me skrbele finance pa razpisi. ŠŠK ma sicer neko stalno financiranje od ŠOS-a, ker mamo ta status pa URSM razpis je, občinski razpisi, participacija na koncertih, ki je redko plus, hehe, ampak ja, je stresno. Pa mogoč mal prešer, ker so nam starejši govorili kok mamo perspektive, kok obetamo. Men je blo pa tk, stari smo sam 22, to lah gre vse narobe.«
Tebe in tvojo ekipo je torej doletela korona. Dvakrat.
»Štartali smo fajn, po ne vem kokih letih razprodali eMCe, ko smo nardili koncert od Vazza pa Mrigota pol pa korona. Nismo vedli ka bo, na upravnem odboru sem povedal, da DMK-ja ne bo, da bomo delali sam tekoče stvari. S Siddharto smo že podpisali pogodbo in bli z njimi na vezi. Pol je pa to trajalo godinama. Tk da leta 2020 DMK odpade, v letu 2021 smo bli ziher, da letos pa bo in spet nismo mogli nč nardit. Sfurali smo poletne dogodke, Ribno pa Lake fest. Pol nam je pa iskreno kr dol padlo.«
Siddharto je prevzela naslednja ekipa, ko je bil Armagedon na Visti.
»Siddharta je mela pogodbo z nami od leta 2020 in so bli tok fer, da so rekli, da bodo zarad razmer pršli kadarkoli kasnej in niso višali cene. In so pršli ja, dvakrat, haha.«
Na kaj si ponosen v svojih dveh mandatih?
»Najbolj ponosen sem na prenovo eMCeja in na Lake fest, ker je postal drugi največji dogodek ŠŠK-ja. Pa na Ribno 2021, po enoletnem premoru smo ga organizirali, vse je delalo na polno, šank, program, dobre aktivnosti, tehnika je bla pridna, ful folka, na razpisu smo dobli sofinanciranje, vse je blo super.«
Če bi te povabili, da narediš še en koncert …
Alo Stari!
Ti si večkrat prevzel vlogo vodje. ŠŠK- ja pa Festivala Kunigunde pa neštetokrat tehnike in vedno so ljudje s tabo radi delali. Kaj misliš, zakaj?
»Pri vsem tem kar si naštela je skupno to, da morš bit mirn in ne smeš eksplodirat, to mi je šlo zmeri fajn. Morš znaš videt pri ljudeh kdo je za kej spodobn in jih prav razporejat. Pri tehniki sem tistega, ko sm vidu, da več zna, dal nekot blizu sebe, da je vodu z mano. Najbolj sem se mogu naučit finance, jedva sem loču neto, bruto, zdej pa furi eno vlko organizacijo. Znat morš poslušat, ka ti govori ekipa, kake problema ma pa kk to shendlat. En primer recimo. Men se je ful šlo, da leta 2022 nardimo Ribno, čeprav je korona. In sem dal to na točko na sejo in so vsi v razpravi rekli, da ne, ker bi mogli prevzet ful odgovornosti. Sej sm js predsednik, sj je vedno na konc moja odgovornost. Pa sem dal na glasovanje in so dali vsi, razen mene, glas proti. In morš znat poslušat svoje ljudi pa stopit korak nazaj.«
Bi posebej izpostavila dva projekta, eden je Festival mladih kultur Kunigunda, poseben izziv pa je bil tudi Metal days.
»Kunigunda je funny story, nism vedu, da bom predlagan za koordinatorja festivala. En dan preden smo meli evalvacijo lanske, so bli Fehtarji v Rdeči dvorani in midva s punco, ki je zdej žena, sma šla tja. Js sm se kr naruku, zjutri sta pa pršla po mene Vojka pa Janko. Boril sem se za lajf že v avtu, res. Janko pa začne pred vsemi govorit, da sem nov sodelavc, da sem najmlajši med zaposlenimi pa da me predlaga za vodenje. Nism mel fizične moči, da bi ful diskutiru al pa da bi celo reku ne, hahaha. Mal me je sekiralo kk bo šlo, sam je pol šlo. Ti si mi velik pomagala, Janko je bil zadi pa smo shendlali. Prav fajn je blo. Na Metal days sem bil pa vodja lokalne ekipe, ki je postala kmal kr širše glavna, haha. Najeti smo bli za ograje pa gasilske komplete pa dixije, na konc so pa moji pobi usmerjali v kampu, skrbeli, da so vandorji na pravih mestih, change over-je delali na odrih. Pol je hitnala poplava, hvala bogu, da so bli pravi ljudje tam, da je blo 20 pobov, ki se znajo obrnat, da smo lah sfurali, če jih ne bi meli, ni šans, da bi zrihtali. To je bla ena taka stvar, ko je noben od nas prej ni vidu, wau prizorišče. Da je vse to ratalo … js sm mislu, da ne bo šlo, kr so se drugi segmenti tk počas obračali, sam je. Škoda, da se je končalo, kot se je, lah bi vlka stvar postala.«
Kaj te je naučilo delo z ljudmi, kakšni smo?
»1000 različnih odtenkov, vsak je res svoj. Predvsem miren morš bit pri delu z ljudmi in poslušat. Če hočeš bit tiran pa zatret ekipo, če za vsako eksplodiraš, se ne bo zrihtalo. Morš premislit pa presodit ka je najboljša poteza v neki situaciji za naprej.«
Med fanti v tehniki si definitivno pustil pečat. Še danes te omenjajo.
»Men je blo ful fajn to delat, isto ko dežurstvo, sam da nism rabu smeti pucat hehe. Itak bi bil na eventih, tk sm pa dobil plačilo. Zjutri smo vedli, da je treba postavit, med koncertom sem lah poslušu, če me je zanimalo, pol smo šli pa pospravlat. To mi je vedno paslo, straight foward problem mamo, ko ga lah z rokami rešimo. Ne pa ko si vodja v kakem drugem segmentu pa maš nek obskurn problem, recimo sem vodja nekega projekta pa morm zdej klicat 1398 ljudi, preden kej zrihtam. Tehnik je pa pač tk, aha, štrom vn meče, grem zrihtat, grem postavit šank, grem pač karkoli.«
Pa en del tega je sigurno druženje, ko se nabere dobra ekipa, nastane nek tak brotherhood, hehe.
»Itak, mel sm srečo, da sem mel vedno fajn mlade ljudi okol sebe, ko sem bil vodja. To so vedno neke fore, zejbancija, ni bil noben zatežen, dobra volja je bla, to je smisel vsega. Če bomo slabe vole pa se kislo gledali, bo brezveze. Smene so ful dolge, če se maš fajn, je vse lažje.«
Kakšno bi bilo sporočilo za tehnike, ki naju berejo?
»Nisem mel nikol kakega govora, haha. Naj grejo zvijat praktikable! Neki bi jim mogu rečt za filc, duck tape al pa vezice. Ne, a veš ka napiš: TEHNIKA, ZAFILCI ŠANK!«
Začel si kot dijak, kasneje študent, postal predsednik, nadaljeval kot vodja kluba, na koncu pa se zaposlil v Mladinskem centru Velenje. Kakšen je bil pa zate ta preskok v prvo redno zaposlitev? Si si kdaj mislil, da boš naš sodelavec? Bivši, hehe.
»Kar se dela tiče, mi je blo dost simple, ker je blo podobno. Že pri ŠŠK-ju sem vodu projekte.
Največja težava je bla, da greš iz tega študentskega lajfa, ko si tk «ooo, dva predavanja mam, tri ure morm bit na faksu«, v vstajanje ob šestih pa it za osem ur na šiht in to bo zdej to 40 let. Delo je blo podobno kot prej, problemi podobni, hehe. Ko sm začel hodit v eMCe, si nism mislu, da bom kdaj zares delu tu, hehe, to je pršlo kasnej, ko sem bil predsednik pa sem velik delu z MC-jem. Nisem v tistem času niti gledu za šihte v stroki.«
Nekaj časa že nisi več zaposlen pri nas, dejansko si se zaposlil v stroki.
»Za to je krivih več faktorjev.«
No, evo, bodo zdaj vsi tisti, ki so se čudili, izvedeli.
»Skos sem vedu, da bom enkrat v prihodnosti šel v stroko. Na specifičnem področju GIS (Geografski informacijski sistem), kjer delam, moraš non stop slediti razvoju in če me več let ne bi bilo, ne bi bil več na tekočem. Ponudbo za službo sem dobil v obdobju, ko sem bil res utrujen. Prevzel sem Kunigundo …
… pisala sva 4. Lokalni program razvoja delovanja mladih v Mestni občini Velenje za obdobje 2026–2030 …
»… ja, veliko sem mel terenskega dela čez poletje, recimo na OverLake na Visti, Neki poletnega, Lake fest, čez teden pisarna, čez vikende dogodki, cele dneve, noči, ni mi blo več fajn in bil sem blizu izgorelosti. Odloču sem se, da grem vsaj na razgovor na Geološki zavod, kjer sem zdej zaposlen, da vidim kaki so pogoji, kak je job. Fajn sem preštudiru in šel v to.«
Načeloma delaš v Ljubljani, sicer kak dan od doma, ampak moj »point« je, da nisi zaposlen v dolini. Še en mlad in izobražen kader, ki svoj potencial uresničuje drugje. Kako gledaš na to?
»Zdi se mi dost smotano, da je Slovenija tok centralizirana država. Recimo za nekoga v moji stroki je edina možnost zaposlitve izven Ljubljane ta, da si profesor, kar pa men sploh ni v interesu. Tut drugač se mi zdi, da če maš sedmo stopnjo iz česarkoli, razen strojništva al pa elektrotehnike, nimaš nekih ful opcij v Velenju se zaposlit v svoji stroki. Upam, da se bo v prihodnje to spremenilo, ker bi osebno raje delal v Velenju kot pa v Ljubljani.«
Mimogrede, to te pa nikoli nisem vprašala. Zakaj študij geografije?
»Narava me je zmeri zanimala, reliefne oblike, geomorfologija. Mam čut za orientacijo, bi reku. Dinamičn študij je. Stroka, ki je sestavljena iz miljon stvari iz različnih strok, ki se povezujejo. Na GIS-u je ful opcij, ka vse lah nardiš. Ko vidim rezultat dela, recimo izdelano karto za verjetnost pojavljanja zemeljskih plazov, vem kk sm prišu do tega in sem ponosn na to. Super je.«
Včeraj si prišel iz službene poti iz Bocvane, čaka te še Uganda.
»Afrika je nora. Ne bi se sam od sebe spomnu, da bil šel tja, haha, ono grem v Bocvano. Sm pa reku Špeli, da bi šla enkrat na safari, ful je lepo, čist drugač kot pri nas, prava divjina. Dobil sem v službi opcijo ja, da grem za 17 dni na drug konc sveta, da vidim kk delajo, kk to tam poteka. Vse je blo fajn.«
Veliko sva govorila predvsem o tem, kaj delaš in znaš. Vem pa, da tebi veliko pomenijo ljudje okoli tebe. Kaj rad počneš z njimi?
»Ful ja. Žena, familija, to je na prvem mestu, takoj za tem pa prijatli. Velik jih mam še iz ŠŠKja. Špilamo namizne igre, gremo na kak koncert, kr tk hengamo pr komu doma pa đuskamo, se menimo, se zejbavamo, še vedno mamo iste fore kot med faksom, govorimo si vice, se smejimo.«
Večkrat grete skupaj na dopust, maš kake predloge za podobne družbe?
»Bovec poleti, plavaš v Soči, fajn luft je, na morje v kampe, da smo na free. Top je Ribno s frendi, sam se morš fizično pripravit, zdej smo že skor 30. Smučanje z večjo grupo. Pa sej veš, ni važno kam greš ampak folk, ko ga maš zraven. Če so za zejbancijo, bo fajn kjerkoli, lah greš pa s sitnimi v najbolj drag resort pa ti ni fajn.«
Kaj pa rad delaš sam?
»Doma na kavču gledam serijo, kej špilam, grem na kolo, v hribe, to spet vedno bolj, ko mam več časa.«
Če bi lahko vse ponovil, a bi?
»Ja, upam, da bi bil dovolj pameten, da bi šel še enkrat čez vse. Teh deset let me je naučilo več kot šola pa dobil sem frende do konca lajfa.«
Najslajše za konec, večkrat si omenil ženo. S Špelo sta se pred kratkim poročila. A je bil dober žur?
»Uf, od vseh žurov, ko sem jih js v lajfu organiziru, lah sam rečem, da je bil to najboljši žur mojga lajfa!«
3 …
Igrice: Red Dead Redemption 2, Last of us 1, God of war
Serije: Soprano že devetič, Rick and Morty, South park
Bendi: Alo stari, Nofx, Mrigs and Ghet, kr sta naša, kr mi je Mrigu rolu na poroki, hehe
Destinacije za dopust: Pelješac, ker smo hodli s familijo in zdej z ženo, Budimpešta, že štirikrat, Afrika
Najljubši spot-i v Šaleški dolini: Škale, pri bajti od mojih starih, Letni kino, tok enih eventov, da ga res poznam, eMCe plac, zarad starih cajtov
Bila sem še v osnovi šoli, ko sem prvič zagledala Nino iz Tabujev. Njene živo oranžno - rdeče lase in grungy outfit. Ko je začela noreti po odru sem ostala odprtih ust. Takrat sem poslušala bande kot so Guano Apes, Skunk Anansie, No Doubt, Garbage, The Cranberries, oboževala sem njihove karizmatične, divje in uporniške frontmenke. In potem sem prvič nekaj takšnega doživela v živo. Nina je imela vse - noro odrsko prezenco, bila je nepredvidljiva, avtentična in kdaj tudi provokativna. Magnetna. Moj ultimativni girl crush. Svojo pevsko kariero je sicer zaključila, Tabuji pa so še vedno na sceni in so ves ta čas tudi malo »naši«, ker je Izi naš sokrajan, hehe.
Zakaj zdaj govorim o Nini, če imamo intervju z Valentino? Ker sem leta in leta pozneje - koliko, raje ne napišem, v eMCeju gledala pevko mlade skupine Petrichor in v njej videla podobne stvari. Zlahka si jo predstavljam na večjih odrih in verjamem, da je tale intervju eden mnogih, ki jih bo v karieri še dala.
Kako zanimivo se včasih prepletajo zgodbe, boste izvedeli, ko boste prebrali, katera pevka je Valentino tako navdušila, da se po njej celo malo zgleduje.
Stara si 16 let. Kaj bi rekla, katere teme vas mlade zanimajo in katere sploh ne?
»Težko rečt, ker smo si zelo različni, imamo različne želje in poglede, eni grejo kr v politko, eni bolj samo o seb razmišljajo, hehe. Starši bi si želeli trenutno, da predvsem šola, prihodnost, kar se mi zdi sicer prav, ampak ne na način, da te v neki silijo, kar ti ni, ampak te podpirajo pri tem, kaj je teb važno.«
Kako daleč se pa tebi zdi prihodnost? Na kak način živiš svoje življenje?
»Men je važno, da izkoristim ta čas, ki je zdej, ampak kar delam, delam pa tudi za prihodnost, za svoje ambicije. Ne sekiram se dost vnaprej. Razmišljam o ciljih. Staršem sem hvaležna za svobodo, uživam, delam. Lajf nam je dan in mormo ga izkoristit na nek pameten in premišljen način, da ne vidimo sam sebe. Nimam obžalovanj. Tk ko pojejo Alo stari v pesmi Danes nea grem domu. Če sem neki nardila, mi je blo v tistem trenutku fajn. Pa čeprav je bil kdaj grenek after taste, bom že preživela.«
Kakšne ambicije imaš?
»Rada bi uspela v glasbi in fotografiji, zanima me multimedija, produkcija glasbe, že vem, da grem naprej na IAM – visokošolski študij medijske produkcije.«
Prihajaš iz glasbene družine?
»Uf. Hehe, ja, po mamini strani so vsi v narodno zabavni glasbi, dedek Pavle, ki ga ni več med nami, je bil pa pianist. Ko sm bla mala, me glasba ni navdušila, strah me je blo glasbene šole in nikol nism hodla, razen v vrtcu na balet.«
Kakšno glasbo ste pa poslušali doma?
»Js sem šla čez par glasbenih faz, od narodne do Kpop, pol nek pop pa rock, iz rocka v metal, punk, hardcore , poslušam pa rada tud jazz, funky ritme. So se pa vsi doma navadli na mojo glasbo zdej.«
Kaj pa je potem bila prelomna točka, da si danes pevka v bandu Petrichor?
»Na prvem koncertu ever mi je Bor Zuljan pred nos porinu kitaro. Bla sem v prvi vrsti, mal mi je blo sram, ker sem mela gor AC DC majco, ne njihovo, on me je pogledu in pršu proti men s kitaro in to me je čist prbilo. To je to kar hočem delat! Ko sm si zlomla roko pred treningom tenisa, na trampolinu, sem dobla čez kak mesec ukolele in se je to hitr razvilo v igranje kitare. Zdravniki so rekli, da je pomagala celit, ker sem tok vadla, hehe.«
Torej si samouk, bravo! Katero pesem si se najprej naučila?
»Nekaj več od Šank rock. Zdej se v Pop RockStar(s )Studio šoli učim električno kitaro in petje, k Simonu Gorišku pa hodim na akustično.«
Kako je pa nastal vaš band? Kdo vse ga sestavlja?
»S prvim kitaristom Enejem sma se zmenla v sedmem razredu v šoli v naravi, da boma mela duo, basista sem spoznala v Ribnem, posebi za ta bend se je naučil bass igrat, po petih bobnarjih, ki niso mogli je prišu pa Maj z osmimi orkestri v ozadju. Vmes smo menjali že dva kitarista, en čas je bila kitaristka tud Laura. Trenutnega kitarista sem spoznala pa v Pop RockStar Studio. Zdej smo Izidor, Maj, Bine pa js.«
Kako izbirate glasbo, kako je z avtorskimi komadi?
»Na začetku smo igrali različne priredbe, od Tabu do Alo Stari, Big foot mama, pol smo izdali prva singla - Obraz brez sence in Oveneli cvet. Kasneje smo delali glasbo podobno komadoma Za vedno in E36 iz EPja - Par komadov. Naslednja faza je kombinacija metala in punk rocka, igrali smo Slipknot, nardili komad Ne hodi mi blizu, zdej pa igramo hardcore kombiniran z različnimi žanrami . Žanr komada Shit oseba nam je všeč, lah ga poslušaš, ko bi vse nekam poslal. Avtorsko musko je včasih ful lahko, včasih pa ful težko delat. Ne veš kje začet in končat. Inspiracija lahk pride takoj al pa pridejo obdobja, ko mal pišeš. Če nisi v pravem razpoloženju je brezveze na silo. More prit un moment.«
Kakšna je dinamika benda, kako je s fanti?
»Ne delamo nobenih razlik, tk da me sploh ne moti, da sem edina punca. Fajn mi je moška družba, niti mi ni to blizu, da bi se mogle punce družit s puncami, fantje pa s fanti, to mi je tk ono zaka? Fajn se mamo, se kdaj kej kregamo, hehe, bi blo neki narobe, če se ne bi, sam mamo zdrav odnos. To da kontrast, ideje za besedila, hehe. Na konc dneva hit pozabimo, da smo se kregali.«
Imate razdeljene vloge kaj kdo počne?
»Besedila pišema večinoma midva z Izijem, kdaj tud ostali, melodijo pa trenutno Bine. Smo pa vsi del procesa.«
Ste še zelo mlad band. Kakšne izkušnje imate z organizatorji?
»Zgodijo se dobre in slabe stvari, brez slabih ne gre, to so pol dobre zgodbe, hehe. V Mariboru me je en tonc spravu do paničnega napada 20 minut pred špilom. Nism vedla, če bom šla na oder. Cel špil mu je piskalo, še najbolj staromodni tonci znajo zrihtat »in ear«, na koncu sem ga mela edina, drugi so bli pa na monitorjih, grozno. Smo meli tudi kake neorganizirane organizatorje, sam smo razumni, se vse zmenimo, nam se gre, da velik špilamo.«
SLOVARČEK
»IN EAR MONITORING« posebne slušalke, ki jih ima glasbenik v ušesih med nastopom.
»ODRSKI MONITORJI« so zvočniki, običajno postavljeni na tla pred glasbeniki in obrnjeni proti njim.
Ko stopiš na oder - si to ti ali tvoj alter ego? Kaj je tisto, kar rabiš, da se sploh lahko to greš?
»Ne znam opisat občutka, kk je, ko grem na oder. Mam nek mindset, da hočem pokazat kar sem, da se sprostim, moja naloga je, da širim svojo energijo, glasbo, da pokažem svoj zakaj, definitivno grem v posebno stanje. Kdaj pretvorim jezo v energijo. Ljubezen rabiš. To, da maš lep glas, še ne pomeni, da si za oder. More ti bit vseen, ka si bo folk mislu, ko se mečeš, skačeš, delaš vse živo. Ne smeš razmišljat o tem.«
Kako je s tremo? Zanimivo je gledati različne bande, kako funkcionirajo med komadi, eni pevci dosti govorijo, drugi sploh ne. Kako si ti s tem?
»Nimam je, nikoli nisem nism čutla treme, ker lažje pojem kot govorim. Prek glasbe lažje nekomu neki povem, kot z besedami. Uh, js rada zabluzim, znam začet čudne stvari razlagat, trenutno smo na tem, da se govori čim manj, ker so prišli ljudje glasbo poslušat, ne mene. Zahvala pa vedno, to more bit!«
Igrali ste že v večjih dvoranah, z velikimi bandi.
»Igrali smo med drugim v Kinu Šiška na Špil ligi, bili smo »after« skupina Alo Stari, oni so ful kul. Najboljša izkušnja iz backstage-a. Ko so zvedli kok smo stari, nam je šel basist gledat screen time, haha, ful so fajni. Men največ tega nabije Spotify. Obožujem bende, ki si ne mislijo, da so ne vem ka pa niso celi vzvišeni, vsi smo navadni ljudje.«
S tem, ko si frontmanka, pride tudi prepoznavnost. Se ti že dogaja?
»Ja, se kdaj zgodi. Zadnjič recimo so me na Alo Stari eni prepoznali v publiki, so mi rekli, da sem pevka od Petrichorja in me je ful presentlo in sm bla ful vesela. Pol si rečeš, da je vredno odrekanja.«
Koliko odrekanja pa je pravzaprav za vsem tem?
»Prepisala sem se na lažji program, najprej sem bla na Umetniški gimnaziji, zdej sem pa (v Celju) na Predšolski vzgoji. Pa sej ne sam zarad glasbe, rada bi živela svoj lajf. Pomembna vrednota mi je delo in velik delam in se mi zdi to bolj koristno. Odrekla sem se eni težji stvari za več drugih stvari. Pa spanec, normalno otroštvo. Petki. Sobote. Počitnice.«
Ti je pa bila všeč likovna smer? Kako ti je na novi šoli?
»Ja, je blo fajn, js sem bolj umetniški tip, sam niso mi bli pa likovni predmeti tisto »wauu, js bom to delala!«. Mela sm velik stvari in mi težavnost ni ustrezala. Predšolska je okej, sam prestavla sem se, da ostanem na šoli, ne tok zarad programa. Gimnazija Celje - Center mi je taka ljuba šola. Na informativnih so me že z vizualno podobo prepričali. Ljubezen do filmov in fotografije sem tam dobla. Večina profesorjev je zelo srčnih.«
Če se še vrneva malo nazaj k glasbi in bandu. Bi se videla tudi kdaj kot samostojna glasbenica?
»Trenutno se vidim v Petrichor, definitivno, bi pa rada več delala na svoji karieri. Recimo še enkrat bi posnela svojo pesem in jo tokrat objavla. Bla bi poklicna pevka. Zanimajo me še drugi žanri, mogoče bolj soft. Ampak to čez ene dvajset let, hehe.«
Kako skrbiš za glasilke in telesno formo? Za takšno skakanje po odru rabiš tudi kondicijo, hehe.
»Ne pijem gaziranih pijač, ne pijem energijskih pijač, razn kakega naravnega brez cukra, ne pijem ledenih stvari, šal nosim pozimi skos. Napet urnik mam, zato probam v šoli pri športni maksimalno iz sebe potegnat. Sladko jem, če se mi res lušta. Pred špilom pojem kake gumjaste bombone. Nasploh pa mam rada bolj zdravo hrano, uravnoteženo. Jem zajtrk po novem, na to sem ponosna. Biskvit si rada doma nardim, evo, moj guilty pleasure.«
Kako težko je dobiti koncerte? Slovenski trg je mali.
»Ni fajn igrat vsak mesec v istem prostoru. Pa težava je, če te ljudje ne poznajo pa ne pridejo, ker mislijo, da ne bo nekega vajba. Rad bi bil komu predskupina pa bend ne ve, da obstajaš. Odkar delam v eMCeju se je tudi neki odprlo, dobimo ponudbe. Js bi si želela nastopat spet z Alo stari in Demm-i. Želela bi si, da bi bili enkrat predskupina tudi Zablujeni generaciji pa Kiwi fleshu, čeprav si žanrsko nismo blizu, jih pa trenutno skos poslušam. Prijatli nam pošiljajo kake opcije za natečaje, kamor se lah prijavimo. Z mladimi bendi sodelujemo, si pomagamo rihtat špile, nismo si konkurenca, ampak si pomagamo. Zaka bi vsak vleku po svoje, s tem bi sceno zbijali pa scene ne bo. Sodelujemo recimo z Mind juice, Wrong way, Slive, No Offence, The Users.«
Vse urejate sami, imate že kakšnega »managerja«? Koliko »stane«, da imaš lahko band? Kako je s promocijo?
»Vse sami, največ nam pomagajo starši. Moj ati na vsak špil pelje robo s kombijem, do zdej je manjku sam na enem koncertu pa mamo glih 21. 11. obletnico – tri leta banda. Kar se tiče denarja, smo pa na začetku mal vložli v merch in si iz zaslužka najprej kupli snemanje singlov kasneje pa tudi kupli ears-e. Oprema je draga, kupiš eno boljšo stvar pa ti še tri manjkajo, to gre v neskončnost. Na špile se vozimo z javnim prevozom, gremo na bus, na vlak, s kombijem pride samo oprema. Iz špilov nas vozijo starši. Veseli smo, da dobimo špil, probamo dobit sicer kej honorarja, predvsem, da lahko vlagamo v opemo, ker pridejo s tem boljši komadi, videospoti, merch prodajalcem zrihtamo vstopnico pa popust pri merchu, prijatli, straši nam pomagajo. Meli smo že izkušnjo, ko so nam šele eno leto kasneje plačali. Dokler nisi mainstraim je tk. Mi se trudimo bit na družabnih omrežjih čim več, sam smo taki, da ne objavljamo preveč. Mogli bi se spravit pa delat vsebine za Tik tok, sam to je tk žalostno, da to delaš, namest, da bi delu na muziki.«
Pri takem mladem bandu imajo starši pomembno vlogo, še posebej, če vas pri tem podpirajo.
»To mi je ful pomembno, da imam support, da verjamejo v mene, zarad tega vem, da grem v pravo smer. Mam veliko željo, da bi v tem uspela. Vesela sem, ko vidim, kk je ati vesel na koncertih, ko po špilu komentira kaka sem bla na odru, ko mi reče, da vržem gor atomsko bombo, hehe. Po tonski grema na dober kapučino v en miren lokal, v tistega, kjer zavoham dobro kavo, hehe. To je najin ritual.«
Videla sem te že na koncertih in maš nedvomno noro odrsko prezenco. Kaj pa čutiš, ko prideš z odra?
»Glava me boli, piska mi v ušesih, hehe. Na odru se počutim zadeto, ker so močni basi, ne veš ka se dogaja, žarometi so, vrti se mi, ko da sm na drugem planetu, ko da ne diham kisik, neki čist tretjega, overstimulating je, čist sm mokra. Če je ful ljudi, ko pridem dol, si želim sam pet minut v backstage-u, da se hidriram, umirim, pol pa lah grem naprej z življenjem.«
Pol pa sam čakaš kdaj spet.
»Točno tk!«
Preden zaključiva ta glasbeni del, povej še, kaj vas z bandom čaka v kratkem?
»Mi smo najbolj srečni, ko se folk razbija pod odrom, ko so polne dvorne, da se vidi kk uživajo. Gremo pa snemat zdle singel, to je bila nagrada »Stresi oder«, glasbeni natečaj za mlade bende, ki ga organizira Študentski klub Žalec. Posnel ga bo Jurko. Tam smo posneli prva dva singla. Gaj pa Samo nam bota pa mixala. EP so nam ponudli na IAM-u. Priložnost za snemanje smo dobili od Mateja Pečaverja, da bi lah snemali pr njemu in tam se je začela zgodba. Samo je naš tonc, velik shout out za njega. Ful nas usmerja, kje se lah izboljšamo, ve ka dela, ker dela tud z drugimi bendi.«
Na tebi vedno opazim zanimive out fit-e. Te zanima moda?
»Ja, rada eksperimentiram. Mi je pomembno kk se oblečem, to je prvi impression, ki ga nardiš na človeka.«
Kaj pa ti najprej opaziš na drugih, je kaj takega kar te takoj zmoti?
»Opazim stil. Pretirano skinny jeans hlač ne bi nikol dala gor. Pa kak Nike tech flis, gaser moda. Naj vsak nosi kar hoče, ampak ne si sam navlečt neki na sebe kar maš v omari, neki kar ni kul.«
Po kom se pa ti zgleduješ, če se?
»Fejkam Katarino Samobor iz Tabujev, to se vidi po frizuri po oblačenju, haha.«
Kaj na njej te je tako pritegnilo?
»Energija! Sm jo spoznala, sma se pogovarjale, js sem pač mala Katarina. Živahna, vesela, srčna, je kar je, ne prodaja neki drugega, ne dela se. Ona je ona. Fiti na odru so krejzi!«
Na odru te ljudje gledajo, ocenjujejo, je kdaj težko biti zares ti?
»Velikrat vidim, da me kdo judga-a, da mu ni všeč moj stil, pač okej, sam spoštovanje pa more bit. Mene to ne skegla, ker so me sošolci v osnovni šoli skos bully-ali. Bla sem čudna, drugačna, niso me zanimale iste stvari kot njih. Škodran je reku: »Če smo vsi čudni, ni noben čudn«. Tega slogana se držim cel lajf, čeprav nism prej vedla, da obstaja, hehe.«
Čutiš posledice bully-inga še danes?
»Ja. Definitivno. Pozitivne. Ni blo prav, kar so delali, ampak js sm postala močnejša, vseen mi je, če me kdo užali, ja, sej te zaboli, ker sem sam človek, sam js sm se naučila, da mom bit to kar sem. V šolah smo vrženi skupi neki ljudje, ko sploh nismo za skupi pa smo tam devet let v istem razredu.«
Kako si odraščala, kakšna je bila mala Valentina?
»Živim na hribu nad Gorico, velik časa sem preživela pri babici pa dedku. Z dedkom sma hodla v gobe, rada sem preganjala in pazla ovce, risala. Pela sm že od malega rada, vedno sm ful pela, sam nism razmišljala o tem, da bom glasbenica. Do zdej sm hodla na velik športov, med drugim na smučanje, jahanje, plavanje, balet, jazz balet, gimnastika, tenis, judo, košarka, haha. Vse pa kot hobi, čeprav sem mi je vedno zdelo, da bo resno pa nikol ni blo haha. Štiri leta sem pri Nini plesala jazz balet, do korone. Kot otrok sem mela zelo velik energije, tk ko zdej na odru. Bla sem mogoče malo ukazovalna, skos sem neki terala ljudi, hehe. Bla sem prijazna. Že takrat sem furala svoj stil, high fashion, hehe.«
Kdaj si začela hoditi v eMCe?
»Z našim bobnarjem sem šla na koncert Mantra. Dost sm bla mala še, takrat še nism študirala kam bom hodla hengat. Šla sem vsak dan v Luciferja. Pogrešam to kavarno, jokala sm se, ko so jo zaprli. Mela sem maraton, vsaj enkrat na dan sem bla tam zadnje tedne. Dunja me kasnej poklicala, če bi šla delat na DMK pa sem si rekla: »Zaka pa ne?«. Big foot mama pa LPS so mi bli sicer kul, sam ne tok, da bi mogla bit v prvi vrsti in sem šla rajš delat. Gostinstvo mi je top, že prej sem to delala. Pol so mi ponudli, če bi stregla še Days of thunder. Na tem sestanku me je eMCe čist navdušu in sm prosla Žiga, če lah delam. Začela sem enkrat na teden, med počitnicami pa več in hit so me začele zanimat še druge stvari.«
Kaj je zate eMCe plac?
»Neke vrste dom, ubistvu si ne predstavljam življenja brez eMCeja. Tja grem, ko mam šiht, ko ga nimam, ko sem slabe volje, ko sem dobre volje, na koncert, na kavo. Je odprt plac, kjer se ful dogaja, ful je potenciala za mlade, vizualno mi je všeč.«
Je kaj, kar ti ni?
»Da ni tok folka, da več mladih ne zahaja tja.«
Veliko delaš, glede na to, da si še dijakinja in imaš obveznosti tudi v šoli.
»Ni nič narobe, če kdo ne, men pa je delo pomembna vrednota. Navadla sem se delat, če bi se sam učila pa ne bi delala, bi si misla o seb, da sem mal lena. Starši so me finančno ful podpirali, zdej si pa rada sama kej kupim, fajn mi je, če lah s svojim kešom komu drugemu kej kupim. Pač to, da si sama pridno kej prislužim.«
Zanima te fotografija.
»V fotografijo sem padla po tem, ko sm šla v Novo mesto na tabor Boruta Petelina in Boštjana Puclja preko šole. Bla je sicer delavnica za analogno fotografijo, ampak je Borut je vidu, da nas zanima tudi digitalna in smo dobli prostor, da lah fotkamo, kar želimo, js sm se usmerla v ljudi. Definitivno bi rada fotkala koncerte. Kot band vedno komi čakamo fotke in se jih veselimo.«
Kaj bi rekla, da kaj počnejo mladi iz tvoje generacije?
»Eni so dost doma, so rajš not, eni nimajo družbe, eni mogoč sploh ne vidijo eMCe kot opcijo, da bi šli na nek event, eni se dost učijo. Mam js tud kdaj tak dan. Pa tud drago zna bit. Odvisno spet kam greš pa kok delaš pa kk ti gledaš na denar, kok bi rad dal v sebe. Js poleg eMCeja hodim še v Karako pa V Mozaik.«
Kako so te starši vzgajali? Še maš uro, ko greš ven?
»Mamo pravilo, da se javljam na telefon, vedno morem napisat, kdaj pridem domov. Zdej mam skuterja in gre 25 na uro, težko verjamem, da bi kdaj kdo laufu za mano, haha. Mam velik svobode, men se zdi, da so me straši dobro vzgojili - za kapo dol, hehe vsaj men se tk zdi. Gledam na druge, ne sam na sebe, bi si upala rečt, da sem srčna, da mi je mar za druge. Vsakemu želim najboljše, pa tudi, če je do mene nesramen. Naučili so me, da se borim za to, kar mi je pomembno, v kar verjamem.«
Kaj pa rada počneš, ko si sama?
»Rada poslušam glasbo, trenutno fejst comfy jazz, na Kiwi flash sm navalila. Poslušam pa seveda tudi hardcore in druge podobne žanre. Mene glasba sprosti, spravi me ... tk ko je nekomu trava, je men glasba. Lah me uspava, pomiri, nahajpa, zbudi. Glasba je pomemba stvar. Velikrat se poistovetim z njo. Če mi je slabo, se zjokam, če sm vesela pa hočem to obdržat. Rada pijem kavo.«
Kakšno?
»Dobro kavo, slabe kave ne mislim pit. Bolj pražene kave mam rada. Kava ni sam kofein, kava mi je ... aaah. Vonj me pomiri, okus mi je ful všeč, kofein mi je všeč. Instant kave mi sploh ne ponujat. Opažam, da v kafičih ne znajo kuhat kave. Če maš slab dan pa dobiš slabo kavo pa slabo postrežbo, ojoj ... Če mam slab dan pa bom dobla dobro kavo pa je natakar nasmejan pa mi še kej reče, mam takoj boljši dan. V petem razredu sem prvič probala kavo, hehe. Razvila sem ljubezen do nje, ritual z atijem je povezan s kavo, vse lah delam ob kavi, še sveče mam z vonjem po kavi.«
Danija sem videla že stokrat. Ko sem šla mimo ŠŠK pisarne, ko sem šla po zapestnico, v družbi ŠŠK-jevcev, na dogodkih. Zame je bil eden tistih ljudi, ki so tam, ki veš, da so tam in so ti domač in prijeten obraz, čeprav z njimi nimaš zares odnosa. Bolj sem ga spoznala šele na letošnji Kunigundi, ker je delal v info pisarni, naš »place to be, to work, to hide, to party.«
Info pisarna na Kunigundi je vedno eno tako stičišče informacij, čustev, planov in reševanja izzivov, ker problemov ni, ane, hehe. In zato je zelo pomembno, kdo tam sedi in kako se na vse to odziva.
Letos je bila info pisarna ves čas prava »party» pisarna. Pa ne zato, ker bi tam žurali, ampak ker je bilo v njej ogromno pozitivne, sproščene in hkrati mirne energije. Ustvaril se je prostor, kjer si se lahko malo ustavil, kaj podelil, se veliko smejal, malo pojamral, in boljše volje odšel nazaj v svet, na različna prizorišča festivala.
In velik del zaslug za to je imel tudi Dani, ki je soustvarjal vzdušje, v katerem je bilo preprosto fajn biti.
Ja, definitivno bi vsakemu človeku privoščila vsaj enega Danija v življenju.
Iz katerega konca Velenja prihajaš?
»Iz Stantetove.«
Uuu, kako je bilo odraščat na Stantetovi? O njej so nastajali celo rap komadi, hehe.
»Haha, čist normalno, ni nek geto, ne. Mi živimo tam od mojega tretjega leta. Ko se je rodil brat Tim smo se preselili sem, kjer je ati odraščal. On ma kako zgodbo, sam res pa ni tk filmsko. Ko sma midva odraščala smo se velik družli pred blokom, tega pa ni več tok. Polne »ulice« so ble pred bloki, velik smo bli zuni, se skrivali, igrali. Bi reku, da smo meli drugačno otroštvo kot ga vidim zdej.«
Kaj ti je še ostalo Iz otroštva?
»S Timom sma odraščala v zdravem okolju, hvaležn sem, da mam taka starša. Velik nama je blo dano, oba sta nama želela privoščit vse, kar mogoč onadva nista mela v svoji mladosti. Tak vesel otrok sem bil. Mogoč se najbolj spomnem to, da smo vsako leto hodli na morje v kamp v Biograd. To mi je tak lep spomin, ker so bli tam tud družinski prijatli, ker je blo ful otrok, tak dober vibe. Men se zdi, da so kampi res super za otroke, bolš ko pa hoteli. Velik ti dajo.«
Kako je bilo pa na gimnaziji?
»Ful fajn, mi smo se meli dober. Hodil sem na športni oddelek, šola je bla pet minut od doma, super razred, sami športniki in športnice. Hodli smo v šole v naravi, na smučanja, potapljanje, velik smo hengali. Super razrednika smo meli. Lepo obdobje v mojem življenju.«
Kateri šport si izbral?
»Treniral sem plavanje. Zjutri pred šolo sem mel trening od šestih do pol osmih, pol sem šel direkt na pouk, po šoli pa še en trening. Kr napet urnik, haha. Domov sem prišu ob petih, pol šestih. Me je pa izoblikovalo kot človeka, dobil sem disciplino. Men se zdi to obdobje osnovne in srednje šole pravo, da maš neki takega, ker maš tam nek svoj community, prijatle, znaš organizirat svoj čas, razdelit stvari, zrihtaš stvari za šolo. Tud brat je športnik, fuzbaler, s starši smo čez vikende velik hodli na tekme. No, zdej tk gledam na to, takrat sem mel pa frende, ko niso nč trenirali pa so šli na kavo pa se družit pa ti gre kdaj na živce, da ti ne morš it.«
Je blo kaj prostora za najstniške fore, upore? Kako sta se v tistem času »štekala« z mlajšim bratom?
»Haha, ker sem bil starejši, sem ga mogu kdaj kam vzet s sabo pa mi je blo to to takrat ono: »Joooj, zaka?« Zdej se mi pa fajn zdi, da je šel zraven. Fajn se razumema. Moja dva sta bla kr stroga, recimo ko smo šli žurat v Maxa sem šel vedno prvi domov, takrat ko se je vse šele začelo, ob dvanajstih, enih. Ampak sej ma to nek smisel. Takrat se ti zdi ka vse zamujaš, čeprav v resnici nč ne. Postavla sta mi meje in nisem šel čez njih.«
Še treniraš?
»Ne, zaključu sem v četrtem letniku srednje. Nisem mel več zagona, ker sem vedu, da to ne bo moja kariera. Konkurenčno bi reku da v tistem obdobju nisem bil tok dober, zato nisem mel več ambicije, da bi tekmoval. Ko sem se odloču, da grem študirat medicino, se je blo treba kr potrudit za ocene in maturo in sm nehu.«
Kako si se pa s tem spopadal?
»Trenirat sem začel v tretjem razredu osnovne šole. Dovolj sem mel tega vstajanja zjutri, haha. Kot najstnik lažje presekaš in ni mi bil problem nehat, čutim pa zdej, da hočem več športat. Želim si plavat. Takrat sem na prvo mesto dal druge prioritete. Mal je blo tuki mogoč najstniškega upora.«
Se ti je zdelo popolnoma nezdružljivo s faksom? Več mladih, s katerimi se pogovarjam, konča svojo športno kariero tam nekje proti koncu srednje šole.
»Je združljivo s faksom, če si res ful želiš. Js mislim, da če bi bil bolj motiviran oziroma bi to postavlju kot neko prioriteto, bi lahk usklajeval. Mam sošolce, ki še profesionalno trenirajo in hodijo na faks in hendlajo in verjamem, da se da.«
Plavanje se mi zdi nekaj posebnega, ta stik z vodo, gib, občutek lahkotnosti. Kaj ti je dalo?
»Ti si dve uri sam v svoji glavi in plavaš. Morš bit sam s sabo, sam sebe ženeš. Sej maš trenerja pa druge plavalce, ki te potiskajo, da si boljši, sam dokler se ti v glavi ne prepričaš, da neki zmoreš, do takrat ne gre. Te pa pripelje do tja ful treningov, dvakrat na dan, poleti priprave, avgusta državno prvenstvo, ki je glavna tekma sezona.«
A te je bolelo, da nisi bil med najboljšimi?
»Ne zares. Sem bil tekmovalen, ampak bolj sem se boril sam s sabo, za svoj osebni rekord, take cilje sem si postavu. Vedu sem pr seb, da nism narjen za to, da bom prvak, nism bil med top plavalci in sem največ boril s svojim časom in to mi je bla motivacija.«
S klubom si bil zadovoljen?
»Dober klub je, ja. Ene par plavalcev je blo državnih prvakov, bli smo dobra ekipa. Sicer ne spremljam skos, ampak kokr pa vidim, majo plavalci še zdej dobre rezultate, se potegujejo za najvišja mesta. Čeprav pri nas niso najboljši pogoji za plavanje.«
Iz našega mesta je kar nekaj vrhunskih športnikov. Omenil si pogoje, kaj misliš, kaj bi se lahko še izboljšalo? Več denarja, boljša infrastruktura?
»Eno z drugim, oboje. Sej se da trenirat, sam … Recimo pri nogometu lahko preko treningov izoblikuješ dobrega fuzbalerja, če maš dobro nogometno šolo. Ko pride do članskih selekcij pa ni več sam to, kk se razvija igralec, mogu ga boš finančno podpret. Ne more od lufta živet, morš poskrbet za njega, da ga zadržiš tuki. Klub more met visoke ambicije in za to rabiš finance in infrastrukturo.«
Vidim, da prostega časa nisi imel veliko. Kaj si pa še rad počel?
»Kot vsak najstnik sem rad šel žurat, haha. Mi smo se ful družli, včasih doma, včasih na sprehodu, na kavi, v Maxu.«
Si kot športnik vseeno kdaj ujel v kako past nightlife-a in »škodljivega vedenja«, hehe?
»Haha, ja, sem mel normaln najstniški lajf, bom tk reku, haha.«
Omenil si Max-a, v eMCe pa niste hodili?
»Ne. Pomoje nism zares vedu za njega. Ni mi bil niti nikjer predstavljen. Noben od mojih prijatlov ni hodu sem. Nism poznal te scene.«
Kdaj se je to spremenilo?
»Prvič sem bil v eMCeju, ko sem si prišu zrihat bone. Ful vividly se spomnim Amaris, ki je sedela za mizo pred ŠŠK pisarno in delila šalce in neke podobne stvari. Zrihtu sem bone pa šel. Sploh nism šel pogledat po prostoru. Tk mal »joooj« mi je blo. Nism mel filinga, da se lah usedem pa spijem kavo. Ker je Amaris delala v ŠŠK-ju, smo se pol družli včasih tud tu. Vključu sem se pa v Teodorjevem mandatu. Rabu je nekoga, ki bi delal na uradnih urah pa sm si mislu: »Zaka pa ne?«. Nisem pa mel nobenega stika z upravnim odborom. Sčasoma me je pa začelo zares zanimat kk vse skupi poteka. Na Teodorjevi zadnji seji sem bil pa prvič zraven.«
Kaj je vzbudilo zanimanje? Kakšno funkcijo imaš?
»Pomoje to, da ŠŠK dela za mlade, da smo ekipa mladih, ki delamo za mlade ubistvu. Da mamo mladi plac, kjer se lahk družimo. Zdej sem vodja administracije in zapisnikar, do tega je prišlo pa čist random. Matevž je prišu na uradne ure, v tistem času je Eva ravno sestavljala ekipo, uglavnem polna pisarna, pride Matevž in me vpraša, če bi bil zraven. Eva je potrdila, čeprav se takrat zares še nisma poznala. Razmišlu sem, da bo ena izkušnja več in želel sem si, da bi mi to ponudli, če sem čist iskren. Ful sem hotu prit zraven, nisem pa hotu težit, haha. Nina mi je takrat rekla, da mi bo fajni job, da se bom mel fajn in da naj grem v to. And the rest is history. Do zdej sem bil na info točki, prodajal sem karte, skrbel za administracijo, na večjih dogodkih za menjalnino. Delajo se res veliki dogodki, Žiga ma ful naštudirane vloge, ve kok je kdo sposoben in dober razdeli delo. Delal sem pogostitve, pomoč pri izvedbi dogodkov, okraševanje prostorov, sem pa v tem mandatu tudi v MSV-ju in v Svetu zavoda eMCe plac.«
To te moram vprašat, glede na to, da veliko delaš na kartah. Koliko je še »muftanja« za brezplačen vstop, koliko so obiskovalci inovativni, haha?
»Mufta skor vsak, vsi bi meli ŠŠK ceno, čeprav niso člani, haha. Mogoč en tak najbolj bizaren moment je bil, ko smo meli dresscode in če se nisi obleku, si plaču 5 €. En tip ni bil zrihtan po dresscode-u in se je skregu z mano, js sm pa pri tem vztraju - če za vse vela bo tud za njega. In je šel po teh 5 € in mi je odpru tole steklo in mi vrgu dnar v kovancih, da sem jih lovil po mizi in tleh. Res lep odnos do denarja in ljudi.«
Kako doživljaš ŠŠK, kaj ti pomeni?
»Zaenkrat mi je super, ne predstavljam si, da me ne bi blo zraven. Ful mi je fajn kar delamo, mislim, da mamo dobro ekipo, želim si, da bomo meli uspešne evente in vlko obiskanost. Js mam tako vlogo, da lah povsod skočim zraven, lahk pomagam Evi in Matevžu, lah pa sam okrašujem prostor, haha. Vpet sem v vse odbore po mal.«
Kaj najbolj ceniš pri predsednici?
»Cenim to, da je iskrena, se mi zdi, da vsakmu posveti čas. Zna delat z ljudmi, zna se prilagodit in komunicirat na način, ki je drugemu blizu. Ko je neki treba nardit, razdeli naloge in morjo bit narjene, tu ne popušča, kar mi je pomembno pri njeni vlogi, ker je ona odgovorna oseba kluba. Je pa izven dober človek. Ko te ma rada, ko si ji blizu, bi vse naredla za tebe.«
A te lahko to vključevanje na kak način spremeni?
»Je neka taka izkušnja, sigurno. To ni job, js ne grem na šiht, ko pridem sem neki delat, ampak drugač to jemljem ... delamo za skupnost, mi mladi. Naučiš se delat z različnimi ljudmi, naučiš se delat neke projekte, pisat razpise. Mogoč se zdi tk, ka bom js to rabu, sem čist v drugi stroki, sam ti da neko širino, nek nov spekter znanja. Ne sam na delovni ravni, tud na osebnostni. Skupi dela velik različnih ljudi in ni nujno, da maš z njimi privat skupne točke, ampak vsi delamo za isti cilj.«
Se spomniš kak res lep in kak res težek trenutek? Ker vemo, pride eno in drugo.
»Letošnji DMK mi je ostal v lepem spominu. Res je blo naporno, ker smo bli cel vikend v enem na eventih, ampak je res blo tk ... ne znam opisat. Neki dolgo delaš in zdej se to dogaja. Hkrati pa mal panike, sma se z Nino slišala iz šanka v šank, ker sma mela vsak svojo melnjalnino čez, a bojo prišli mladi, a se bo napolnilo, mal te tk stisne. In se je. Poln Titov trg, super. Tok se navežeš, tok odgovornosti daš na sebe pa na ekipo in hočeš, da pride folk, da vidijo, ka vse smo pripravljali pol leta.«
Sebe sicer težko pohvalimo, ampak kaj bi pa ti pri sebi dobrega izpostavil?
»Haha, ja, to bi mogu pa kdo drug povedat.«
Lahko jaz začnem pa boš ti nadaljeval. Glede na to, da sva veliko sodelovala na Kunigundi v info pisarni, bi rekla, da si zelo odgovoren človek. Če ti predam neko delo, me sploh ne skrbi, da ne bi bilo urejeno. Zelo hitro sem ti zaupala.
»To bi se strinjal, če moram neki nardit, se bom v to dal in bo narejeno kot more bit. Sem delaven, natančen in odgovoren. Pa znam slišat človeka, dober poslušalec sem. Če bi mi recimo rekla, da ne sediš rada za tisto desno v mizo v kotu, si bom zapomnu in se ne boma usedla tja, ko boma prišla na kavo. Mam to v seb.«
Sediva v ŠŠK pisarni, ki je v eMCeju. Ga čutiš kot svoj »plac«?
»Čutim ful pripadnosti. To mi je tak safe space, ful mi je fajn. Pa ne sam kot prostor, pripadnost čutim do cele skupnosti, do ŠŠK-ja, MC-ja in eMCeja, pomeni mi, da sm vključen, ful mi je fajna izkušnja in res ti velik da. Sam to ne veš, dokler nisi zraven. Ful bi si želel, da bi več ljudi prišlo sem. Js sem tud nekdo, ko ni mel mel pojma, ka se tuki dogaja, zdej mi pa tok velik pomeni. Zanimivo, haha.«
Maš družbo tudi izven eMCe-ja?
»Mam ljudi, ki pridejo sam na kake specifične stvari kot so Pub Quiz, to kar je njim pač blizu, ne pridejo pa podpret vsega ostalega kar tu delamo vsi - eMCe, MC, ŠŠK.»
Kako pa doživljaš to obdobje faksa? Si se težko poslovil od doma?
»Ta čas se mi zdi pravi, da greš od doma. Na začetku je težko, se morš privadit, je velika sprememba, zdi se ti vlko mesto, ne veš ka te čaka. Js sem bil kr navajen bit doma, komi sm čaku, da grem nazaj v Velenje. Ko se pa začneš tam družit in delat stvari, ki te veselijo, ti pa postane fajn. Mi velik kuhamo, se družimo, ful fajn cimre mam, zdej je super.«
Plan je, da postaneš zdravnik!
»Haha, ja. Na začetku srednje nism blestel, ni mi bla šola prioriteta. Blo mi je pomembno, da to nardim, da vredu odpišem tte teste. V tretjem letniku sem pa začel študirat ka bi, ka me zanima in nekot mi je bla sam to opcija. Nism se najdu nikjer drugje. Kr vedu sem pač, da bi to rad. Takrat sem se pa začel trudit za šolo, vidu sm, da se morš usedit pa se naučit in da to ni tk grozno. Pa sem stisnu pa pršu zraven.«
Je bila to prava odločitev?
»Ja, to je to.»
Kako zahtevno je?
»Ni tk hudo. Res je, da se moreš pred izpiti dost učit, sam js mam vseen ful stvari, ko jih zraven delam. Dobesedno delam, mam ŠŠK, športam, družim se velik, mam čas za vse te stvari.«
Kaj bi sporočil nekomu, ki ga vleče na medicino pa mogoče še malo okleva?
»Če hočeš to delat, morš met rad to kar boš delu. Ne smejo ti it pacienti na živce, morš znat poslušat ljudi, velik morš razmišljat ob tem kar delaš. K teb pridejo ljudje, ki so bolani al pa majo težave, ki jih bojo zaupali prav teb. Ful pomembno se mi zdi to, da si empatičen, velik ljudem enako pomeni odnos kokr pa strokovnost. Hočejo, da jih slišiš, ne sam poslušaš. Pa to, da boš al pa si zdravnik ne pomeni, da si karkoli več od drugih, vsi smo na koncu sam ljudje.«
Kako se lotevaš učenja, sproti ali zagrižeš, ko je treba? Kakšne maš učne metode?
»Odvisno od obveznosti - študijskih in drugih. Sproti res sam nujne stvari. Ko je treba, se pa lotim, pri učenju rabim mir, nč kej revolucionarnega, ne delam si zapiskov, pač grem po gradivu pa se naučim in to je to.«
Je bilo kaj takega, kar te je presenetilo na faksu? Si mel kako predstavo, ki se je izkazala za napačno?
»Ko smo prišli prvi dan na faks so nam rekli v smislu, da mi bomo zdravniki, to je najtežji faks, prestrašli so nas za brezveze. Prva tri leta morš zgurat, ko so bolj teoretična ampak pač it's fine, pol je lažje. V četrtem letniku pa že vidiš ka boš delu, ko začneš spoznavat različne smeri medicine.«
Kakšen je bil pa prvi stik s pacienti?
»Prve vaje so v zdravstvenem domu in si zraven družinskega zdravnika in sam spremljaš. Zanimivo je, itak veš, da si želiš to delat.«
Obstaja ogromno nekih serij in filmov, ki se dogajajo v bolnišnicah …
»Ja ni tk ko v filmih, hahaha. Je pa res, da ne gledam velik medicinskih filmov pa serij. Gledu sem Friendse, hehe.«
Kaj pa zdravniki, kakšne izkušnje maš z njimi?
»Pri šestih letih sem mel neko spremembo na komolcu. Dolga zgodba, ampak takrat je bil cel splet slabih dogodkov, v eni izmed bolnic mi niso mogli zagotovit operacije, ki bi bla potrebna. V živo se spomnim v katerem kotu sem bil in mama se je na smrt razjezla na njih, vse popokala in smo šli v Ljubljano, kjer sem bil pol neki časa. Za svojega otroka pač vse nardiš. Odvisno od človeka do človeka, od zdravnika do zdravnika. Eni na faksu so taki, ko ti velik dajo, za enimi pa hodiš ko senca na vajah, ne pove ka dela, ne da navodil ka naj ti delaš ... škoda časa. Počutim se kdaj, da bi blo boljš, da grem kr domov, če je nekomu muka, da mamo vaje tam. Eni bi ti dali pa vse in vse razložli. Maš eno in drugo.«
Na katero področje te vleče?
»Dermatologija. Znamenja, akne, ekcemi, luskavica, melanom … Meli smo prakso pa še delam v eni dermatološki kliniki, všeč mi je način dela, to me je tud pritegnilo.»
Zdravnik je plemenit poklic, bogovi v belem vam rečemo. Katere vrednote so ti še pomembne, po kakšnih načelih živiš?
»Pomembno se mi zdi, da maš pristne odnose z ljudmi, da si s svojimi prijatli in bližnjimi to kar si. Se mi zdi, da te ljudje hitreje sprejmejo, če si to kar si, ko pa da se greš neki kar nisi, da bi bil sprejet v družbo. To se mi zdi ful naporno. Lažje je, ko to dojameš. Ne rabiš tega, na dolgi rok to ne bo delovalo, ker nisi srečen pa človek v nekem odnosu te sploh ne pozna takega ko si zares.«
Kaj ti privlači in kaj odbija?
»Bi reku, da lahko nekak po vajbu kr hitr ugotovim, a mi bo nekdo dejansko prijatu al pa sam znanec. Spoznavaš človeka, vidiš kk deluje in se začne ustvarjat nek odnos, prijateljstvo. Odbija me negativna nastrojenost, to me ubija, to mi tk jemlje energijo. Vsak človek ma probleme in včasih ni treba na vsako temo projicirat tega problema. Ni problem poslušat človeka, neštetokrat, če je treba, sam, če pa skos na vse sam negativno gledaš, mi je pa mal »ne« vse skupi. Red flag mi je pretirano iskanje pozornosti v družbi, ko da ljudje iščejo neko potrditev, ki je drugje ne najdejo. Da si najbolj glasn in vso pozornost vlečeš na sebe.«
Kak odnos maš pa s sabo? Kako misliš, da lahko pridemo do dobrega počutja?
»Do sebe mam zdrav odnos, nism mel glede tega nekih hudih bojev. Je pa res, da nism mel družinskih problemov, kake hude izgube, travme, to sm res lahk hvaležen. Najdit morš svoj krog ljudi, nek safe space, lahk je to šport, lahk je kej drugega kar te veseli. Da maš neke ljudi, ko jim lahk zaupaš, ko ti bojo dali kak pravi nasvet.«
Kaj si želiš, o čem sanjaš?
»Nič ful ambicioznega si ne želim, ne sanjam kej specifičnega, na dolgi rok finančno stabilnost, delo, ki ga bom rad opravljal, iskrene ljudi, da bojo vsi okol mene zdravi, družina, frendi, nč kej tk.«
Kakšno prihodnost napoveduješ eMCeju?
»Želim si, da zraste, upam, da bo mesto, kamor bodo prišli mladi, tu nas je tok različnih ljudi – eni smo študenti, eni ful izobraženi, eni alternativci, eni nismo, eni taki, eni drugačni, to je plac, ki je za vse. Tu se lahk človek najde, če smo se lahk mi, se lahk tud drugi. Če je nam drugi dom, je lahk tud drugim. Potrebno je nardit neki v tej smeri, da ga bodo mladi spet začutli, se pa še lovimo kaj. Razbit predsodke, ker res, res niso potrebni.«
S Timotejem sem se tokrat prvič zares dlje časa pogovarjala – mogoče zato, ker se večinoma zadržuje v »štabu« oziroma fohu, kot rečejo prostoru, kjer se zbirajo lučkarji in tonci. Kadar ne gleda fokusirano, se pa smeji … se boste prepričali sami na redkih fotkah, ki obstajajo, hehe. Vtis skuliranega in prijetnega fanta je popolnoma upravičil in v veselje mi je bilo posedeti z njimi.
Je eden tistih nepogrešljivih članov naše tehnične ekipe, brez katerih si večjih dogodkov trenutno skoraj ne predstavljamo. Po besedah njegovih kolegov je »malo jači« lučkar, ki se vedno potrudi in poskrbi za dober ambient #bravolučke. Pa tudi sprostiti se menda zna kvalitetno, podrobnosti mi pa žal ni uspelo izvedeti, haha.
Kdo je Timotej? Kak otrok si bil, kako doživljaš mladost? Kaj te zanima?
»Kot otrok nisem velik govoril, nisem bil ekstrovert. Zdej z leti sem se razgovoril, hehe. Star sem petindvajset let. Mam mlajšo sestro. Do tretjega letnika srednje šole sem resno treniral atletiko in je šlo velik časa za to. Takrat je bla definitivno prioriteta, ni blo težko it na trening. Bil sem na šprintih, čeprav po moji konstrukciji noben ne bi reku, hehe. Ko sem šel študirat v Ljubljano sem sicer s tem zaključu, grem pa enkrat na teden še laufat, vsaj probam. Rad grem v fitnes, na kak drink, nč posebnega. Glede mladosti nasploh pa bi reku, da nisem mel kakega posebi stresnega al pa težkega obdobja.«
Si hodil na športno gimnazijo?
»Ja. Fajn je blo. Čeprav smo se bolj po skupinah družli, ne morm rečt, da smo bli nabolj povezan razred. Na koncu je bla pa itak korona, maturantski ples je odpadu. Smo pa še šli na izlet v Španijo, hehe. Prvo leto faksa smo meli od doma, drugo leto smo se pa še mal privajali.«
Ti je blo težko, da niste meli te izkušnje?
»Ma js nism bil najboljši plesalc, tk da mi je blo na en način mogoč celo boljš, haha. Ne, bi ga rajš mel, če bi lahko zbiru.«
Koliko ti pomeni zdrav način življenja, glede na to, da si športnik?
»Hm, ka pa vem. Recimo letos sem velik delu za magistrsko pa sm se zjutri zbudu in kr začel, kr sm hotu, da mam preostanek dneva na voljo, da grem vn, da ne sedim cel dan. Kot večina študentov tud js jem velik na bone, jem kar pač jem, k sreči mi ni treba ful pazit. Redko pa fast food, mogoče kdaj kak večer. Res redko. Kitajske sem jedu dost, ker mi je bla blizu.«
Kako gre pisanje? Imaš dobre delovne navade?
»Kr vredu, sem si zbral zlo kompleksno temo, ki pobere velik časa. Ker neki testiram na srednji šoli, je potrebno velik usklajevanja. Računam, da bom decembra ali januarja končal s tem. Če se lotim, pol naredim. Rajš delam par ur mal več, ko pa da se cel dan vleče neka stvar, tk da ja, kr gre.«
Zdaj si pa v Ljubljani. Kako se imaš tam, si zadovoljen z izbiro faksa?
»Študiral sem multimedijo na Fakulteti za elektrotehniko, ki je na nek način povezana z lučkarstvom, ki ga delam. Fajn mi je urejat videe, zanimive so mi 3D animacije. Življenje tam mi je kul, ker mam fajn družbo. Gremo se družit v kak študentski dom al pa na kak žur.«
Na kakšne žure pa rad hodiš?
»Ful mam rad elektroniko. Letos sem šel na Tomorrowland v Belgijo za štiri dni. Ful je blo noro. Kk je to vlko prizorišče pa ful majo fajn zrihtane vse poti med odri. Res je dober organizirano. Pa kako je celotno vzdušje, res fascinantno je vse skupi, podnevi in ponoči. Ogromna produkcija. Super zgleda.«
In valda si si ogledal lučke.
»Ja itak, definitivno, haha. To najprej pogledam, avtomatsko prečekiram, haha.«
Pa sva pripeljala do sem. Ti si že nekaj časa eden izmed naših lučkarjev. Od kdaj, kako, zakaj, vse me zanima!
»Hehe, vpeljal me je Amadej. Imel je prakso na šoli, kjer učita moja starša in mu je ati omenu, da bi me to zanimalo. Povabu me je v eMCe in mi pokazal osnove in mi je blo takoj fajn in sm kr ostal, hehe. Random. Blo je pa to ene štiri leta nazaj.«
V eMCe pred tem nisi hodil? Kaj si slišal o nas?
»Ne. Slišal pa to, kar večina, ki ga ne obiskuje, haha. Ko sm se začel hodit učit, nism nobenga poznal in sm rabu neki časa, da sm navezu stike. Takrat sma bla z Ringom skupi pa Saš je bil velik tam.«
In si si ustvaril svoje mnenje.
»Ja, v redu folk hodi sem, vsak z neko svojo zgodbo. Res ni to, kar sm mislu, da je. Prej sm mislu, da so sami čudni ljudje tam, hehe. Zdej grem tud privat na kak koncert, ko ne delam.«
Si šel zato, da bi postal lučkar, zelo iz cone udobja?
»Ja. Definitivno. Ker nism nikol hodu v eMCe, vse je blo na novo, neki časa sem celo oklevu, a bi sploh šel al ne bi, pol sm si pa reku: »Ma, zaka pa ne, ka se pa lahk zgodi?« Z Amadejem se je blo fajn učit, sploh na začetku mu je blo verjetno težko, kr mu kdaj sploh nism znal razložit ka mi ne gre, ka sploh mislim, ko ga neki vprašam pa je vseen pršu do tega, ka me zanima.«
Kakšen je proces učenja, s kakšno opremo delaš, kakšne maš spomine na prve dogodke?
»Poleg vsega kar me je naučil Amadej, sem se velik naučil sam, prek Youtube-a. Res maš vse tam. Ko nism kej vedu, sem pa koga vprašu. Oprema je bla takrat ista ko zdej, je že kr mal znucana, se pozna, haha. Na prvem koncertu mi ni blo nč jasno, sploh nism zares vedu ka delam. Pred sabo sem mel mikser pa sem neki kliku, nekot je zgledalo, neki je svetlo, hehe. Se pa spomnem, da je bil nekdo z mano in mi je mal pomagu, žal pa ne vem več kdo. Zanimivo mi je blo.«
Si dobil na začetku kak feedback?
»Kak fotograf ziher ni bil zadovoljn, sam direkt do mene pa niso pršli.«
Kaj gre pa lučkarjem na živce, hehe?
»Ko si kdo pol ure pred koncertom si zmisli, da bi mel kej drugega al pa kej zraven. Ko folk uleteva gor k nam. Pijača blizu miskerja!«
Kaj so tiste osnove, ki ti morajo biti jasne, če si lučkar?
»Ka pa vem, da maš nek občutek, kaka je dinamika luči, pesmi, da vse temu sledi. Ene barve ne zgledajo najlepš, recimo zelene probam uporabljat čim manj.«
Ti bandi povejo kakšne svoje želje?
»V eMCeju bolj redko, se pa tud kdaj zgodi. Kaki napotki so zlo specifični, recimo hočejo belo, rdečo, brez strobotov, eni bi pa sam strobote pa nč drugega.«
Kaj te lahko skrbi pri tem delu?
»Težko kej velik. Recimo, ko je refren ne smeš ugasnat luči, hehe. Če vzameš neke ključne trenutke pa začetek pesmi, je težko kej fejst zafkrnt.«
Ne delaš več samo z nami, izkušnje imaš tudi iz tujine. Kako je tam? Je velika razlika v opremi?
»Ni, ker pelemo opremo iz Slovenije, haha. V Nemčiji so bolj strogi glede varnosti, to je mogoč zanimivo, da morš met vedno čevlje s kapico, čelado, jopiče.«
Kateri tak koncert bi izpostavil? Je bilo kaj treme?
»Recimo Bijelo dugme v Stuttgartu. Polna dvorana, super. Mal pa ja, hehe.«
Koliko je pomembna samozavest, ko se odločiš, da greš delati kakšne večje bande na velikih odrih?
»Morš met to samozavest, če vidijo da nisi suveren, da nisi ziher v to kar delaš, te ne bojo več povabli nazaj. Bojo rajš najeli one, ko vejo ka delajo.«
A ti je pomembno koga delaš?
»Pa ne, če je kako večje ime, mi je fajn, če je pa kak artist, ko mi ni blizu pa pač nardim. Načeloma se vseh eventov sploh ne spomnem, hehe. Ker rad poslušam elektroniko, mi je bil od naših recimo Overlake na Visti kul. Se je pa itak fajn s kakim artistom kej pomenit, da si zmenjaš kako besedo, sploh, če ga rad poslušaš.«
Kako je pa s plačilom, si zadovoljen?
»Če skos delaš, se da živet od tega. Morš pa res velik delat, ne sam čez vikende kot js. To ni dovolj. Koncerti so vredu plačani. Velik je tud fizičnega dela, naporno je. Plačila so bla zaenkrat redna, sem mel glede tega srečo, sem slišu tudi drugačne zgodbe.«
Kako pa zgleda postavljanje prizorišča? Kako se ti pripraviš? Kako se imate s fanti? A lahko sploh zapustiš mikser med koncertom?
»Preposlušam mal, kaka muska bo, da vem kaj pričakovat, kaj pripravit. Vnaprej lahk zrihtam pozicije, barve, efekte, pač po muziki sprobaš kk je. Cel koncert si za mešalko pa delaš, ja. Pri kaki elektroniki lah greš na kako hitro pavzo, pri tehnu recimo, haha. Osnovni proces je vedno enak, ni pa nikol vse isto, haha. Vemo, da kar je treba nardit, bomo nardili pa to probamo zrihtat čimprej. Zna se zavlečt kdaj tud za cel dan in traja, ker ni vse odvisno od nas. S tonci smo velik skupi, in ne, ni nobenga beefa, hehe, se pa kdaj mal grdo pogledamo, ko kdo kej narobe nardi, nč takega, haha. Se mamo kul. Ko se dela, smo resni, kdaj pa tud ne gre vedno vse po planu, haha. Ko pride na vrsto demontaža, bi pa šli radi čimprej domov, takrat pa hitimo, hehe.«
Rad delaš na Visti?
»Ja, tam je še boljše kot v eMCeju, ker je novejša oprema, bolj močna, več jo je. Pozna se, ker je zuni, dost večje je vse skupi.«
Si želiš, da bi bil to tvoj primarni poklic?
»Neki časa bi še to delu, definitivno. Bi pa rad se začel ukvarjat bolj intenzivno s tem kar študiram. Lučke bi ble čez vikend, čez teden bi pa rajš neki v svoji stroki delu. Programiranje me dost zanima.«
Biti vsak vikend nekje najbrž ni vedno enostavno.
»Do konc leta mam trenutno samo dva vikenda fraj. Mi je večkrat smotano, ko kolegi rečejo, če gremo vn pa ne morm. To se res velikrat zgodi. Pol pa nadoknadim kokr se da v Ljubljani.«
Kako naporne pa so poti, kadar greš v druge države? Kje vse si že bil?
»Z letalom letiš v petek in prideš v nedeljo nazaj, hehe. Mest niti ne vidiš velik, je pa vseen fajn izkušnja. Bil sem v Nemčiji. Na Švedskem, Danskem. Hrvaška.«
Kaj bi sporočil mladim, ki zbirajo pogum, da bi se prišli učit?
»Zdle je kr primanjkljaj, bi rabli kakega dijaka. Js sem dost zaseden z drugimi projekti, čeprav poskušam čim več delat v eMCju. Uglavnem, definitivno bi z veseljem koga kej naučil, vse bomo pokazali, ni problem. Če te zanima, se da naučit. Tu v Velenju je dost opreme s katero lahko delamo. V eMCeju, na Visti.«
Mladinski center Velenje praznuje trideset let. Kakšna se ti zdi lokalna mladinska scena? Kaj bi si ti želel na svojem področju, kam naj gre razvoj?
»Men se zdi, da se za vsakega kej najde, velik se dogaja, ne sam koncerti. Če še hočeš družit, so možnosti. Žal mi je, da so kdaj tk prazni koncerti, ker so fajni, upam, da se to spremeni. Še na Visto ne pride tok ljudi, kot bi pričakoval. To je Velenje. Glede razvoja pa itak oprema, če smo lih pri tem, je že mal postarana, to bi blo treba posodobit, haha. Žiga sicer ma velike želje, sam s tem cena raste hehe.«
Bi se preselil nazaj v Velenje?
»Uh, ka pa vem. Mogoč ja, mogoč ne. Lažje je službo dobit v Ljubljani, če bi bla kaka prilika tu pa ne bom reku, da se nikol ne bi. Velik ljudi poznam, to je plus. Minus je glede službe pa mesto se spreminja, prebivalstvo se spreminja, to mi mogoč ni najbolj všeč.«
Evan se mi nikoli ni zdel nekdo, ki bi si želel preveč pozornosti in bi rinil v ospredje. Ni eden tistih, ki so za mizo najglasnejši, definitivno pa je nekdo, ki ga opaziš. Čeprav zna biti njegov humor zelo neposreden, ga imajo ljudje, ki z njim delajo, radi – ali pa mogoče »glih« za to, hehe. Moji dobri in zanesljivi viri pravijo, da je super fant, zelo delaven, zagnan in odgovoren pa tudi dobra družba v dolgih popoldnevih in nočnih smenah. Jabolko zgleda res ne pade daleč od drevesa, Požegarji pač! :)
Aja, bojda vedno za, ko je treba zganjat … mislim, popestrit dogajanje!
Začniva kar tukaj, kjer sediva – na terasi v eMCeju. Kdaj si bil prvič tu in kdaj si začel hodit v eMCe? Kako se tu počutiš zdaj?
»Ko sm bil star 10 let, na koncertu od Zablujene generacije. Kr sm bil mali, mi je blo še vse prenaglas, haha. Pri 13, 14 letih sm začel sm hodit na kavo. Takrat je bila druga družba tu. Vmes je postalo mal neprijetno zarad določenih ljudi, zdej mi je pa spet bolš. Hodi manj folka, sam je boljši filing. Pridem vsake tok prostovoljno sem, torej kadar ne delam, haha.«
O eMCeju se veliko govori, ti si ga sicer poznal od malega, kako so pa nanj gledali vrstniki?
»Eni so meli predsodke, recimo najbolj to, da se tam zbirajo narkomani, haha. Mogoč bolj tisti, ki ne živijo v mestu, ki so bolj »s kmetov«.«
Se ti zdi Mladinski center Velenje pomemben del mesta?
»Ja, sploh glede na to ka vse kar dela pa kje vse je zraven pa ker drži neko alternativo v Velenju.»
Kako si pa pristal v tehniki?
»Prvič sm delu leta 2023 na Days of Thunder. Najprej sm bil v čistilni do polnoči, pol me je pa Jošt prestavu v tehniko pa sm bil do jutra še tam. To leto sm delu še na Kitu, na Kunigundi, na Lakefestu. Aja pa na Metaldaysih. Pol sm pa šel na ozvočenje.«
Metaldays je pa bla svojevrstna izkušnja.
»Js sm bil večino časa na Chill out spotu v Letnem kinu, šele drugo polovico pa na poplavah, haha. V tistmu dežu smo pospravlali. Tk da, je blo za preživet, ni pa bil noben presežek. Ko sm slišu leto prej, da bo v Velenju, mi je blo zanimivo, vmes pa morm rečt, da ne neki.«
Kako je pa bilo na začetku v tehniki, kakšni so bli prvi vtisi?
»Takrat je bla fajna ekipa, velik smo se zezali med sabo, družli smo se. Jošt je bil tist, ki me je spravu zraven, da sm sploh začel delat. Fajn je organiziran, iznajdljiv pa da se dost zabavat z njim, kul mi je blo.«
Kaj rad delaš in kaj ne najbolj?
»Praktikable mi ni fajn prelagat, haha. Pa filcat šanke! Fajn mi je pa med koncerti, kr je muzika, dežuranje pa pospravljanje mi tud ni tk švoh, ker rad delam ponoči. Vse je bolj umirjeno. Ob jutrih pa spet rata naporno, haha.«
Zdaj si že nekaj časa pri »toncih«.
»To me je zanimalo že kr neki časa, zato sm se vedno prestavu v ta del ekipe, ko smo se delili. Velik sm se naučil, kr sm bil na večini eventov z njimi pa so me enkrat povabli, če bi bil pr njih. Zdej včasih več časa preživim z njimi, ko s frendi, hehe. Miksat sm se pa naučil v eMCeju, delu sm z Rokom pa Sašem, neki pa sam na internetu, na Youtube-u maš ful tutorialov. Če maš priliko, da maš pred sabo misker, da lah sprobaš, se da ful velik tk naučit. Sam zvok morš pa iz prakse dobit.«
Naša ekipa tonskih tehnikov, zaposlenih in zunanjih sodelavcev, je zelo kvalitetna. Kaj so tebi ti »pobi« dali?
»Vsak ma vse, kar rabi tonc, ampak nekje so med njimi izstopanja, tk da vsak neki. Rok in Mitja mata ful tehničnega znanja, Mitja še posebi na sistemih večjih produkcij, Toni je natančen, Sašo ima pa velik kilometrine, stara šola.«
Kaj moraš znati, da lahko to delaš?
»Morš met dovolj znanja, da lah nardiš zvok, kot more bit, morš met feeling kak bend delaš, ni vse isto.«
Kaj ti je blo najtežje?
»To, da sm osvojil misker, da maš tak posluh, da veš ka delaš. Js še nism tam, da bi znal rešit vsak problem, ki lah nastane.«
Kaj je najbolj grozno, kar se ti lahka zgodi med delom?
»Najbolj grozn je lah izpad elektrike, sam če je to, pol nastane za vse problem, ne sam za tonce, haha. Kej s kabli za mikrofoni, vžgejo se lah kake stvari. Smotano je, če slišiš, da neki ni ok pa ne veš kk bi popravu. Da znaš naštudirat ka spremenit, da znaš popravit. Naučiš se pa to sam s kilometrino.«
Kaj pa iz vidika zvoka, je piskanje največji fail, haha?
»Haha, ja včasih piska pa ne morš pomagat, se pa najhitrej opazi, to vsak čuje. Velik je nekih takih manjših failov, ko jih čuješ sam ti pa jih lah prekriješ. Folku je pomembno na koncertu, da se čuje pa da ne piska, niso drugač tk pozorni.«
Zdaj delaš že nekaj časa samostojno. Kako je s tremo?
»Čist na začetku sem jo mel, ko sem delal sam, zdej pa načeloma ne več. Prvi tak koncert je bil na Velenjskem gradu. Igrali so Petrichor pa je blo čist ok.«
Maš kakšne slabe izkušnje z bendi?
»Kaki večji majo ego pa kej komentirajo pa se pritožujejo, manjši bandi so večinoma ok. Najbolj tečni so uni, ko špilajo komercialo, haha.«
Verjetno je tonska tehnika nekaj, kar se moraš non stop učiti.
»Ja, ker tehnologija napreduje in je težko dosečt točko, ko lah rečeš, da že vse znaš.«
Na kateri lokaciji pa najraje delaš?
»V Letnem kinu, ker je kul prostor. Sicer je treba vse vozit tja, ampak tk fajn zgleda. Produkcijsko je pa najbolj zanimiva Vista, ker je večja, drugo opremo ma.«
Koga bi pripeljal v Letni kino, če bi lahko kogarkoli?
»Mogoč kak bolj death core bend. Verjetno ne bi prišlo velik folka, sam bi bil dober feeling pa vizualno so mi tam koncerti kul.«
A si si mislil, da boš kdaj tonski tehnik v MC-ju? Ti je to v kakšnem smislu life changing, bi lahko bil to tvoj poklic?
»Ko sm bil star 11, 12 let sm si zastojn programe dol vleku, da sm se mal zejbavu s tem, nism pa študiru, da bom dejansko kdaj ozvočeval koncerte. V tej fazi je life changing, kr ti odpre priložnosti in mi je to fajn, ne bi pa bil to po poklicu, bolj kot neki za zraven. Rad bi mel bolj mirno življenje, za to morš met tak življenjski stil, ker si vsak dan lahk nekje drugje pa velik je skrbi. Naporno je.«
Na koncertih največ časa preživite z lučkarji in od nekdaj je to taka simpatična kombinacija. Love – hate relationship. A je?
»Haha, med nami je zejbancija, ja. Se pa maramo, js cenim kar delajo, ker da vizualna podoba dost koncertu. Tud men so ble v eni točki zanimive, v eMCeju sem jih že kdaj delu, sam mi je zvok bolj pri srcu.«
Delal si pa tudi na Hiši groze in na Indicampu.
»Hiša groze je super, ker strašiš ljudi, fajn je, ko se bojijo. Prvič sm bil kot otrok na prvi Hiši groze že v Pekarni v Starem Velenju, tk da sm bil na vsaki do zdej. Indicamp je pa čist drugačno okolje. Čeprav sm bil tehnika, sm enkrat nadomešču enga mentorja. Ko se navadiš otrok pa ko skapiraš kk komunicirat pa ka jim je zanimivo, je tud to fajn.«
Z Mladinskim centrom in eMCejem si praktično odraščal, ker je tvoj »fotr«, starejši Požegar, že dolga leta naš sodelavec. Ukvarja se z glasbo, imel je tudi več bandov in glasbenih projektov, organizira koncerte. Verjetno je tudi to vplivalo, da si na nek svoj način pristal v »muziki« in tej sceni.
»Ziher je melo vpliv, ker smo skos poslušali muziko pa dost različnih zvrsti. Je bla neka usmerjenost v glasbo, ki je postala velik del življenja. Učil sm se tud kitaro recimo.«
Posluh več kot očitno maš, hehe. Kaj pa rad poslušaš?
»Punk bende, sploh kake, ko majo več ritmike, da se čuje vsak detajl. Zarad tega bi kdaj delu Green Day, čeprav jih ne poslušam neki. Velik pa nasploh preposlušam muzike, od jutra do večera lahka zamenjam štiri žanre, v čist kontra smer, novi albumi starih bendov pa do drum'n'bass-a.«
Občasno si tudi organizator koncertov. Kako ti je ta proces, od bookinga do izvedbe?
»Moj prvi koncert je bil metalski, s kolegom sma si razdelila dva benda. Maile ni problem pisat, v živo se morš pa spoznat pa družit z njimi, to mogoč ni najbolj za mene, hehe. Nimam se treme s kr tk nekim folkom kej zmenit, sam nasploh sm bolj tih. Ko se pa začnemo družit pa sploh nism več tih, haha.«
Veliko delaš na eventih, greš privat še kaj poslušat?
»Včasih sm več hodu, odkar delam pa tega največ tu doživim. V zadnjem letu sm bil recimo na ene treh, ki so me res zanimali.«
Zakaj misliš, da mladi ne hodijo več množično na koncerte?
»Velik ljudi reče, da lah doma poslušajo muziko. Redko kdo posluša bende, ki niso čista komerciala. Pri nas je ful te balkan scene. Preskok je bil pomoje v generacijah za nami. Že mi smo meli ful hitr telefone, oni pa še prej. Vse je postalo tk dostopno. Pr seb vidim, ko mi je dolgčas, da kr neki gledam na telefonu. En del moje družba še kr hodi na koncerte, druga je pa bolj na veselicah, haha.«
A ti si že bil?
»Prostovoljno še ne, delu sm v Škalah na eni, usmerjal sem avte na parkingu, tk da nism bil dejansko na prizorišču, haha.«
Kaj si kaj rad počel kot otrok?
»Velik smo se družli s sosedi. Hodli smo v gozd, gradili smo se bunkerje. Pol smo začeli vozit picikle, sami smo delali proge. Za našo bajto, na Poseki, kasnej na Vodemli, kjer so zdej traili. Vzuni sm bil dost. Z atijem smo barvali figurice Warhammer, to je bil naš način druženja, da smo se vsedli pa limali skupi. Z mamo pa zimske športe, smučanje, bord.«
Vem, da »furaš« tudi po Bikeparkih. Ti je kateri še posebej všeč?
»Bikeparki so fajn, ker so urejene proge, velik se navoziš pa ni treba gonit gor, ker majo sedežnice. Wexl Trails v Avstriji je super, fajn skakalnice majo.«
Si kaj treniral?
»Ja, dvoransko plezanje, 11 let. Po pol leta sm šel na prvo tekmo pa mi ni glih šlo, tk da sm nehu hodit, haha. Nism neki tekmovaln tip človeka. Vedno so mi bli adrenalinski športi všeč, bordanje, plezanje, kolo. Picikl je dostopn pa ne rabiš vsakič nekam, recimo na smučanje se morš vozit.«
Hodiš kaj v hribe, plezaš tudi zunaj?
»Tk, kkr kdaj. Všeč so mi skalnati hribi. Mam opremo za zunanje plezanje pa gremo kdaj v skalo. Ene stene so že navrtane in je podobno, kot da plezaš v dvorani. Če se hočeš it pa resn alpinizem, je treba pa kr neki znat.«
Si pa tudi gasilec, kot pravi Škalčan, haha.
»Začel sm, kr smo vsi frendi hodli pol smo pa eni kr ostali. Zdej smo člani. Ko si mali si piornir, pol mladinc, pol pa pripravnik. Če nardiš izpit, lah greš na intervencije, ampak ne take, da si v kaki nevarnosti. Pri osemnajstih pa lah greš za operativca. Ker izobraževanje traja 160 ur še nism mel časa, ampak ciljam na to v prihodnosti. Na tekmovanjih je fajn, maš različne kvize in orientacije, na KT-jih te čakajo kake gasilske vaje. Bi bil prostovoljni gasilc.«
Iz vsega kar si povedal je očitno, da nisi »gejmer«, ki bi cele dneve presedel za računalnikom.
»Pa ne, sm šel kdaj kej špilat, ko so me povabli, da smo se na tak način družli, sam mi v Škalah smo se več zuni dobivali. Med korono smo skos vozli pickle pa jih šraufali pa proge delali. Pozimi rad drsam, igram hokej, bordam. Poleti mam itak ful dogodkov, velik delam, gremo na morje, na kolo. Pa glede igrc sm mel kr strogo vzgojo, mogoč zato nism tok igral, hehe. Se pa še zdej rajš družim, se dobimo pr komu, si zakurimo ogenj.«
Kake prijatelje imaš?
»Take, ko jih ni strah izstopat, take, ki ne obsojajo drugih ljudi pa take, ko se da z njimi zejbavat.«
Vem, da zbiraš posebne avtke. Povej kaj o tem in o tem, kaki avti so ti pa »zares« všeč?
»Hot Wheels zbiram od malega, kok jih mam sploh ne vem, sigurno pa 400, 500 plus. Kupim tiste, ki so mi všeč, neki med njimi je tud treasurejev, ti so zbirateljski. Zares mam pa različne kategorije sanjskih avtov. Mel bi kak predelan jeep oziroma terenca, zanimivi so mi športni in ameriški avti, pa tudi nemški so mi kul. Super hypercar-ov, ki so ful nepraktični, ne bi imel. Bi jih pa probu furat.«
Kaj te sprošča, ko se vsega nabere?
»Rad se ponoči vozim z avtom pa poslušam muziko.«
Hodiš na srednjo strojno šolo, naslednje leto greš na faks. Kako si jo izbral? Kako se ti zdi?
»Program mi je všeč, je pa v razredu kr neki nacionalizma, kar mi ni kul, tk da se bolj trije družimo za sebe. Vsako leto mamo prakso, v prvem pa drugem letniku kr prek šole, v tretjem pa četrtem pa v podjetju. Js delam v firmi KLS v Ljubnem ob Savinji en mesec in je kul, ker delaš za mašino pa se res kej naučiš, si operater, ne dajo ti sam metle v roke. Mehanske stvari so mi zanimive, rad na strojih delam. Že ko sm bil mali sm kr razdiru stvari pa jih šraufu. Delu sm ventilatorčke na deskah, zalivalnik za semena za čilije, neke motorčke. Študirat grem pa v Maribor.«
Se veseliš?
»Ja, kr se veselim samostojnosti, druženja. Navajen sm na mesto, ga poznam, tako sproščeno se mi zdi. Bolj ko Ljubljana. Ljubljana je tako živčno mesto, vsi neki živčno okol hodijo, haha.«
Velenje bi ti bilo za živet? Si blizu jezera, ki postaja vedno bolj turistično, mimo vas gradijo 3. razvojno os.
»Če bi mel bajto, ja. Za mlade pa ni neke izbire, v eMCe lah greš, mogoč Max. Proti Ljubljani al pa Mariboru mamo ful manj stvari. Do ene mere je ok, da postaja turistično, ne bi si pa želel preveč masovnega. Gradnjo ceste na nek način razumem, ker je nujna za dober transport, še posebej iz Koroške do Ljubljane, mamo pa glih tam bajto, tk da zarad subjektivnih razlogov ni fajn.«
Kaj si želiš v življenju, si človek, ki dosti planira vnaprej?
»Nimam nekih planov. Živel bi v hiši, če bom mel otroke še ne vem, čez vikende bi delu ozvočenje, hehe. Čez teden bi bil zaposlen v mojem fohu, v strojništvu. Zanimali bi me kaki projekti v proizvodnji.«
Ko spremljaš svet okoli sebe, si optimističen?
»Ene stvari so zaskrbljujoče, sam cel svoj čas pa ne bi posvetil temu, da bi me zdej ful skrbelo ka bo, sm premlad za to.«
Torej te v politiki ne bomo videli, haha?
»Definitivno ne, hodim pa na volitve, kjer je demokratična izbira. Če ne greš pa se sam buniš kdo je na oblasti … «
Star si 18 let, kar je ena posebna prelomnica. Si praznoval spektakularno?
»Ja, doma sem mel koncert, špilal mi je Brin s svojim bandom Slatra. Zvočnike, mikrofone, lučke, vse smo zrihtali.«
Noro! Za konec pa ključno vprašanje: »Ka morš bit, da prideš med tonce?«
»Hehe, ja, letos je bla ekipa kr odprta in smo dobili par novih, ostalo jih je pa bolj mal. Dogodki so dolgi, nočne smene so, enim se ne lubi, eni se navlčajo, eni so premladi pa jim doma ne pustijo bit celo noč zuni. Je pa fajn, če te zanima muzika. Čist drugač, ko kako drugo študentsko delo.«
Klara je pri svojih dvaindvajsetih doživela že marsikaj. Mogoče je tudi zato navdih našla v Piki Nogavički, dobrosrčni, pogumni, neustrašni, zabavni deklici, ki je del nas in našega mesta – kot knapi, udarniki, mastodonti, modernistična arhitektura ali naša Kunigunda, hehe.
Klara je morala, tako kot Pika, že večkrat pokazati svojo moč. Želela bi si, da bi vse tiste lepe lastnosti, ki jih vidi v Piki, znala prepoznati tudi v sebi. Da bi jih v ogledalu videla tudi takrat, ko zbriše pike z obraza, razplete kitke in ostane samo Klara.
Študiraš medicino, a do tja še prideva. Si človek hobijev?
»Bila sem pri tabornikih, plesala sem, igrala violino, trenirala sinhrono plavanje in vse to sem nehala, haha. Padla sem v šolska tekmovanja, na valeti sem dobila ene dvajset priznanj. Mogoč zato, kr nism mela neke prave družbe. V tretjem razredu mi je nenadno umrl ati. To te spremeni kot osebo. Nosla sem dolga leta nek gulit. A veš tisto splošno prepričanje, da ljudem ne voščimo vnaprej. Js sm mu pa nardila voščilnico za 34 rojstni dan. Umrl je pri 33. Čist otroško, sej vem, pač nism vedla kok točno je star. Dolgo nism tega nobenmu povedla. Stara sm bla 7. Takrat sem se umaknala od vseh, tud od prijatlov iz vrtca. Njihov lajf je šel naprej in nekot … ne vem, nism mela ljudi in sem šla po svoji poti in zdej, če gledam nazaj, je tud to ok.«
Hvala, da deliš tudi ta del sebe. Si edinka?
»Mam polbrata in polsestrco, ampak za mene sta brat in sestra. Sm najstarejša. Mami sm težila, da bi mela bratce pa sestrce, kr so jih meli vsi in ko je zanosla sm bla ful vesela, ful ju mam rada. Ker sem starejša, sem nek vzor, morm mal pazit kk se obnašam, haha. Se potrudim, da se velik vidimo, čeprav rabim svoj alone time, ker mam tok stvari v lajfu, faks, ŠŠK. Še laufat grem z bratom, čeprav komi diham, če si to želi, haha. Zdej sta še otroka, kmal bota pa teenagerja in ne bomo več dovolj kul za njiju, hehe, morm izkoristit ta čas, ko se še kej pocartata.«
Ko govoriva o otroštvu, ne morava mimo Pike Nogavičke, gospa gusarka.
»To pa je en fun fact o men. Poleg tega, da sem ful hit spregovorila in velik govorila pa ful pozno shodla, haha. Od malega sem oboževala Piko in Pikin festival, na jezeru sem prehodla vse šotore in Belo dvorano, skos sm hotla bit tam. Ko so velenjski dijaki lahko delali kot Pikini pomočniki, sem si vedno želela, da bi js tud lahk. Pri hostesah sem spoznala Tajdo, takrat Piko, ki mi je povedala za avdicijo. O tem sem razmišljala že v osmem razredu pa me je blo strah, da ne bom dovolj dobra pa itak ne znam nardit kolesa, haha. Zdej mam bolj to mentaliteto, da je treba it vsaj probat, včasih nism bla taka.«
In si se enkrat opogumila in šla.
»Ja, tam so me čakali Festivalovci, vse sem poznala, ker sem itak delala kot hostesa. Zraven v komisiji je bil gusar Boštjan Oder. Rekli so naj kaj povem o sebi in js sm začela tk bluzit. Omg. Bla sem sigurna, da sm že vse zasrala. Pač tk mi je blo, ka naj zdej povem, it's me, Klara, sej se poznamo, haha. Pol so me pa poslali na oder, kjer sem se mogla spremenit v lik Pike in spet sm pomisla, kk sm pršla direkt iz Celja, z vlaka, nimam pravil oblačil, nimam pikic, čist mi je blo bed. Dobila sem različne naloge in mi je steklo. Vmes sm vidla, da so se mi nasmejali in sem kr dobla zagon, ono, ok, uh, sej bo šlo. Ko sm dobla mail, da sem sprejeta, sem bla ful srečna. Na festivalu se mam tok fajn, ne znam opisat. Grem nekam, kamor si drugače ne dovolim, ker Pika pač vse reče, vse nardi. Rada mam Pikin festival, velik mi pomeni. Veselim se, ko gremo v Knjižnico, v Dom za varstvo odraslih, pečt palačinke, lepo se mi zdi, kk Festival v to vključi vse ljudi.«
V šoli si bla uspešna, glede na to, da si bodoča zdravnica.
»V osnovni šoli sem mela eno štirko pri športni. V srednji sem bla mentally v drugem head space-u, na maturi mi je točka manjkala do zlate.«
To je verjetno kar pritisk - loviti ocene, točke, povprečja.
»Okolico lažje odmisliš, js sm problem. Ko mi kej rata ne znam bit ono: »Ooo, ratalo mi je, bravo!«, ampak kr gremo naprej. Ne občutim zares tega waw efekta, bolj je to še ena kljukca, ki sem jo itak mogla dobit. Bolj čutim relief, sam da je mim.. Ne ustavim se, da bi se zavedala, kk sm neki fajn nardila.«
Kako je bilo pa v srednji šoli?
»Hehe, ja, nisi več najpametnejši v razredu, haha. Na Kajuha sem hodla, tja pridejo v razred sami dobri učenci, z nekimi cilji. Na začetku sem hotla kr mal tekmovat pa sem hit vidla, da ni fore v tem. Na srednjo šolo sem mela dost nerealen pogled, ono ameriško, da bom mela ful prijateljev, da bomo hodli vn in ko se je končno mal tega začelo, je prišla korona. Sploh nism praznovala osemnajstke kot se jo praznuje. Sm si že misla, da mi take izkušnje v lajfu pač niso namenjene, ampak se je k sreči na faksu to vse obrnalo. Mam super cimre, super frende, skupi se učimo v Čuku, kjer majo celo mačko in to je čist zabavno. V Velenju mam ŠŠK-jevce in hodim vn, prek hostes in Pike sem spoznala velik ljudi, »I have a social life, look at me!«
Študiraš v Mariboru na Medicinski fakulteti. Te je blo strah selitve, študija?
»Mal je blo strah, spet ta filing, da grem iz gimnazije na medicino, ker so spet sami pametni ljudje, novo mesto, živiš sam, poznala sem sam eno kolegico Dorotejo, da je ona na istem faksu mi je saving grace. Čeprav na faksu mamo tutorje, ki ti pomagajo pa te povabijo na evente. Vključla sem se hit v Društvo študentov medicine Maribor.«
Kaj počnete?
»Delamo različne projekte na različne teme kot so cepljenje, spolnost, ljubezen, sladkorna, hodimo po vrtcih pa šolah z medvedki, ki so kot pacienti in mal lajšamo strah otrokom, organiziramo božični koncert, brucovanje. Tam deluje Študentska urgentna sekcija.«
Ko sva se pripravljali, si mi povedala, da greš kmalu v Lizbono, torej si del mednarodnega sodelovanja študentov medicine. Kaj zanimivega dogaja tam?
»Ja, v Zvezo študentov medicine Slovenije (ZŠMS), preko nje pa v IFMSA – International Federation of Medical Students' Associations, mednarodno federacijo študentov medicine pa EMSA – European medical student association, združenje evropskih študentov medicine. V okviru IFMSA se udeležujemo različnih mednarodnih srečanj. Letos smo bili v Pragi, zdj grem pa preko EMSE v Lizbono. Imamo izobraževanja, treninge, volitve predstavnikov, pripravljajo se policy papers, kamor napišemo svoja stališča do pomembnih družbenih in zdravstvenih vprašanj, na primer vojn, prekomerne rabe alkohola in drugih problemov. Js sem se usmerla v javno zdravje, obravnavali smo teme, kot so prekomerna in neustrezna uporaba antibiotikov in cepljenje. Pomemben del teh srečanj je spoznavanje študentov medicine z vsega sveta, kjer se velik pogovarjaš, primerjaš študije, razmere.«
Že veš kaj boš specializirala? Čez nekaj dni greš v 4. letnik.
»90% urgentno. Tja prideš kamot, ker noben noče, haha. Študentska urgentna sekcija vsako leto organizira urgentni vikend, kjer se bolj poglobljeno učiš postopke pa maš dejanske primere kot je recimo masovna nesreča. 50 poškodovanih, ti prletiš tja. In blo mi je wau. To je bil prvi stik z dejansko medicino. Naslednjič sm bla poškodovanka, zanimiva izkušnja, letos sem šla pa na nadaljevalni tečaj, kjer smo meli simulacijo poroda na terenu, napredne postopke oživljanja, take stvari. Koordinacijo transporta sm fasala, to ti pa nabije adrenalina milijon. Mentor Bor me je po koncu miril, ko so mi sam solze začele tečt, ono ka je blo to, že čez 10 min bi šla še enkrat, noro!«
To bo nekoč dejansko tvoj poklic. Misliš, da boš imela težave s čustvenimi odklopi?
»Na ptujskem letališču smo meli nesrečo, sirene tulijo, dimne bombe letijo, experience of lifetime. Prakso sem mela tud v Velenju in to je neki kar bi js delala. Težka specializacija, težke situacije, ampak me ful vleče. Ni treba, da si robot, ampak med intervencijo se res izključiš in pride kasnej za tabo. Js sm se dober shendlala in fokusirala, ni mi glava letela na 60 koncev, ker je pod stresom boljši fokus. Če je 90ka, to pomeni, da je intervencijo napotena ekipa z zdravnikom, se mi zdi, da si med vožnjo ful živčen, ne veš ka te čaka, mogoč mal dvomiš, a bo šlo, ko prideš tja si pa pač ok, dejmo, zrihtaš.«
Zadnjič sem poslušala podcast z dr. Lauro Petek, specializantko urgentne medicine iz UKC Maribor. Pomagala je ukrajinskim vojakom na fronti v podzemnih stabilizacijskih točkah blizu ukrajinske fronte. Bi te kaj takega zanimalo?
»Kapo dol Lauri, ampak js pa ne vem, če bi dala dopust za to, hehe. Ne, mislim, da bi bla trenutno v napoto, ker še nimam dovolj znanja. Pa vidla sem fotke, povsod štrapneli, amputacije, premal materiala, življenje v bunkerju. Kapo dol, res. Js mam pa bolj »fomo«, ko vidim rešilca z lučkami in me takoj zanima kam grejo, ka se dogaja, js bi šla zraven!«
Ko se kot otroci igramo, je vedno v skupini nekdo, ki bi bil zdravnik, hehe. Si to ti?
»Pa ne bi rekla, da sem od malega o tem govorila. V osnovni šoli sem šla na avdicijo za Firbcologe, oddajo na Sloveniji 1. V Pilu je bil razpis, babi me je peljala v Ljubljano in v prvem krogu nas je blo res ful velik. Tam sta bla med drugim Gašper Tič pa Desa Muck in smo se pogovarjali, ka si kdo želi bit po poklicu in js sm rekla, da živino zdravnica. Firbcologi odgovarjajo na vprašanja in moje je bilo: »Kk živinozdravniki vejo, kaj živali boli, ker one ne govorijo?«. Uvrstila sem se med top 10, posneli smo poskusno epizodo, v naslednjem koraku so pa izbirali bralci Pila in žal nisem bla izglasovana. Je pa ful kul oddaja, odgovori na pure otroška vprašanja. Za zdravnico pa ni kak specifičen moment, naravoslovje me je zanimalo, hodla sm na tekmovanja v znanju o sladkorni bolezni …«
O, to pa prvič slišim.
»Ja, dobiš knjigo, ki jo moraš predelat za šolsko tekmovanje, če greš na državno, dodatno literaturo. To sm šla trikrat. Pa še biologija, geografija, matematika, logika, zgodovina, na Cankarjevo, Prvaki znanja, ziher še kej, hehe.«
Kako bi pa komentirala razmere v zdravstvu? O tem se že leta pogovarjamo, kakšne resne reforme pa ni.
»Trenutno ne kaže dobro, iskreno. Te dni je odstopil dr. Gregor Prosen, predstojnik Urgentnega centra mariborskega kliničnega centra. To je stručko urgence, vodil jo je tudi čez korono. Primer naše dobre prakse enot so hodli postavljat še drugod po Evropi. To je ful cenjen doktor. Js ga spoštujem, ker opozarja na nepravilnosti. Na to, da nujno rabimo reformo. Oglasil se je na temo nasilja v zdravstvu, opozoril je, da zakon za evtanazijo ni primerno napisan. Znotraj zdravstva so različna mnenja, ampak vsi pa mislimo, da se more nekaj spremenit. Treba je boljše plačat ljudi, še posebej medicinske sestre. One so hitro žrtve nasilja, ker ljudje bolj zdravnike spoštujejo in se nad njimi ne znašajo. One so tiste, ki delajo velik del care-a. Zdravnik da diagnozo, one pa skrbijo za ljudi. To mi je ful žalostno. Tudi zdravniki majo kdaj neprimeren odnos do njih.«
Kaj si misliš o evtanaziji?
»Bila sem proti temu zakonu, ker ni bil dobro napisan. Razumem evtanazijo pri kronični bolezni, kjer ni možnega boljšega razpleta. To ne sme bit samo assisted suicide, morajo bit bolj stroga pravila, kdaj lahko oseba za to zaprosi. Sem bolj za to, da označiš, da želiš, da te ne oživljajo, če pride do česa. Js bi dala ugovor vesti, ker si ne predstavljam, da bi jo izvedla. Dr. Prosen je v posodo stresel približno 450 tablet, ki bi jih moral pacient po določenih predlogih zakona v procesu medicinske pomoči pri samomoru zaužiti sam.«
Medicina je stroka. Koliko prostora puščaš alternativi?
»Nisem verna, nisem spiritualna, nisem pa niti proti alternativni medicini, če se kombinira s tradicionalno. Lahko je neki sam placebo, pa vseeno pomaga pacientu, da se boljše počuti. To naj gre z roko v roki. Včasih res rabiš čudež pa se tudi ti zgodijo. Kk to razložit je pa way above me, a kdo poseže al telo pač overworka, hehe, ne vemo.«
Na urgenci se boš srečevala s smrtjo, kot mladi deklici ti je umrl oče. Kak odnos maš do nje?
»Ne bom rekla, da se je veselim, haha, sem jo pa sprejela med procesom izgube atija. Ti kot zdravnik lah pomagaš, premagali je pa nikoli ne bomo. Fact of life je, da bomo umrli. Eni načini so kruti, eni so lažji, ko se recimo enostavno ne zbudiš. Stresno je, ko greš na intenzivno pa je tam pokrito truplo, ki čaka na mrtvašnico. Gledat smo šli obdukcijo in to ostane s tabo, ni prijetno. Morš pa sprejet, da boš tega vidu več, kot bi v kakem drugem poklicu. Smrt je, smrt bo, zdravnik pa skuša z njo odlašat. Je pa neka final stvar, razn, če verjameš v nebesa, v reinkernacijo.«
Kako se učiš, kaj ti najbolj ustreza?
»Čez leto probam met rutino, to pomeni, da se učim vsaj dve uri na dan, drugače se preveč nabere. Med izpiti pa vstanem ob osmih, jem, grem v čitalnico in pridem ob polnoči domov. Družba je tam, to mi je kul. Probala sem tehniko »pomodoro« pa mi ne ustreza več. Delam, dokler mam fokus. Uporabljam noise cancelling slušalke, ear pluge. Poslušam klasiko, tehno al pa kr neke frekvence za fokus. Neki morm met, drugač mi misli uhajajo.«
Kakšni so občutki pred novim študijskem letom, te kaj skrbi, se veseliš?
»Mal čutim kepo, ker je v prvem semestru polno predmetov, ki me mogoče ne zanimajo najbolj, recimo orl in oftalma, nevrologija bo težka, se pa veselim vsega, kar pride s tem. Da mam svojo rutino, da bomo vsi skupi. Se bo pa treba ful učit pa spet padit not, zdle sm mela 3 mesce počitnce, hehe. Overall excitiment.
Kako si pa prišla prvič v mladinski center?
»MC se mi zdi tak fajni koncept. Najprej sem bla obiskovalka na Festivalu Kunigunda in to v tretjem razredu, spomnim se, da so ble ene delavnice. V te prostore na Efenkovo sem prišla še na krvodajalsko, zdej sem pa aktivna v ŠŠK-ju. Super je, ker rada delam različne stvari in jih tu lahk.«
Kdo ti je predstavil ŠŠK?
»Čist randomly …«
Ja, tako se po navadi začnejo najboljše zgodbe, hehe.
»Delam kot hostesa na Festivalu Velenje, tam pa je včasih delala Eva, ki je zdej predsednica in smo se že takrat pogovarjale o tem. Karin me je enkrat vprašala, če bi mogoče namesto nje pisala zapisnik in sm si misla: »Sure, why not, sej lah grem pogledat«. No, nikol ga nisem pisala, haha. Na prvem sestanku mi je Eva dodelila Odbor za študentske aktivnosti in ugodnosti in je to to.«
Kako se počutiš v ŠŠK-ju?
»Js sm hodla v srednjo šolo v Celje in sem zato kr zgubla stik z Velenjem in nism spremljala ŠŠK-ja. Zdej mi je pa res fajn in sm vesela, da sem zraven. Velik je pripomogel k temu, da sm spet vzljubla Velenje. Med vikendi sem bla prej velik doma, ker nism mela s kom it na kake dogodke, ko so jih delali, zdej grem pa kamot sama, ker bo itak nekdo od naših vedno tam. To je za mene ful sprememba.«
Ko rečeš, da greš ven, kjer so ŠŠK-jevci, pomeni, da greš v eMCe. Si se ga hitro navadila?
»O tem placu sem slišala sam slabe stvari, haha. Mami še dans kdaj reče, če res ne najdem kake boljše beznice, haha. Govorili so, da je nevarno, da je to glavni plac za droge in to še nasproti policijske postaje, kar je ful smešno.«
Si mela prvič cmok, ko si prišla sem?
»Mal mogoč res. Mal mi je blo tk … hm, a prav tja morm it. Kmal sem pa vidla, da sploh ni bed, da je prav fajn. Na začetku mi še ni blo prijetno it sama, zdej pa vem, da je vse prenapihnjeno, kar bi se naj dogajalo tam.«
Si del generacije, ki bo ta prostor spreminjala po svoje. Kako ga vidiš v prihodnosti?
»Ideja eMCe placa je ful dobra. Galerija, dogodki, to je res kul. Dolgotrajen proces pa bo, da bomo privabli mlade, ki niso vključeni v naše organizacije. Da ga vzamejo kot svoj plac, da pridejo sam na kavo. Da bo spet tak hang out place. To more postat pa bo čist ok. Če se bomo potrudili, ma dobro prihodnost.«
Omenila si že delo na Festivalu Velenje, tam prideš v stik z glasbeniki, igralci, umetniki.
»Prvič sm mogla skuhat kavo za Denisa Avdiča, đezva, brez avtomata pa sm bla v paniki, če bo sploh dobra pa je baje bla, hehe. Na občinskem prazniku sem delala z Mrfy, nimam pa nobenih fotk, ker se delam ful nonšalantno, čeprav sm fan girl, haha. Sam mi ni profesionalno, da bi jim zdej težila neki. Gregor, pevec, me je klical Klarica Carica, hehe. Na silvestrovanju sem bla s Tanjo Žagar, ona mi je napisala lepo posvetilo. Velik vidiš predstav pa se kulturno izobražuješ preko tega dela. Zaposleni so super, šefica Tonka pa sploh. Pa Mohorko, ki me ma v imenu shranjeno kot tehnik, ker mu rada kej pomagam, če rabi na hit. Že zdej se sekiram, da mam sam še 4 leta status pa enkrat ne bom mogla bit več hostesa pa del Pike. Cel december in skor celo poletje sem skos tam. Mami reče, da sem inventar na Festivalu, hehe.«
Čez štiri leta brez statusa, kje pa bo Klarica čez deset?
»Proti koncu specializacije, hopefully! Mogoče v neki hiški, z družino. Zaenkrat je to bolj koncept kot realnost, se mi zdi. Rada bi bla zadovoljna s tem kar delam, rada bi pomagala, rada bi vedla, da sm nekomu neki olajšala. Na urgenco pridejo ljudje v stiski in ko pridem domov, bi rada čutla overall zadovoljstvo. Mačko bi mela. Oranžno. Ker majo 2 možganski celici, kaotične so in kdaj slučajno naredijo kej pametnega. Pa resilient so, nimajo rade, da jih vlačiš okol. Sem tudi dog person, ampak v mojem poklicu ne bi šlo.«
Povej nam za konec en medicinski fact, ki je še tebe presenetil.
»Na nefrologiji sem zvedla, da če ti ledvica neha delat in maš transplatacijo pa dobiš novo, recimo od sorojencev, donatorjev, te pokvarjene, če ni čist za odpis, ne dajo vn. To pomeni, da velik ljudi po svetu hodi s tremi ledvicami, haha.«
Na hitro …
Glasba: Pri muziki mam obdobja ko en komad poslušam do onemoglosti, da ga prav ne morem več, haha. Trenutno? Tabu – On. S Tajo in Kajo. Noah Kahan, decembra grem v München.
Filmi? Mal me je sram, sam redko jih gledam, skor nobene kultne klasike. Niti Pulp Fiction.
Serije? Uh, rewatcham. Nisem »neki novga« tip osebe. The Pitt, Criminal minds, The Office, Dr. House, Lucifer…
Kam v Mariboru? Rada ga mam, lepo je ob Dravi. Piramida. Park. Kalvarija. Štuk. Kavarnice na Poštni pa na Lentu. Praznični Trg Leona Štuklja. Walkable je, ni overwhelming kot Ljubljana.
Kam doma? eMCe plac, Dom kulture Velenje. Jezero.
Evo, pa sva.
»Ful sem mela tremo, ka me boš vprašala. Pripravljala sem se, ko da bi se za izpit. Vse prejšnje eMCe face sem še enkrat prebrala. Kok enga overthinkanja in worst case scenarijev, aaah.«
Nekako naravno je, da tisti, ki so aktivni na mladinski sceni, slej ko prej v naše vrste povabijo, privabijo tudi mlajše sestre, brate, prijatelje, svoje otroke. Še lepše pa je opazovati, kako hitro te začetne oznake - sestra, brat, otrok - izginejo in jih začnemo prepoznavati po tem, kdo so, kaj znajo in kaj prinašajo v našo skupnost. Tako Ana ni več samo Joštova mlajša sestra, čeprav verjamem, da je na to ponosna – in obratno - Ana je fotografinja, gimnazijka, umetnica, tabornica in gasilka.
Da pri sedemnajstih razmišljaš o učenju kot privilegiju in si hvaležen za vse, kar imaš, je nekaj, kar spet dokazuje, kako zreli znajo biti mladi ljudje. Zelo lepo jo je poslušati tudi, ko govori o svoji družini, kjer so res sami fejst ljudje - očitno je, da je veliko tega, kar občudujemo pri njej, zraslo prav doma, v Škalah, hehe.
Mladi, ki prihajate iz obrobja mest, ste (lahko) po definiciji tudi mladi z manj priložnostmi, predvsem zaradi dostopnosti. Bi se strinjala?
»Ne bi rekla, da sm mlada z manj priložnostmi, ker sta mi starša vedno priskrbela vse kar sem rabla. Zdi sem mi fajn odraščat na podeželju. Tam mam svoj mir. Sicer je res, da se morm s kolesom pelat, če me kdo z avtom ne, ampak men je boljše kot v mestu.«
Kaj si rada počela kot otrok?
»Js sm mela osnovnošolski čas glih med kovidom, od petega razreda naprej. Takrat smo z družino hodli po hribih, Škale smo prehodli po dolgem in počez. Moja družba sta bla sestra Meta in brat Jošt. Drugih nisem mela, ker so vsi okrog mlajši al pa starejši.«
Ti pa si najmlajša od treh. Si si morala izboriti svoj prostor? V čem ste si podobni, kje so razlike?
»Od njiju sem dvanajst in enajst let mlajša. Pomoje se mi kr pozna, da sem odraščala s starejšimi ljudmi, velik sem se naučila od njih. Predvsem Meta se je velik ukvarjala z mano, z Joštom sma preživljala čas skupi. Kar se tiče šole, sm bolj podobna Joštu, haha. Jošt je uspešen, vse je zrihtu, sam nimama pa tok discipline kot Meta. Midva oba rada hodima v eMCe, hehe. Ona je bla ful pridna. Skor vedno, ko si jo srečal, je mela knjigo v rokah. Js se pa kr borim za lepe ocene, morm velik delat. Podobnost pa je v tem, da ko nas pogledaš, ko smo vsi trije na kupu, takoj veš, da spadamo skupi, da mamo podobno obnašanje, neko zdravo pamet in radi pomagamo.«
Tvoj brat Jošt je bil predsednik ŠŠK-ja, nekaj časa je vodil Klub eMCe plac, zaposlen je bil v Mladinskem centru Velenje. Te je on pripeljal v mladinske organizacije?
»Ja, on je kriv za to. Ob koncu devetega razreda sm ga vprašala, če je tam kak šiht za mene, ker grem zdej v srednjo šolo pa bi rada šla kak dinarček zaslužit. Predlagu mi je, da sm v čistilni ekipi na Kunigundi in takrat je bil celo moj šef. Naslednje leto sm rekla, da spet bi, sam naj mi da še kake druge opcije. Pogledla sem seznam področij in zbrala fotkanje.«
Haha, se ti je čistilna zamerila?
»Mal mi je dolgočasna. S Kajo sma delale obhode, ni pa blo neki resnega dela, haha. Pa sm si pa rekla, da ne bom več čistačica, da bom rajš neki drugega, hehe.«
Zakaj se tebi zdi pomembno, da se v srednji šoli vključiš v mladinsko sceno?
»S tem se ti odpre velik možnosti, najdeš lahk ful stvari, ki bi te lahk zanimale. Dobiš znanja na različnih področjih. Da ti dobro podlago in opcijo, da štartaš neki. Da ste mene vzeli lani za fotkanje na Kunigundi, je bil velik gamble, niste mogli vedet, kk mi bo šlo. Sam sm šla k Žigu v MMC Nukleus pa me je dost naučil pa tud drugi fotografi so mi pomagali s svojimi idejami. Mladinski center je to. Da ti kar rabiš, da lahka uspeš.«
Na kak način ti je bil predstavljen Klub eMCe plac?
»Pri meni doma eMCe ni bil nikol problem, ker je bil Jošt velik tam. Nikol ga nisem doživljala kot kak čudn plac, ker se mi je zdelo, da že more bit ok, če je njemu ok. In sm šla tja in je bil tud men ok. Jošta doma drugač še kr kličemo gospod direktor, haha.«
Zelo lepo govoriš o svojih.
»Mi mamo v družini ful fajne odnose in lepo vzdušje med nami. Mami in ati sta oba vesela, srečna človeka. Vsi trije se znamo pohecat, humor mamo po njima. Všeč mi je, kako dinamiko mamo. Js sm zlo hvaležna, da sm se rodila v to družino. Čist vse radi delamo skupi. Smo športna familija, ati nas je vozu na vse živo, od turnega spuščanja, moutain bike-a, plezanja, wind surfinga. Velik smo potovali in sem vidla kr neki sveta.«
Kaj bi izpostavila?
»Od vsega najprej Pelješac, hehe. Ker gremo vsako leto in to je moj safe place. Tja bom hodla skos. Ata, Meta in Jošt ful radi surfajo, js mam pa do tega tak love - hate relationship. Šla sm celo v šolo surfanja v Grčijo, Quiksilver Windsurf School se ji reče. Tam sm se naučila osnov in pridem na Pelješac in mi ne gre in vržem vse v vodo in rečem: »Eh, js to ne bom!«. Letos sem pa spet začela, bla pet ur v vodi, roke so me noro bolele, nism mela neoprena, nobene opreme, nč, ampak sm bla tk: »Lejga stari, zdej pa ni več heca!« in sm zvozla. Dokler je bil veter. Kmal ga ni blo več, hehe. Bomo vidli, kam me še odnese.«
Kdo je Ana? Mi poznamo Ano fotografinjo, Ano kot aktivno dijakinjo.
»Vedno sm bla artiš otrok. Oma je mela tri zvezke z našimi risbami in moj je največji. Po vrtcu sm šla k njej in risala z barvicami, vodenkami, temparami. Še zdej rada ustvarjam. Najrajš s svinčnikom. Realizem. Kipe. Ko mam čas, ker … gimnazija.«
Kaj ti da ustvarjanje, zakaj se rada vračaš pred prazen list?
»Če mam močne emocije, če sm žalostna, jezna, grem risat. Takrat se hiperfokusiram in sm kul. Rajš kot spat, grem risat.«
Kaj še?
»Pri tabornikih sem od vrtca, pri gasilcih zadnjih šest let. Oboje mi je fajn. Sm vodnica, s prijatljco mam dva voda, četrtošolce v Škalah in drugošolce na Šaleku. V Ribnem je to kr zahtevno, ker so otroci, se pa splača, to je super izkušnja za njih. Star si sedem let pa greš nekam za deset dni in dve najstnici te mata čez, pač … bolano. Pri gasilcih smo pa hodli na tekmovanja in kvize. Vedno smo pršle do srebra, vedno smo ble druge al pa četrte, vedno čist blizu, sam ne tam, haha. Pa fotkanje. Od vedno. Prvi fotkič sm dobla za božička in od takrat naprej fotkam.«
Z umetnostjo povezujem tudi glasbo. Kaj poslušaš?
»Oooh, js poslušam pa res vse. Vse. Moje playliste majo vse žanre. Slovenske, balkanske, metal, hip, hop, rock. Od Kokosy do Dire straits. Ko sm vesela, si dam neki, da lahk pojem zraven, sploh, če kuham. Bob Dylana mam rada. Pa Jeff Buckley, aaa. To mi je čist bangersko. Vmes mam pa Tokio drift, haha. Za zvonjenje mam For Whom The Bell Tolls. My own summer od Deftones pa Lukatova mami, giiiirl, banger!«
Že nekaj let koordiniram fotografe in nate gledam kot na izjemno talentirano fotografinjo. Imaš kakšne posebne spominčice na svoje začetke?
»Spomnim se treh stvari. Širša družina na fotošutingu, šli smo na eno posebno mesto v Škalah. Neki je ati sliku, neki sm js. To je blo darilo za babico. Drugo so Benetke, tja sma šle s teto in sm ful fotkala. In pa narava - luna, take stvari.«
Kaj more po tvoje imet dober fotograf?
»Če hočeš bit dober fotograf, ni vse v tehniki, treba je met tudi smisel za umetnost. Morš met equal parts oboje.«
Kakšne fotografije rada delaš?
»Nerada delam z rdečo. Ko spustijo rdečo luč za štiri komade zapored na koncertu, aaa, to mi ni. Barvne fotke so bolane, čar je pa tud v črno-belih. Najrajš mam koncerte. Ko je kej drugega fotkam prav trpim, haha. Do konca lajfa bi fotkala koncerte. To je najboljš in to najboljš delam. Fajn vzdušje je, ljudje so veseli, niso zdolgočaseni. Mogoč bi probala kdaj še živali, tisti pravi živalski svet. Sam ne ptic, to res ne, hehe. National geographic stil. To mi je blo vedno zanimivo. BBC Earth smo radi gledali pri omi in dediju, mogoč mam to od tam.«
Če bi lahko fotografirala kjerkoli na svetu, kje bi, kaj bi?
»New York pozimi. Gore. Himalajo, kej takega. Vasi, tam, ko je še avtentični stil lajfa. V velikih mestih maš velik razpon tega kar lah fotkaš. Parke, zgradbe, ljudi.«
Kateri pa koncert?
»Od slovenskih sem Kokosy obklukala, mogoče še Magnifica. Od tujih Metallico.«
Bi si želela kariero v tej smeri?
»Js si predstavljam fotografijo kot side husstle. Že zdej vem, da ne bom od tega živela, se pa želim vedno ukvarjat s tem. Rada bi stable job.«
S tabo sem želela govoriti o temi, ki je aktualna ravno zdaj - v septembru in oktobru, ko se v šolo in na faks vračate dijaki, študenti. Kako si ti »zaštartala«?
»Hodim v tretji letnik na Gimnaziji Velenje in vse je ful resno. Postalo mi je jasno, da če hočem prit na Fakulteto za arhitekturo, se morm lock in-at. V razredu mi je fajn, z vsemi se štekam, velik se smejimo, na razredni sm se enkrat s prijateljco do solz. Funny je. Mam mojo malo grupico, girly folk okol sebe. Nas je enaindvajset punc pa sam štirje tipi, vsi so fajni. Maš pa dva težka obdobja, eno je od novembra in še mal januarja, drugo pa od aprila do konca. Takrat se sprašujem, zaka nism zbrala kake lažje šole. Mamo po tri teste na teden, učim se do enih zjutri. Naporno je, sam morem. Tak je lajf. Učim se delovnih navad, haha.«
Kaj ti je najbolj stresno?
»Pa načeloma mam vredu ocene, tk da je največ stresa mogoč takrat, ko pridobivamo zadnje ocene, ko je treba kej popravit. Junija recimo. Lani me do marca ni blo nikjer, skos sem bla doma in sm se učila.«
Kako se počutiš ob tem?
»Privilegij je, da se lah učim. Pač ja, ni mi všeč, hočem vn pa se met fajn, sam se zavedam, kake možnosti mam pa mi je super, da je tk. Itak jamram, kot vsi, bom pa spelala do konca in dobila to znanje, ki mi bo sam koristlo naprej.«
Zelo zrelo razmišljaš, bravo. Kakšen se ti zdi naš šolski sistem, kaj bi spremenila, kaj bi obdržala?
»Men se zdi, da je preveč ur. V šoli sem od osmih do treh, ne morm met skos koncentracijo na vrhu. Na testu zadnjo uro nisi več zbran, pri razlagi velik sfalim, iz učbenika se ne znajdem vedno. Pa niso krivi profesorji, predmetov je preveč. Vse pa rabim za neko splošno znanje in razgledanost. Če bi lah dala kej stran bi dala športno, haha. Ja, definitivno manj ur na dan. Pa recimo predstavitve in ustne ocene pred celim razredom, to mi je naporno. Sam študiram tk, da mi bo pa na faksu lažje, ko bom mogla govorit še večji skupini ljudi. Čeprav pri ustnem lah še kej rešiš, kr vidiš po faci, če narobe odgovarjaš, haha. Testi so mi ok, nimam kej za dodat.«
Kak sistem učenja zate najbolje deluje?
»Pomagam si z Astro. Men je kul, enim ni. Pri biologiji mamo kompleksne stari in si tam razdelam stvari in iz tega nastanejo moji zapiski. Ponavljam naglas, al me kdo drug vpraša, al si nardim kviz. Nemščino se pa pač piflam, ne znam se je učit, haha. Pri matematiki si dam Čajkovskega in rešujem naloge. Mami in Meta sta mi zgled pri tem, da je treba met disciplino. Da damo stvari na svoje mesto. Mami se je včasih velik učila z nami, od nje sem dobile te navade. Čeprav je moja soba med učenjem mess, povsod je polno popisanih listov, več layerjev, haha.«
Kaj ti je všeč na vaši šoli?
»Da smo povezani. Mamo dijaško skupnost, ki dela take projekte, ki nas zbližajo. Recimo med glavnim odmorom mamo včasih tematske dneve. Vsak razred dobi zadolžitev in pripravimo neki na ta dan. Za valentinovo se zbirajo pisemca in grejo okol po razredih pa jih razdelijo, mamo contest v polaganju rok, to je fajn gledat. Nisem še opazla kak bullyling. Nimamo volje, nimamo časa, hehe.«
Kako to, da nisi šla na likovno gimnazijo?
»Jaaa, to je pa tk … V devetem razredu sm naredla sprejemce in zbrala velik točk. Ampak takrat sm misla, da bom šla naprej na faks na morsko biologijo, ni važno kam, nekje jo bom našla. Na likovni smeri ni kemije in biologije nimaš štiri leta, zato sm šla na splošno. Pol sm pa v prvem letniku vidla, da to ni za mene in začela razmišljat o arhitekturi. Maybe bi pa to. Kasnej se nisem prepisala, ker je fajni class in sem ostala tu.«
Kaj te je pritegnilo pri arhitekturi?
»Pomoje, da mam free creative space, ko pride stranka do tebe. Risanje mi je super. Nism narjena za klasično pisarniško delo, kjer bi mela štirideset let isti delovni čas od sedmih do treh. Če gremo kam na morje, kam potovat, ful rada gledam hiše, stavbe.«
Maš kake najljubše?
»NUK mi je bolan. Sagrada Familija v Barceloni. Cerkev Kerimäki na Finskem, zgleda kot bi bla iz palc (gre za največjo leseno krščansko cerkev na svetu, ki stoji v kraju Kerimäki blizu Savonlinne in je res nenavadno velika glede na majhnost kraja, op.). Al pa cerkev Vasilija Blaženega v Moskvi. Notre Dame v Parizu.«
Topla, vesela oseba si, kljub temu, da je obdobje najstništva kar zahtevno. Kako se soočaš s stvarmi v življenju?
»Redko sem v bedu. Ko vidiš mene v bedu, veš, da je neki res hudo narobe. Pokličem kdaj frendice, če kej rabim, recimo Kajo al pa sestrično, sam načeloma sm bolj zaprt človek, ne razlagam preveč. Js mam rada svoj alone time. Men je najboljš, če mam na rainy day v svoji sobi svoj chill. Sej v 90 % grem vn, če mi kdo piše, sam mi pa pade večkrat social battery.«
Kmalu boš, vsaj za en čas, zapustila Škale, Velenje in šla v eno od univerzitetnih mest.
»Mislim, da si vsak človek želi, da gre na svoje, da vidi svet. Fajn mi je, ker vem, da bom živela s prijatlco, da nas gre več v Ljubljano, at the same time pa grem od družine, eMCeja, Velenja. Mal me je strah, če bom ohranla vse stike, hkrati se mi pa odpira cel svet novih priložnosti.«
Čeprav še sploh nisi šla, te bom vseeno vprašala – si predstavljaš, da bi živela v Velenju?
»Trenutno bi rekla, da ne. Študirat grem v Ljubljano, mogoče bom šla na kako izmenjavo. Velika Britanija mi je mogoče place to be. London mi je bolan. Ne za živet, bodmo realni, ampak, no … nikol ne veš. Irska mi je všeč.«
Zakaj ravno London?
»A veš uno, ko čutiš, da je to tvoj plac. Sej sm rekla - ne vem, kam me veter odnese, hehe.«
Na intervju sem jo povabila že pred poletjem, pa se nama nikakor ni izšlo. Zdaj se mi pa zdi, da se je ta pogovor zgodil točno takrat, ko se je moral. Življenje se nam včasih spremeni v trenutku – nepovratno in za vedno, drugič pa spremembe prihajajo počasi in s sabo prinašajo »landscapes of possibilities«, krajine mogočega. Njej se je zgodilo oboje. Nina, maš to!
Na Festivalu mladih kultur Kunigunda je bila prvič »šefica« info pisarne in letošnja Kunigunda mi bo ostala v spominu tudi po njej -po smehu, odprtosti, zavzetosti, dostopnosti in tistem redkem občutku, da tudi ko deliš osebne stvari, ne oversharaš.
Mala Nina. Kateri so tvoji prvi spomini, v kakšnem okolju si odraščala?
»Haha, prvi spomini … no, naj kr povem, da se večkrat pogovarjamo o tem, kk se js nič ne spomnem iz otroštva, haha. Nobene risanke, pesmi, iger, js se pač ne spomnim. Ne zato, ker bi mela kake travme, mela sm ful lepo otroštvo. Bla sem pridna, radovedna, vesela in predvsem nezahtevna punca. Ni blo velik otrok, ki bi bli mojih letih, da bi bli blizu mene doma. Pomoje je ogromna razlika, če živiš v bloku al pa v hiši mal oddaljeno od centra mesta. Greš po šoli na bus pa domov, nimaš večerov pred blokom, hehe. Smo pa velik potovali. In ne, tudi tega se ne spomnim. Kdaj mi mami reče, da sem nekje že bla pa sploh ne vem, haha.«
Katero potovanje pa je prvo, ki si si ga mogoče celo zapomnila, haha?
»Mam v glavi neke utrinke iz Loro parka na Tenerifih. Drugač smo pa kampirali v Poreču, to mi je blo res fajn. Ful sm se vsakič veselila poletja, tam se z vsemi zastopiš, čeprav ne govoriš nujno istega jezika. Pa vse je na enem mestu. Sem se pa v osnovni šoli hiter začela upirat ideji, ker so mi manjkale prav moje kolegice. Ko maš otroke, je skor nujno, da hodiš v kamp na morje, tk se men zdi.«
Kaj še?
»Mam starejšo sestro Niko. Med nama je sedem let razlike. Doma pravijo, da se mi je vedno mudilo dohitet njeno družbo haha.«
Midve z mojo sva iste razlike, vem, kaj misliš, haha.
»Točno tk kot si lah zamisliš sedem let razlike, tk je. Zdej se mi šele zdi, da sva tam, ko mava zares meaningful pogovore, prej si na čist različnih točkah v lajfu. Vmes mi je kdaj celo napisala: »Ej, še kr mam isto cifro, sam tok!«. Je blo obdobje, ko sem nama čist premal časa posvetila. Zdej pa vedno več.«
Kako si se pa imela v šoli, si rada hodila?
»V šoli sem bla vedno pridna. Starša sta bla razumno stroga, vedno sta mi govorila, da je znanje vrednota, ki ti je ne more noben vzet. Če se zdej potrudiš, boš enkrat bolj »lagano«, na ta način. Mela sem svobodo, sam meje tud. Ker sta vedla, da zmorem, sta mela visoka pričakovanja. Bla sem odličnjakinja, hotla sem it na gimnazijo, hotla sem na en “orng” faks. Občutek te validacije mi je velik pomenu, tk da mi nič ni blo težko, sem bla zagnana sama po seb.«
Kaj pa v srednji šoli, kakšna najstnica si bila?
»V srednji šoli so blokovci hodli vn pa niso meli ure, men so pa rekli, da se po dvanajsti nič dobrega ne zgodi, hahaha. Nikol nisem bla upornica. Zaupala sem staršem, ustrezalo mi je, da mam zdrave meje. To vidim za nazaj. Z njima sem mela vedno lep odnos, vidim pa kk majo nekateri stiske v zvezi s tem, kk se lah to obrne v vse smeri. Med nami ni zamer, ki bi ostajale pa vplivale na mene. Grem zlo rada domov. No, okej, ko sta šla na morje, kar je blo pa kr pogosto, sem se kdaj mal razživela, kolegice pa so pomagale to spelat hehe. Ne vem, a bi mogla bit tu cenzura? Haha.«
Dober odnos s starši nam koristi tudi pri drugih odnosih.
»Jah, včasih mam nehote kr previsoka pričakovanja do ljudi. Ne mormo met vsi enakih vrednot, ker nismo meli iste vzgoje. Mogoče sm bla kdaj preveč nestrpna do koga, ki preprosto ni znal drugač. Velik izhaja od doma in nimajo vsi te sreče, ki jo mam js. Rada se pa pogovarjam o tem, kk vpliva dom na tebe, o stvareh, ki se ti zgodijo, kk se moreš česa sam priučit, če tega ne dobiš doma, kake različne reakcije na situacije mamo. V tem se dost razlikujemo med sabo.«
V kakšni družbi si bila?
»Nisem nikol zapadla v slabo družbo, mela sem kolege, s katerimi smo skupi odraščali, se razvijali. Še vedno mam Ano pa Uršo, njiju bi izpostavla že iz tistega časa. To je tak safe space, čeprav se vmes kdaj mal izgubiš. Zdej smo stare petindvajset pa smo še vedno tesno povezane. Ti pa da ŠŠK tud nek nov krog ljudi, spoznaš mlajše in starejše in se skonektaš. Ne morš si mislit, kok si si z nekom podobn pa se prej nisi nikol družu, hehe. S temi bomo sigurno ohranjali prijateljstva izven tega in za njih sem ful hvaležna.«
Ker si bila taka »so called« pridna punčka, si sigurno kaj igrala, kaj trenirala?
»Haha, ne! Nisem hodla v glasbeno, nič nisem trenirala. To pa mi je mogoč žal. Sicer se ne spomnim, da bi izrazla željo po tem, niti ni blo doma pritiska, da kej morm. Zdej mi pa manjka, da nimam teh navad. V osnovni in srednji sem plesala, to edino. Pa še bolj ljubiteljsko, bla sem v plesno-navijaški skupini Zvezdice.«
Ooo, navijačica. A je vsaj približno tako spektakularno kot v ameriških filmih?
»Haha, ne, blo je absolutno premal plačano, če gledam za nazaj hahah. Bolj kot neka popestritev na tekmah, nam pa predvsem tak »girly thing«. Me smo trenirale po šoli, se podružle, oblekle tiste čedne drese, nerodno nam je blo, motle smo se vmes, pač nekot odplešeš in to je to. Noben big deal, čist po najstniško, haha.«
Kako si pa prišla v ŠŠK?
»Z Martinom pet let nazaj. V odbor je povabu tut kolege iz moje družbe, nekak tut men ponudu mesto. Najprej sem bla mal zadržana, ker si nisem predstavljala kok dela in odgovornosti je potrebno in ker sem bol ziheraš, sploh glede faksa. In kr naenkrat sem mela velik FOMO in sm rekla: »Martin, zdravo, js bi mela v ŠŠK-ju eno tako »stric iz ozadja« funkcijo!«. Pa sem postala administratorka pa zapisnikarica, haha.«
Kako pa si dojemala takrat ŠŠK, kaj ti je pomenil?
»Šest frendov in znancev ma proste roke, da lah dela kar hoče. Tk. Jošt nam je predal mandat po Covidu, feeling smo meli, da smo taka žejna mladina, ki mora iz brloga spravit sebe in drug folk. Velike cilje smo si zadali in jih sfurali in pol vidiš kok si zmožen, kok ti da ta skupnost. Na papirju maš mogoče na videz malo vlogo, doprineseš lahko pa ogromno in je to res rewarding. Tut če je delo kdaj neopaženo.«
Velike stvari, veliko stresa?
»Ni blo vedno fun. Fun je blo na eventu pa kake tri tedne po eventu, ko se je vse umirilo, haha. Ja, vlki koncerti so bli kr stresorji, ker delaš z ljudmi, ki različno komunicirajo in na različne načine rešujejo težave – al jih pa ne, pa se jim sam nabira. Smo rabli en čas, da smo se spoznali tud v teh vlogah, da smo vidli kk je s kom delat, na kak način sodelovat. Itak smo se kdaj spičili, prešimfali, objemali, tut zjokali sam ko greš skupi čez neki takega, te to zbliža in smo bli en na drugega vedno ponosni. Vidiš pa v takih situacijah plati človeka, ki jih drugač mogoče nikol ne bi.«
Kako pa doživljaš eMCe plac? Trenutno si tudi članica sveta zavoda.
»Js prej v eMCe nisem zahajala, ni mi bil blizu, bla sem povsod drugod, sem me pa pot ni zanesla. Ko pa prideš sem, začneš ta plac gledat čez drugačne oči. Nekak ga sprejmeš in se mu prilagodiš in postane tvoj drugi dom. Moj je zadnjih pet let.«
To je od nekdaj plac za mlade, ki pa se očitno spreminja. Prihajajo nove generacije, ki imajo druge potrebe. Kako ti gledaš na to?
»Kul je, da mamo tak plac z dolgo zgodovino in tradicijo, ki ma ves čas isti namen. Je pa evidentno ja, da se folk, mladina, mi spreminjamo. Iste stvari lah čist fajn delujejo dvajset let pol pride ena generacija pa neha delovat. Zdi se mi težko uvajat neke spremembe in ta proces traja, ker je po naravi človek rad na kamot pa si radi zakrivamo oči. Js sem drugač za konkretne spremembe. Prostor je treba dat novim idejam.«
Ga mladi danes sploh še potrebujejo?
»Js sm pri tem lah sam subjektivna. Rada pridem sem, sproščena sem tu, fajn je. Lah prideš kr tk, hengat. Tk neobremenjujoče je. Dobivam pa feeling, da je vse mal nestabilno. eMCe še ma potencial, da postane spet stičišče mladih, jih je pa težko privabit. Ne vem, kk jih prepričat, da je tu fajn, men se je to zgodilo s ŠŠK-jem, ker ga nismo gledali kot nek kafič ampak plac za druženje. Prišlo se je sm in tu je blo enga naroda, zdej ni več tk. Neki se je definitivno spremenilo. Telefoni, Covid? Ne vem. Zgleda kot da mladi nimajo potrebe it po šoli nikamor, doma so čez vikend, overall jih ne vidim niti po Velenju. Koncept kot zbirališče mi je top, vsako mesto to rabi, je pa odvisno kok nekje zaživi. Grem rada še v kak drug kraj s Teodorjem pogledat take mladinske place. Eni so odprti sam čez vikende, eni skos, eni za koncerte, res različno. Majo pa vedno svoj čar.«
Sodeluješ tudi z novo generacijo ŠŠK. Kaj opažaš?
»To mi je najljubši del ŠŠK-ja, da sem bla prisotna v treh različnih mandatih, pri treh različnih predsednikih in upravnih odborih, kjer je bil letni razpon med nami tut pet, šest let. So razlike, predvsem od osebe do osebe, eni so bolj alter pa se jim mogoč komerciala upira in obratno, eni so bolj za to, drugi za drugo, zato je fajn, da se prelufta odbore, da pride vedno nova dimnika. Mi smo velik raziskovali, gledali trende, gledali druge klube, na spletu delali ankete, pol se pa skupi odločali. No, izpolnjena anketa ni zagotovilo, da se bo ta folk pojavu, čeprav delaš, kar si želijo. Fajn je, da se projektov lotevaš z užitkom, z ljubeznijo, tut kadar neki ni primarno tvoj interes. V ŠŠK-ju pa se nekak najdejo podobni ljudje, ne bi rekla, da je danes res fuuul drugačen.«
Rekla si, da si prvo vabilo zavrnila zaradi faksa. Izbrala si zahtevnega – farmacijo. Si mela pravi občutek, si pol res kaj »zabluzila«, haha?
»Hja, tretji letnik. Maja so se pri nas začeli kolokviji, ki so pogoj za opravljanje izpitov, takrat se pa začne tut DMK, hihi. Js napovem naprej, da mene ne bo, ker se morm učit in da pridem sam pozdravit. In pol prideš in pozdravljaš ljudi šest ur in se hitr vse poruši. Sem se sicer učila tut poleti v Ribnem, ful sem gurala, ker mi je bil faks res prioriteta, sam mi na septembrskem roku ni blo usojeno. Sem pa mela tisto leto bolj fraj, lahko sem delala obveznosti vnaprej, bolj sem bla aktivna v ŠŠK-ju. Taka funkcija te lahko hiter potegne, ker raje daš zoprne stvari na stran pa te vleče ta neka ljubezen do vsega tega. Razmišljaš o tem, da si sam enkrat tok star, da nimaš velikrat take prilike, da si del take skupnosti. Tisto “izgubljeno” leto te bolj te obogati kot oropa, to bi rekla.«
Si imela takrat slabo vest, da nisi »zrihtala« faksa?
»Sem se mal zasekirala, mogoče bolj zaradi okolice, ampak sej so vedli, da mi je pomembno, da ga končam, da mam ljubezen do te stroke. »Dokler si neki zares želiš, boš to dosegla«, to mi ati vedno pravi. Če sam teraš "just because”, se lahka hiter prekuriš in zgubiš strast. Ni blo nobene panike.«
Zakaj si se odločila ravno za študij na Fakulteti za farmacijo?
»Vedno me je zanimala kemija, biologija, človek kot tak, iz mogoče bolj zdravstvenega vidika. Vedla sem, da si ne želim na medicino, ker se mi zdi taka res »consuming« kariera, js sem pa bolj družinsko oriented. V srednji šoli ne veš glih kaj farmacija dejansko je, poznaš sam tisto, ko gre mami po zdravila v lekarno, ko si bolan, hehe. Je pa sestavljena iz vseh naravoslovnih področij, morš res zastopit svari, ker nosiš pri opravljanju poklica vlko odgovornost. Hiter sem vzljubla idejo za delo v lekarni. Babi pa mami sta tud navijale za to, sta rekle, da je tak nežen poklic, hehe. Sej je res po moji špuri.«
Farmacija je kdaj tudi na slabem glasu, se mi zdi, da je bila med Covidom pa še posebej na udaru. Si imela kdaj kakšne pomisleke tudi ti?
»Ne, nisem nikol podvomla, znanost je tu, da pomaga. Teorije zarote so na vsakem področju in se mi ne zdijo produktivne. Opažam, da velik ljudi ne zastopi zares kaj in kdo je lekarniški farmacevt. Gre za kompleksno delo, ti predstavljaš stik med zdravnikom in pacientom. Sem pa o tem zavestno razmišljala in sem strpna do ljudi, ki drugač vidijo stvari. Vsak se za sebe odloča in vsak ve najboljše zase. Tvoje telo, tvoj lajf. Rada poučujem o tem, če koga zanima, rada mam pogovore, kjer te nekdo izzove in ne misli enako, če se je pripravljen o tem menit, super. Moja izkušanja je, da so zdravila preprečla kak slab izid zgodbe, podaljšala življenje mojim starim staršem. Js nimam slabih izkušenj, eni pa majo in mogoče zato razmišljajo drugače, kar tut razumem.«
Kaj si še vpisala?
»Vpisala sem samo farmacijo, na vse ali nič, haha. Sem šla na informativne dneve na veterino pa hiter vidla, da to ni sam skrb za male, čedne živali. Niso tam sam kužki, hahaha. V bistvu si zdravnik za živali, kar pa bi men, kot ogromnemu empatu, predstavljajo velik stres.«
Preselila si se v Ljubljano. Kakšno je bilo študentsko življenje?
»Mogoče sm šla bolj previdno v to. Nismo hodli ful žurat, rajš smo s kolegicami šle na kosilo, na pijačo, na faksu smo se družli na kake druge načine. Izkoristle ta čas za potovanja. Sem šla kdaj na kako domsko al pa piknike. Vedno mi je bil najljubši del pre-game, velik bolj kot klubi. Lušno mi je, da se pokličeš, usedeš na trolo pa pač greš neki delat, to je Ljubljana. Spontanke mam pa še vedno rada, ko te en na hit neki zmufta. Manj ko je splanirano, boljš je. Nasploh pa - v drugem mestu si, ko prideš domov ni vprašanj kot so kje si bil, s kom si bil, proste roke maš, bolj si sproščen. A veš, ko lahko Woltaš ob polnoči pa te noben nič ne vpraša, top.«
Katere so zate največje razlike med Ljubljano in Velenjem?
»Na prvo žogo se mi zdi Ljubljana bolj živahna, ker je večja, več ljudi je, študijsko mesto je. Lah maš iste navade kot bi jih mel doma, ampak ma nek drug čar, da si čez teden tam, čez vikend si pa pač z družino pa tk, bolj na izi. Velenje je on sprostitveni del, hehe. Mogoč sem celo več hodla vn v Velenju, ker sem bla del te scene. Aktivno sem se vključla v mladinske organizacije, men je blo super delat. Vedno sm rajš delala, kot pa bla sam obiskovalka. Druga stvar je pa ta, da sem bla v Ljubljani sama oziroma s fantom. Razlika je, ko se preseliš nazaj domov v hišo, zdej se spet temu prilagajam. Ljubljano povezujem z občutkom samostojnosti, zdej bo pa ta občutek upam, da tut kmal v Velenju. Vedno sem se rada vračala in to mi je pokazatelj, da se tu fajn počutim. Ljubljana mi bo vedno pri srcu in še žalujem za njo, je še sveže. Se bom vedno vračala v neki obliki, ustalila bi se rada pa tu.«
S kakšnimi ljudmi si rada obkrožena?
»Pašejo mi ljubeči, direktni, zabavni, dobrovoljni ljudje, taki, ki so odprti za težje pogovore, kdaj tudi kritike, ki majo radi nove stvari in niso ozkomiselni. Verjetno je fer, da rečem tut prilagodljivi.«
Da lah z njimi vse.
»Ja. Iščem long term frende, take, da se bomo ujeli v prihodnosti, ne sam, da se pokličemo za žurko. To je že mimo.«
Kaj bi rekla, da te je najbolj oblikovalo, razen družina, kot sva omenjali prej?
»Ziher partnerski odnosi, ful se velik naučiš iz njih, tud iz napak, to je cel point. Vidiš kaj ti ustreza, kaj ti ne. Sem ful second chances človek, ker se mi zdi, da ni vedno vse tk, ko se zdi na prvo žogo. Frendi, družba, to mi je pomembo za preživetje. Ne bi mogla sama. Nisem mela kakih hobijev al pa nekih gorečih interesov, sm mela pa vedno, odkar se zavedam zase, psa. To ti da neko posebno vrsto ljubezni, rutino, odgovornosti, sočutje, še in še bi lah naštela. Kdor pozna mene, je poznal mojo Dono. Ona je res velik del mene. Pa tut taborništvo. V Ribnem ne dobiš zares survival skillsov, si pa v okolju, kjer se naučiš bit zadovoljen z malim. To za vedno ostane s tabo, 100 %.«
Pridejo trenutki, ko je vsega preveč. Kam greš takrat?
»Zdejle je tako obdobje, ko se mi je velik nabralo - zaključek faksa, selitev, greš v staro okolje, ki je v novi obliki, razmišljaš o stanovanju, službi, kak bo tvoj lajf, kak je naslednji korak? Pol pa pridejo še izgube, šoki, sprotne stvari. Še nisem čist ugotovila, kaj mi najbolj ustreza, definitivno pa nisem pa taka, da bi se umaknala v samoto, grem raje v bližino. K družini, Teodorju, v družbo, do kakega specifičnega kolega. Pred mesecem se je začelo festivalsko obdobje, kar je blo super, da ne obsediš v luži žalosti in si nekak zapolniš čas. Prav privilegij je bil, da sem mela take polne dneve na Kunigundi. Če si v stiski, pa ko maš osamljen dan, čeprav v življenju nisi osamljen, ampak pogrešaš neki specifičnega kot je kuža, staro stanovanje, karkoli, ne pomaga nič, razen res čas. Čas, da pridejo druge stvari v navado, da bolj objektivno pogledaš na stvari al pa se preprosto sprijazneš z novo realnostjo.«
Si po naravi optimistka?
»Bi rekla, da ja. Čeprav sem kdaj tk najbolj pesimistična, da je prav smešno bit okrog mene. Mam ful fajna obdobja, pol se pa neki zalomi pa ma hudič mlade, vse se mi začne rušit. Mam kr ups-e and downs-e, ampak sem vseen optimist. Gledam radarsko sliko pa si mislim: »Eh, sej bo šlo mimo!« hahaha. Pa velikrat tut ne gre. Ugotavljam, da se je vnaprej brezveze sekirat, itak se bom takrat, ko se neki zgodi pa še pol po tem, ko se je, to bi blo pol kr troduplo sekiranje, hehe.«
A družabna omrežja kaj vplivajo nate, koliko si tega pustiš?
»Moje mnenje je .. kr ogrej prstke, haha. Si kdaj v obdobju v lajfu, ko si bolj občutljiv in ti pride pod kožo in misliš, da se morš dokazovat. Ko pa najdeš srečo in notranji mir, kar se sliši osladno, vem, ti pa zamre potreba, da to kažeš na ven. Drugo je, če maš kako novodobno službo kot influenstrstvo al pa kot oblika entertainmenta. Če je šlo velik mojih stvari na Instagram, neki ni štimalo. To je bil klic za pozornost. Nisem pa niti več tok aktivna, ga uporabljam sam za zabavo. Ne razmišljam več, kk je komu fajn, ko vidim kak story, prej mal podvomim pa si mislim - ok, kaj sporočaš zunanjem svetu? So itak izjeme, js pač sodim po seb. Ko se maš res fajn, ni potrebe, da to objaviš. Še vedno rada delim kake zabavne recap-e, kake momente z najbližjimi, ampak neki namenski posti, čez to sem pa res že šla.«
Kaj ti daje občutek svobode?
»Boring stvari! Finančna svoboda, delovne navade, da si vse organiziraš sam, da sam skrbiš za svoje obroke, da nimaš skos nekoga, ki ti krije hrbet, ti se pa lah mal šlepaš. Da maš svoj urnik, da nisi nikomur breme. Da te opolnomoči ta feeling, da je zdej vse na teb. Starši so vedno skrbeli za mene pa me podpirali pa sem se opirala na njih, sam zdej je pa čas, da je vse na men. Bi bla pa velika razlika, če bi me to vprašala junija, ko si mi prvič rekla za intervju. V enem poletju se mi je vse obrnalo. Breakdown incoming – to je neizbežno. Prvi oktober, ko nimaš več statusa in napotnice. Ojoj. Haha. Sam sej ne morš bit skos na istem mestu, to je nova prelomnica. Pet let študija farmacije je blo najlepših sedem let mojga lajfa, hihi. Vse sem fajn izkoristla, kul je, da je tud to obdobje omejeno in zdej si lah prihodnost nardim tako, kot js hočem.«
Matevž je meni on tip človeka, ki bi ga mela rada vsaka tašča, je tisti sošolec, s katerim hoče vsak sedet, je tista oseba, ki jo pokličeš, ko se ti zares meni ali pa ko se ti sam henga, njegova energija je lepa in se je hitro nalezeš. Če sem ga komu omenila, sem vedno dobila nazaj veliko lepih besed, med drugim pa tudi en tak iskren vzklik: »Js mam njega tk rad!«. Kaj bi sploh lahko bilo več kot to?
Pogovor z njim steče in tem ne zmanjka. Všeč mi je, da ima o stvareh mnenje in mu nič ni zares tabu. Nekoč predan športnik, ki ve kaj hoče. Izžareva zdravo samozavest in je eden tistih, ki še vidi sočloveka. Fejst fant, evo, to je Matevž. Cool guy.
In ne, ne pišem tega zato, ker potiho ful upam, da bo nekoč moj zobar, haha.
Pa dejva! Kdaj pride Matevž prvič v eMCe plac?
»V srednji šoli sploh nisem hodu, s frendi smo se kr bolj doma družli al pa v Maxu. Čist točno ne vem, tk mam v spominu, da je bil nek random večer, vsi so bli tam in sm reku ajde, grem še js. Bli smo na terasi, tk se je začelo. Ful je blo fajn, tk sproščen vajb. Pač, tk ko vsi govorijo, ka vse so čuli o tem placu, js sm tud. Da je to en grozn plac, tja pa ne bomo hodli. Ko sm pa sam vidu kk je, mi je pa postalo super. Sicer nism takoj hodu redno, ker nisem tak »pijačka« tip, sem pa hodu na določene evente.«
So ti o eMCeju govorili vrstniki ali odrasli?
»Oboje. Večinoma pa vrstniki in folk, ki ne hodi tja, haha. Itak taki to govorijo, ko sploh ne vejo kk je.«
aj to pomeni, da nisi »pijačka« tip, haha?
»Pa kave ne pijem pa se mi ne gre kr tk na »kavo.« Če že, grem na pir. To mi je najboljši način druženja I guess. Manjša skupina ljudi, ki henga. Nism niti jutranji tip, da bi se že zjutri s kom dobil, to ni za mene. Js se v glavi zbudim po 12. uri, haha.«
Nočni tip torej, jaz tudi.
»Ja, po fotru in dediju, mi smo nočne ptice.«
Jutra majo torej ženske v »bajti, haha«. Kaj rad delaš, ko si doma?«
»Chill-am. Kavča mi ni problem obiskat, haha. Favorite destinacija. Al pa kak večerni heng.«
A maš kdaj slabo vest, če »kr tk« ležiš? A razmišljaš o tem, kaj vse bi zdaj »mogu«, ti pa počivaš?
»Uf. Večkrat. Sam slabo vest maš, če nisi cel dan nč naredu, če je produktiven dan, mi pa sploh ni panike. Ko gre za nohte, takrat ni ležanja.«
Nikoli ne bi rekla, ker vem, da si bil dolga leta aktiven športnik. Bi si bolj predstavljala, da si »all over the place.«
»Eh, ravno nasprotno. Če več delam, vidim pozitivne učinke tega in se overall boljš počutim, to je res. Sem pa taka oseba, da se morm mal prisilit v kej. Fajn je, če mam kake obveznosti, recimo danes mama že zjutri tale intervju, ob enih sem zmenjen s Ćićmijem, mam hiter filing, da sm že neki v dnevu naredu, haha. Ne ukvarjam se več profesionalno s športom, ko sm se, sem se pa res trudu. Če se za neki odločim, grem v to stoposto. Na treningih sem bil vedno resen. Pri atletiki se itak velik laufa in na ogrevanju je kdo kr mal hodu, kr se mu ni dalo, js sm pa pršu trening oddelat, nisem isku kakih izgovorov. Če se lotim, speljem, kot je treba.«
Kako se je zaključila tvoja pot v atletiki?
»Nekak med korono. Sej lahka vseen treniraš, laufaš lah sam kjerkoli, sam ni pa blo skupine na štadionu. Tam smo bli vsi prijatli, skupi smo trenirali, drugačn filing je. Takrat sm bil 3, 4 letnik srednje šole, pripravljal sm se na maturo, mel sem ene dve poškodbi, ki sta me zapremzali, operacijo, vedu sem, da grem v Ljubljano na faks, da sem zbral težji faks in se je vse sestavlo v to smer, da sem reku, da je to to.«
Kakšni so bili občutki?
»Mixed feelings. Šport mi je devu strukturo v lajfu. V tistem cajtu sm bil najbolj aktiven v vseh smereh in pogledih. Mentalno sem mel najbolj čisto glavo. Tek te spuče, res. Če greš zjutri na trening, da mal srce dela, maš super dan.«
Zakaj atletika?
»V prvem razredu sem začel igrat fuzbal. Treniral sem ga do šestega. Takrat sem šel na olimpijado, odlaufu in ugotovil, da mi je postal všeč koncept tega, da si sam, da ti trdo delaš, da so od tebe odvisni rezultati. Na treningih pri fuzbalu nas je blo velik, ekipni šport je, pol se jih pride tja mal zabavat. Mal sm še mešu oboje pol pa zbral atletiko. Hitr sm postal državni prvak, sploh nism vedu, da sm tk vzdržljiv. Ta zmaga mi je dala velik motivacije.«
S kom si ti osebno zares največ tekmoval, s sabo ali drugimi?
»Velik se dela na osebnem rekordu. Spremljaš svoj napredek. Čez zimo je bolj pripravljalno obdobje, treniraš, treniraš in poleti vidiš, ka si nardil čez zimo. S svojim časom se boriš. Analiziraš, v katerih delih si boljši, kje slabši, kk držiš tempo, a maš slab finiš, te stvari non stop izboljšuješ. Na tekmah pa z ostalimi, itak.«
Kakšno maš pa izkušnjo s trenerji? Je bilo veliko pritiska?
»Super trenerja sem mel. Začel sem pri Nataliji, hodu sem na različne tekme, od šprintov do mnogobojev, v tistem obdobju so me mal testirali in hitr se je vidlo, da sem tekač. Potem sem šel pa k Tomotu. Najjači, hehe. Glede pritiska, bi pa rekel, da niti ne. S pobi smo trenirali in se itak primerjali s tekači iz drugih klubov. Večkrat smo se menli o tem, kk jih v drugih klubih bolj terajo. Danes pa vem, da nas niso hotli skurit že v mladosti. Ti si morš najprej bazo zgradit, mogoč taki, ko so prehiter tk našpanani, nimajo kasnej takega napredka. Sam mi smo v nekem obdobju meli kr svoje treninge, trener je reku naj gremo 8 kilometrov v izi, mi pa čist na hard - če lah oni, bomo mi tud, hahah. Meli smo filing, da nas preveč šparajo, čeprav smo bli v rezultatih tu, tu. Glede pritiska sm js kr žilav. Na faksu vidim, kk zmoti ljudi, da jim nekdo pove neko kritiko na kak bolj »neprimeren« način. Eni te pač naderejo, js se manj osredotočam na to kk mi je nekdo neki povedu, ampak bolj na sporočilo. Der se na mene, to je tvoj način komunikacije, ki nima nič z mano.«
Kakšne misli šibajo po glavi na štartu?
»Nervozen si. Plan teka maš, poznaš konkurenco in njihove različne taktike, overthinkaš ka bo med tekmo … ko pa štarter ustreli pa guraš. Takrat pa ni več nobenih misli.«
Športniki velikokrat omenjajo besedo »odrekanje«. Si se počutil kdaj, da kaj zamujaš?
»Vse je v glavi. Js sm vedu zaka treniram, vedu sm, da pač ne morm bit zuni do dveh. Nisem mel fomo (fear of missing out). Med korono itak nisem nč zamudu. No, ne, vsi smo velik zamujali.«
Jo še spremljaš?
»Bolj mal. Basket spremljam, obseden. Če bi lah zavrtel lajf nazaj, bi bil basketaš. Sam realno, ko sem bil js otrok, smo na Gorici na igrišču cele dneve špilali sam fuzbal. Sploh nisem vedu, da kje igrajo basket, recimo v Šoštanju v Elektri. Poznal sem NK Rudar in RK Gorenje. Evropsko prvenstvo leta 2017 je pa vse spremenilo. A si nor!«
Zakaj ti je košarka zanimiva? Zaradi dinamike?
»Žoga je v igri. Pa pri fuzbalu se v uri pa pol mogoče zgodi en gol, pri basketu se pa skos neki dogaja, ja. Mogoče to, da z roko vodiš žogo, ne vem. Hm. Zanimivo, nisem nikol razmišljal o tem. Ko sem igral fuzbal, sem igral štoparja, to je obrambna linija. Nisem devu golov, bil sem čuvaj vzadi, v basketu pa morš igrat obrambo in napad in si del cele igre, a veš ka mislim?«
Navijaš pa za …
»Donketa itak, kako je to vprašanje, haha. Kok mladih je navdušu za basket, kokim je idol. Kok ljudi zarad njega gleda košarko. Noro.«
Večkrat si omenil korono. Kak čas je to bil?
»Meni je ustrezalo, ker sem lah bil doma, kot sem ti že reku, men je na kavču super, odlično, haha. Kasnej sm pa vidu, da je ful vplivalo na mene, na mojo osebnost, da sm rabu par let po koroni, da sm pršu nazaj v zdravo mentalno stanje. Js sm se po koroni obnašu, ko da je še kr korona. Ni me blo, nisem se družu, odklopu sm se, izoliru, bil sam. A veš, ko se menimo kdaj, zakaj ni več folka v eMCe? Js bi res reku, da se pozna to na generaciji. Korona nam je neki vzela. Še dans enim ni vn za it.«
Bi pa reku za sebe, da si družaben človek?
»Zelo. Kot mlajši ekstremno ekstroverten, med korono se mi je pa začelo zdet, da sm postal čisti introvert. Tisti, ki me poznajo, bi rekli, da skos govorim, se ful menim, delim mnenja, razmišljanja. Sem pa rad s pravimi ljudmi.«
Kakšne ljudi maš rad?
»Pristne. Omg, pristne, res. Recimo na faksu sem opazu, da sta bli dve skupini ljudi. V eni so bli tisti »o, mi smo tk kul«, v drugi pa taki … ne vem kk bi reku … čudaki. Js sem vedno boljš počutu z drugimi, ker sm mel feeling, da so tk pristni v tej čudnosti. Uni drugi so se šli »ko je jači«, to mi nikol ni blo všeč. Sej ne vsi, pri komu sem tud mel predsodek pa sm pol vidu, da je čist kul, sam nasploh mi pa niso najbolj pasali. Pa kr rabim, da začnem zaupat kakim novim ljudem, traja, da komu rečem res frend. Mam pobe, ki so z mano že res dolgo, eni od otroštva, drugi iz osnovne, srednje.«
Kje radi hengate?
»Doma, da kej spijemo, da se sprostimo, da mamo fajn pogovore. Pre-game-i so najboljši, na žuru se vsi porazgubijo. Športam rad z njimi, čeprav se vedno težje naberemo, da bi kej odšpilali. Kak poker oddigramo, med korono smo vsi šah nabijali, haha.«
A je že mali Matevž sanjal, da bo zobozdravnik?
»Ne, hotu sem bil živinozdravnik! Obseden sem z živalmi. Mel sem želve, psa, ne vem kok mačk. Zdej mam pa kačo.«
Kačo?
»Itak, prvo kot prvo, res sem ful fen živali. Drugo kot drugo, to je bla mal impulzivna odločitev, haha. Ko sm študiru kero žival bi mel, sem razmišlu kok mam časa, kok se lah z njo ukvarjam, kok pozornosti kera rabi. In kača je ful low maintenance, ne rabi te tok. Pa zanimive so mi.«
Pomoje je čisto na mestu, da te vprašam, kaj so rekli ostali ljudje, ki živijo v hiši s tabo?
»Mojih dveh ni blo doma, takrat sta bla na dopustu, js sm mel pa izpitno obdobje. To je tist cajt, ko se morm ful učit, hkrati pa dobim ful idej. Ena od teh je Jurček. Mama je skor skup padla, ampak na srečo ni, haha. Trije brati smo doma, js se hecam, da smo mamini sinčki, mama bo vse pretrpela za nas. Edin pajka ne. To pa baje res ne. Hahaha. Ja lej, večina folka misli, da sem prizadet, se pa najde kdo, ko mu je zanimivo, haha. Ko jo prineseš med ljudi, je mal strahu, so tk »oooo, not for me«, haha, sploh, ko dobijo starši obisk pa jo prinesem. Ne govorim pa glih vsem, da jo mam, da si ne bi misli, da sm mal šašav.«
Trije bratje, to pa je. Kaj bi rekel, da si dobil po starših?
»Ful je moške energije, haha. Moja mama je Terminator, res, carica. Po fotru sem zajebant. V družbo pridem s humorjem, rad mal prcam, se zejbavam, tega je velik tud doma. Sebe znam izpostavit, da so lah tud drugi bolj sproščeni. Čeprav me kdaj to tud izčrpa, bit en tak zabavljač. Živim pa zato, da vidim, da se majo drugi z mano fajn. Sej mam kak dan, ko sm tiho, umirjen, takrat delujem hladen. Če čist sprostim obraz mnda zgledam tk: »Ne pristopit!«, haha. Po mami energijo, ati bi reku trmo, to, da hočem pomagat drugim, da mam sočutje do ljudi. Mam rad pogovore ena na ena, mogoč kdaj kdo čuje tud tist kar mu ni všeč, ampak vedno mislim dober.«
V tem mandatu si podpredsednik Šaleškega študentskega kluba. Kako se je pa začelo tvoje udejstvovanje?
»V ekipo me je povabil Teodor, dodelil mi je Odbor za šport. Takrat sploh nisem velik vedu o klubu, ampak sem se vseeno odloču, da bom zraven. Prvo leto je vse novo, ne veš čist ka delaš, je pa vseen super, haha. Velik sma se družla in mi je velik pomagal.«
Verjetno je dober občutek, ko delaš eno tako veliko stvar s prijateljem. Se ti zdi, da bi lahko to bila ovira?
»Zelo odvisno je, kaka oseba je tvoj nadrejen. Teodor je mel za vsakega člana ekipe svoj način komuniciranja, znal je z ljudmi in ni vodu na tak avtoritativen način, da bi bil do nas ono: »Tkle bo, kr sm js to reku!«. Ker je bil tak, prijateljstvo ni blo ovira, men je blo super, da sem mel njega tam za karkoli. Lahk je pa verjetno drugač, če je predsednik drugačn. Verjetno bi se težje odloču, da grem v ŠŠK, če ne bi tam nobenga poznal.«
V tem mandatu maš pa drugo vlogo.
»Ja, sem podpredsednik in pa svetnik. Evo, predsednico, sm bolj zares spoznal tu v ŠŠK-ju. Ona je pa po dolgem času ženska predsednica pa se mi zdi, da more kdaj bolj odločno udarit po mizi. Nasploh se mi zdi, da morejo ženske na položajih bit take … ne vem, mal strožje, če ne jih lahk hitr zgazijo.«
Enkrat boš študentskem organiziranju rekel »čaooo«. Kaj boš vzel s sabo?
»Spoznal sem kk zgleda delovanje nekega kluba, mi smo kot neko malo podjetje. Naučiš se velik neke birokracije, rihtaš finance, urejaš papirje. Na drugi strani pa to, kk furat ekipo, kk upravljat z odnosi znotraj ekipe, spremljat kaki sploh so odnosi znotri ekipe. Js gledam na ŠŠK tk … kot da cel svet pomanjšaš in se znotraj tega učiš. Tak naš mehurček. Te stvari bodo enkrat zelo pomembne tudi v nadaljnjem življenju.«
Kaj ti je kul v eMCeju?
»Folk. eMCe res ni v bedu. Fajni ljudje hodijo tja. Men je drugi dom. Evo, ko da bi bil doma na kavču, haha. Sej maš razna študentska dela, sam tja greš res sam na šiht, v večini primerov. Pri našem delu je pa velik neke svobode, lah delaš karkoli, pač uresničiš neke ideje, obenem se pa zelo velik naučiš. Ekstremen plus je, da si kot študent vključen v take organizacije.«
Kot otrok si sanjal o veterini, kmalu pa boš postal zobozdravnik.
»Js sem človek, ki pred vsako odločitvijo dobro prekalkulira, kaj bo za mene dobr v prihodnosti. Živinozdravniki v Sloveniji se večino časa ukvarjajo s kravami, prašiči, kurami, hehe. To mi ni najbolj zanimivo. Za mene je tud človek žival, za druge je to bolj filozofsko vprašanje, haha, zato je bla v igri splošna medicina. Sam poznam neki zdravnikov, med korono sem vidu kok garajo, ne vem za kero specializacijo bi se odloču, nekot me ni čist potegnalo. Pol sm pa pršu na to, da bi pa lah bil zobozdravnik, ker je bolj navaden, umirjen urnik, več prostega časa, kar men velik pomeni.«
Si zadovoljen z izbiro?
»Ja, to je super študij, zelo kvalitetn program mamo. Po šestih letih sem takoj zobozdravnik, ne rabim specializacije kot medicinci. Po šestih letih se recimo že pozna razlika, oni majo ful teorije in širšo bazo znanja, mi mamo pa zadnja leta sam prakso in smo zato bolj suvereni pri delu, znamo vse postopke že izvest. V drugih državah si morš sam iskat določeno kvoto pacientov, v Sloveniji mamo to tk zrihtano, da se pacienti prijavijo na Stomatološko kliniko, kjer jih najprej pregleda specialist in oceni a so primerni za na študentske vaje, če se s tem strinjajo pridejo hitr na vrsto, na vajah pa je skos prisoten tud profesor, ki ti odgovori na vsa vprašanja in pri vsem pomaga, če kej ne gre.«
Kak proces učenja maš pri tako zahtevnem študiju?
»Prva tri leta je blo noro, res noro. Letos je prvo poletje, ki ga mam fraj, ker sm vse zrihtu do julija. Velik folka si ne predstavlja kok ene snovi se mam za naučit. Eni izpiti so taki, ko se mesce učiš vsak dan, od jutra do večera. Poleti so vsi vzuni, tu me mal zagrabi fomo, js se pa učim. Ko je voda tekla v grlo, mene cel avgust ni blo. Učit sm se začel ob šestih, vmes jedu, šel spat, naslednji dan nazaj. Proces mam pa tak, da delujem na način razumevanja, ne sam piflanja. Berem, študiram, tk dolgo, da so mi stvari jasne.«
Zanimiva mi je ta povezava s športom mogoče. Ki ti že kot otroku da disciplino.
»Šport mi je dal velik tega, ziher. Vseen je pa velik odvisno od tebe, kk boš naredu trening, kok hard se boš učil. Kok zagrizeš v neki, ko je treba.«
Zadnjič sem poslušala na radiu oddajo o tem, koliko si študenti sploh še pomagate med sabo, da se za zapiske dandanes celo plačuje. Kako je pri vas?
»Mi mamo skupni drive, vsaj naš faks v Ljubljani, za Maribor ne vem, gor se objavlja vso gradivo, ki ga kdo ma in večina se uči po zapiskih, ki so narjeni po učbenikih. Iskreno, učbenik, ki je v angleščini in ma 1200 strani, bi predelu šele v treh, štirih mesecih. Predavanja, izpitna vprašanja, komentarji, seminarji, vse je dostopno.«
Koliko ljudi te random sprašuje nekaj o svojih zobeh, haha?
»Haha. Vedno več. V zadnjem letu, letu pa pol, ko velik delam v praksi, sem tud sam dobu samozavest, zdej bolj suvereno odgovorim na vprašanja. Včasih so me kej vprašali pa sm povedu kar sm mislu, da znam, haha. Zdej sem peti letnik pa že neki vem, hehe.«
Večina ljudi se zobozdravnika boji, Čuki so tej grozi posvetili celo pesem, haha.
»Ja, ker je tak neprijeten zvok, bolečina, okolje, ni fajn, ko zagledaš stol, kjer te bojo mesarli. Ampak večinoma strah izvira iz otroštva, bi reku. Kak je tvoj otroški zobar, kk ti je predstavljena ordinacija, to je ful pomembno za naprej, ker se ti usede in te spremlja, skos. Js tk gledam – znanje, teoretično in praktično, to se že lahko osvoji, bolj je pomembno, kk znaš delat z ljudmi. Da jim znaš dat občutek varnosti, da ustvariš prijetno okolje. Kjerkoli delaš z ljudmi, je najbolj važn odnos. To morš met pa mal v seb, ne vem, če se lahk čist priučiš.«
A bi pa bil otroški zobozdravnik?
»Ne, haha. Ful mi je fajn bit z otroki, tk v lajfu, sam odkar mam pa na faksu otroke na stolu pa vem, da ne bom delal z njimi, haha. Tk 70 % obravnave je zabava, spodbujanje, umirjanje, ful se morš potrudit in je mentalno in čustveno res naporno. Poleg tega ni tok komplicirano, delaš bolj osnovne stvar, ki niso tak izziv.«
Si pa želiš, da bi te kdo kdaj klical ati?
»Definitivno. To je point lajfa. Najpomembnejša stvar se mi zdi družina. Tk da ja, definitivno tata.«
Kako pa vidiš vlogo moškega danes? Družba in pogled na to se zelo spreminja.
»Hmmm, ja, časi se spreminjajo oziroma se mi zdi, da se hoče vloge kr poenotit. Nisem za to, da nekomu rečeš, da neki zarad spola ne more, naj, če misli, da lahko, sam moški pa ženske smo biološko in kemično različni. To sta pač dva različna človeka. Ene ženske majo totalno moško vlogo in obratno, moški žensko, ampak večina žensk je nežnih, čustvenih. Kot sm že prej omenu, ženska more bit na vodilnih funkcijah ful bolj odločna, stroga, da jo jemljejo resno, da je ne zdrobijo. Moški bi naj bli bolj »taf.« Testosteron, to je v nas. Nisem tradicionalen v smislu, da moški more bit to, ženska pa to, sem pa vzgojen v klasični družini, kjer je prisotna moška avtoriteta. Nekdo, ki ni odraščal z očetom, tega mogoče nima. Js se po svojem zgledujem. Men se zdi prav, da moški otroku pokaže, da je podrejen. Da ni zdej otrok »d šit, šit«, ko lah dela kar hoče. So pa družine, kjer so mame bolj take. Različni smo si, ful je odvisno v kakem okolju si odraščal, kake zglede maš.«
Kaj bi v življenju rad še doživel, maš kake velike želje?
»Družino. Js ne rabim velik za srečo, veseli me, če mam dobre odnose z ljudmi, da jih mam rad, da so z mano, to mene definira. V seb mam veselje, srečo, zadovoljen sem sam s sabo, s tem kdo sem in to se mi zdi najpomembnejše za vsakega. Da se zavedaš, da si dober človek. Ne morš bit z drugim zadovoljn, če s sabo nisi. Tk da ne, nč takega nimam. Karkoli boš dosegu, naredu je nepomembno, če nimaš to s kom delit. Ne rabim velik, sploh pa ne materialno, sam to, da se nekdo ob men smeji, se dobri počuti, to mi da ful dober vibe.«
Omenila bi še Astroburger, del ene uspešne lokalne zgodbe si.
»Ja, Tjaž pa Žan sta ustvarla ta brend, sta prava šefeta, hehe. Lani poleti sem iskal job in zvedu, da bota to zalaufala. S Tjažem se poznama že iz otroštva in sma se zmenla, da pridem pomagat na jezero. Počutim se del tega, kul je. Prva taka izkušnja v mojem življenju, da od blizu spremljam en projekt kk raste. Kako super idejo sta mela, na kak način furata, kk sta se v enem letu upgrejdala. Kak odnos mata do študentov in sodelavcev, kk se je lepo razširu. Vesel sem, da jima gre fajn, ljudje majo radi te burgerje, celo v Ljubljani so nas spraševali, kje mamo lokacijo, ko smo delali na Momentu. Tk da pridte na plažo, smo celo poletje tam!«
Preden se posloviva, dejva užgat še en »this or that«. Če želiš, lahko odgovor res na kratko pokomentiraš.
Svoboda ali varnost
Tud v svobodi lahk najdeš varnost.
Razum ali srce
Ta je težka. Realno rabiš razumno srce, haha. Ampak sledi srcu v smislu, da ne delat, kar ne želiš.
Red ali kaos
Svoboda = kaos, red = varnost. Prej bi reku red, sam v kaosu se pa naučiš velik več stvari.
Neskončno življenje ali omejeno življenje, kot ga poznamo
Omejeno. Če je neskončno, ni pointa. Ti bi ostajal, ljudje bi pa odhajali. Smrt daje pomen življenju. Živiš, ker boš nekoč umrl. Če ne bi, bi si mislu: »Ooo, kok mam enga cajta, nč ne bom delu.«
Individualnost ali skupina
Vse ma svoje prednosti in slabosti. Je tudi skupina pomembna, morš znat funkcionirat v družbi, sam individualnost v smislu, da si zadovoljen s sabo, to je najbolj pomembno.
Si od nekdaj?
»Od nekdaj ziher nisem. Sem se isku, kdo sem, kdo bi rad bil. V tistem času sm postajal oseba, kakršna sm danes, v tem procesu pa prevladujejo stvari iz otroštva, okolice, družbe, iz tega postaneš »what you are meant to be.« Vedno so stvari, ki jih lah izboljšaš v določenem obdobju v svojem življenju. Zdej sm star 24 let, eno leto še mam, da se mi možgani čist razvijejo, haha.«
Dolgo, očitno vroče, poletje je pred nami. Kakšni so plani?
»Tri mesece sem fraj! Wohohoo! Z Laro grema na morje, pol grema skupi s frendi na Castle, s pobi v Barcelono, pridem nazaj, gremo v Ribno, mal pavze, Kunigunda. Septembra še mogoč kak trip, sam bolj v izi, kr se morm začet pripravljat na zadnje študijsko leto.«
Prideš živeti nazaj v Velenje?
»Definitivno. Ko sm se odločal v kero mesto bi šel študirat, sta moja dva navijala za Maribor, ker sta ona dva tam študirala, mene je pa vleklo v Ljubljano, na žurkice, haha. Sem jima skos govoril, da pridem sam še za božič domov. Pršu sem že prvi vikend, hahaha. To me fotr še zdej zejbava. Velenje je ekstremno fajn, tok maš priložnosti, napram kk je mirno, super kombinacija.«
Ko sem sedla pred Ano in odprla prazen dokument, sem se najprej naglas vprašala, kje naj sploh začneva? V naših organizacijah je delala skoraj vse, hehe. Skupaj sva naštevali vse naloge in funkcije in zdelo se je, da seznamu kar ne bo konca. O tem sva na koncu govorili še najmanj in tudi to je okej. Parkrat sem se med debato naježila, kdaj mi je šlo malo na jok, veliko pa je bilo tudi glasnega smeha in vzklikanja »jaa, js tuuud.« Zato je tako lepo, sedeti v živo, v dvoje in se pogovarjati. Zato gre – da se pogovarjamo, da delimo, da namesto emojijev doživljamo pristna čustva, da se misli, ki jih nekdo izreče naglas, vate vtisnejo drugače kot bi se vrstice v zgodovini klepetov. Ko pomislim, koliko tega so nam odnesle razne aplikacije, preko katerih se slišimo, mladi pa sploh, se še enkrat zavem, da nam pristnega stika nič, nikoli, ne bo moglo nadomestiti. No, to skodrano dekle s svojo energijo in smehom zapolni vsak prostor in vesela sem, da me je spustila malo bližje.
Med urejanjem tega prispevka sem si naštimala album Demoni. Ona bo že vedela zakaj, hehe.
Torej Ana, ti in mladinske organizacije. Kje si štartala in kje si še danes?
»Leta 2016 sem prišla v ŠŠK dijaško sekcijo. Tja me je »uvalu« brat Amadej. Js sem bla prvi letnik, on pa četrti na Gimnaziji Velenje. Kasnej sem bila dve leti v »našem« ŠŠK-ju kot del Golobove ekipe, v odboru za kulturo in zabavni program. Med korono sem bila kot študentka Notranje opreme vodja ekipe za vizualni del prenove eMCe placa.«
Ja, se spomnim, ko ste se z maskami sprehajali po placu in delali plane. »Keri« časi.
»Ja, res, čeprav je bla ta prenova kr fajn.«
Ne bova preveč povedali. Če veš, veš. Hahaha. Kaj še?
»Pol sem bla v Nadzorno-disciplinski komisiji ŠŠK-ja pa lani v programski ekipi Kunigunda, že leta pripravljam Pub Quize. Na DMK-ju backstage manager, kdaj prodajam karte. Sodelovala sem pri mladinski strategiji, na Hiši groze, sem v Svetu zavoda eMCe plac. Hmmm … Sem podpredsednica Mladinskega sveta Velenje. Trenutno delam na prenovi Hostla Velenje. V ŠŠK izmeni v Ribnem pa res vse – sem kdaj tudi že pomagala v šanku, v kuhinji, pri programu. Za mano je 10 let aktivne kariere, evo.«
Kako si se v tem desetletju spremenila?
»Konstantno imam borbe sama s sabo! Hočem ugotovit, a se ljudje dejansko spreminjajo al se ne? Ciničen del mene misli, da ne, da smo v jedru skos enaki in bomo vedno, ne glede na vse kar se zgodi, reagirali enako. Tadrug del mene pa misli, da se spreminjamo. Moji bližnji recimo pravijo, da sm se js tud. Tk da, če predpostavljamo, da se spreminjam, bi rekla, da sem velik bolj odprta in komunikativna kot včasih. Pa ne, da sem bla shy otrok, ampak recimo v premagovanju nekih strahov kot je anxiety pred klicanjem ljudi, haha. Martin me je »prisilu«, da js pokličem bende, mi je reku, naj se sama zmenim, naj me ne bo strah in pol pač sem.«
Kake pa maš izkušnje s tem, so bli prijazni na drugi strani?
»Vedno sm zvadla prej, ka bom povedla, haha. Na drugi strani je blo ziher čutit mojo živčnost. Pol sem še večkrat replayala pogovor, a je blo kul, joj, haha. Mam dokaj dobre izkušnje, ja.«
Kako ti je šlo pa »cenkanje« za honorar? To je verjetno posebna veščina, haha.
»Znala sem pristopit na prijazen način, ono ja, mamo vprašanje, a bi si dalo kej nardit na ceni, pa so ponavadi kr pristali«.
Vaša generacija ŠŠK-ja je delala tisti, v našem okolju kar legendarni, koncert z Joker Outi in Siddharto na Visti. Vihar vseh viharjev. Če tega nisi doživel, sploh ne moreš zares opisat.
»Joker Out sem tudi js klicala, recimo. To je bil za njih eden prvih največjih koncertov ever, ki se je končal klavrno. Takrat sem stala na odru in naenkrat sred naliva sam vrgla sebe in plahto na mešalko, bend smo spravli iz odra, vzela sem metlo in pometala vso tisto vodo iz odra, brisala sem luči in zvočnike. Vmes je Hrovat po mikrofonu ljudem govoril, da bo še vse vredu, da bomo vse zrihtali. Čist sem bla premočena, čist. In se spomnim, kk sm pogledala gor proti backstage-u in pobi, Jokerji, mi kažejo kao prit gor in sem šla do njih. Menla sem se z Martinom, takrat je bil še basist in s Krisom. Bla sta najbolj prijazna ever, ful sta me mirila, da jim je vseen lepa izkušnja, da majo radi adrenalin, da tega špila ne bojo nikol pozabli. Celo rekla sta, da jim je žal, da se je glih nam to zgodilo. Jure je skor dobu led screen v glavo, ampak njim je blo vseen the best. Prinesli so mi brisače, da sem se mal posušila. Res kul tipi.«
Jih še spremljaš?
»Še jih spremljam, z Martinom sma še pol kasnej ohranjala stike. Amadej jim je kdaj delal lučke, sem bla na koncertih. Mam tut karte za Karneval, itak.«
Naši festivali, tudi Kunigunda, so že večkrat pripeljali k nam takrat dokaj neznane bende, ki so potem čez čas postala velika imena. Ti fantje samo rastejo in tvoj spomin bo vedno bolj dragocen, hehe.
»Ja. Neki posebnega so, pristni so, fajn prezenco majo na odru.«
Kaj so zamudili tvoji vrstniki, ki nam nikoli niso prišli blizu?
»Vse. Community, priložnosti, da se sprobaš. Če hočeš v nečem podobnem uspet, rabiš te izkušnje, poznanstva. Neomejeno je team worka. eMCe plac je spot, kjer se zbira liberalno misleč folk, ki je odprt in prihaja iz vseh vetrov. Tega, da spoznaš toliko ljudi iz drugih subkultur, ki majo drug vibe, tega ni nikjer drugje.«
Si se pa na eni točki odločila, da se boš preselila v prestolnico. Je postalo Velenje premalo?
»Zdej drugič ja. Enkrat sem že živela v Ljubljani, sam … takrat nam je v prvem tednu faksa umrl prijatelj Val in to mi je čisto zagrenilo izkušnjo. Naslednje obdobje 3, 4 let me sploh ni vleklo več nazaj, ker me je vse spominjalo na to. V Velenju sm se ful bolš počutla.«
Kako ste se prijatelji spopadali s to izgubo?
»Definitivno nas je zbližala. Bi nas verjetno še bolj, če ne bi blo korone. Bili smo zanimiva družba, kdaj tudi preveč prepletena, hehe. Martin, Val, Nina, Matija, Urša, Amaris … Noben, ki ga poznamo, nobena družba, ki vemo za njo, nima take izkušnje kot mi. To je prineslo neko medsebojno razumevanje in empatijo, ki jo drugi mogoče nimajo. Zaznamovalo je vse nas. Drugače pristopamo do stvari. Za sebe bi rekla, da nikol nočem ostat predolgo jezna na nobenga, ker se lahko vedno komu kej zgodi. Tu smo si ful podobni. Mamo pa nek invisible string, ki nas na koncu vedno nazaj skup potegne. Grozno, da smo to doživeli. Želim si, da se ne bi zgodilo, da bi meli bolj brezskrbno mladost. Takrat smo se velikrat menli, da bi mogli hodit skupi žurat, ne pa se videvat na pogrebih.«
Kaj te je opogumilo, da si šla še enkrat »probat« Ljubljano?
»Ko sm šla na magisterij sem se velik vozla sem in tja, moja družba je bila v LJ in sm večkrat prespala, smo kam šli … in sem začela študirat »aha … tega lajfa js sploh nism dala čez«. Skontala sm, da sm s korono in s tem faksom od doma dost zamudla. Hotla sem probat sama živet, se osamosvojit, hotla sem met svobodo.«
Se pa pogosto vračaš nazaj?
»Redno prihajam, se trudim, da vsaj enkrat na teden. Družino mam tu, tud eni frendi so se preselili nazaj. Prihod domov mi je kot oddih od odraslega življenja, hehe.«
Kako pa ti gre to »odraslo« življenje, ti paše, da si sama? Te je bilo tega kaj strah?
»Sma js in maček, hehe. Najprej sem bla leto pa pol v Akademcu v študentu, sicer v samski sobi, ampak so bli še drugi tam in smo se družli. Ja, blo me je strah, kk bo, ko bom sama v fletu. Sem dokaj na polovici med intro in ekstrovertom. Rada mam mir, svojo rutino, svoj način lajfa, na drugi strani pa pride osamljenost, ker rada govorim, rada diskutiram, rada delim izkušnje. Grem zdej nazaj s folkom živet, sem se odločla za še mal community vibe-a, hehe.«
Bi rekla, da če ima mlad človek priložnost, da živi še kje drugje, naj proba?
»Ja, to je najmanj, kar morš nardit kot mlad človek. Ljubljana, Maribor, Koper, eno univerzitetno središče, ta kampus stil. Priložnosti so v Velenju bolj omejene, niso tok številčne. Frendom, ki so bli na Erasmusu, se že Ljubljana zdi mala.«
Na kak način pa najraje žuraš?
»Go-to žurka so karaoke, kdo bi si mislu. To je moja najljubša oblika žuranja, ful sem navdušena nad glasbo. To, da se predvaja muska po mojem okusu, je zame glavna sestavina dobrega žura. Pa kako pivo spiješ zraven pa tk. Koncerti, festivali.«
Kaj te čaka poleti?
»Poleti gremo na Ultro. To ni čist moja muska … sam verjamem, da bo vseen fajn. Pa v ŠŠK Ribno. Mam to srečo, da mam prijatelje, ki imajo kak vikend kje na morju, upam, da bomo šli kej tja. Poletje si recimo vzamem za »hrvaške dopuste«.
Ribno, prostor, ki ti veliko pomeni. Tudi jaz sem bila tabornica in verjamem, da nas to na nek način oblikuje.
»Moja statistika, od prvega razreda do lani, je, da sem preživela že več kot 365 dni lajfa v Ribnem. Seštela sem vse smene, taborniške, prehodnice, zahodnice, študentske, vse možne in nanese eno leto. Noro.
Zaradi taborništva si drug človek. Nabor znanj in izkušenj dobiš direkt iz narave. Taborniki smo neka subkultura, s svojimi šegami in navadami. Furamo disciplino in rutino, po drugi strani pa vzpodbujamo to, da se sprostiš, raziskuješ, delaš kar ti paše. V petem razredu, ko sem bila visoka meter in nič, so mi dali 20-kilski nahrbtnik, ki je bil večji ko js, na rame pa rekli: »Zdej pa pejt za šest ur hodit v hrib!«. To je »fajn trpljenje«, character building, ki ga drugje težko dobiš. Bila sem vodnica vodu, ki sem ga pripeljala od tretjega razreda do vodniške, letos grejo že na faks. Zadnjič je ena moja pristopla na koncertu na Visti do mene pa mi rekla, da je srečna, da sm bla njena vodnica, da sem jo velik naučila pa sm se kr razjokala. To mi ful pomeni.«
Kakšen otrok si bila pa ti?
»Pridna punca. Še vedno se borim s tem, da nism skos v good girl vibe-u, da si dovolim kej zafrknt. Mirna in potrpežljiva, mami pravi, da je lahka vedno v miru klepetala na obiskih, ker sem bla tk nezahtevna. Pametna, v smislu, da sm si ful zapomnla, da so me stvari zanimale. Mela sem lepe ocene.«
Tvoj brat Amadej je tudi že leta naš sodelavec in smo ponosni na njegove uspehe, postal je zelo uveljavljen lučkar. Kaj sta rada skupaj počela?
»Z Amadejem sma pa špilala skupi igrce! Need for speed, Guitar hero, GTA San Andreas. Čeprav mi je dovolil sam neke stranske vloge, on je mel vse čez, js pa sam kako tipko, s kero nisem mela kej uničit. Še zdej rada gejmam. Rada rečem, da danes opravljam službo, ki je točno taka kot da bi igral Simse – postavljam pohištvo, izbiram materiale, se igram s svetlobo. Pa Legice sma rada sestavlala, kot vsi otroci, haha.«
Kaj pa pol kasneje, ti niti v srednji šoli ni malo »zahojdlo?«
»Ne. Šele zdej druga Ana seka vn, haha. Pri šestnajstih sm mela krajše obdobje, ko sm kdaj kot dijakinja šla na študentske žure, nism pa mela »crazy life« ere.«
A si si pa želela?
»Js se ful slabo počutim, ko neki zavozim. V sebi mam ful pretirano kritični moralni kompas. Notranji glas mi govori: »Js ne zafuram«. Ne dovolim si, da bi se tk zares opustila. Ful mam slabo vest, če bi se. Tak safe person sem.«
Sliši se, kot da si zelo stroga do sebe.
»Absolutno. Absolutno preveč. Bla sem pri Nevi na razbremenilnem pogovoru in mi je takoj rekla, da morm bit bolj prijazna do sebe.«
Kako ti je blo to slišat?
»Neva me je hitr skontala in mi kr odprla glavo. Da si znam rečt: »Eeeej, yo, yo, yooo, potegn se mal nazaj, spet to delaš, vredu je.«
Kaj pa do drugih?
»Do drugih ne, njim rečem: »Vredu je, sej bomo zrihtali, zadihi.« Upam, da nisem no, da me ne vidijo tk. Razen, ko popravljam slovnico, povsod, še na jumbotih na cesti takoj opazim napake. Sem pa kritičn človek ja. Tk nasploh.«
Stara si 26 let, živiš sama – z mačkom. Koliko te okolica obremenjuje s pričakovanji, kaj bi pa ti morala?
»Konstantno čutim pritisk. Se mi zdi, da se folk okoli mene vse bolj in bolj odloča za ta »tradicionalni« način lajfa in se počutim izolirano v tem smislu. En del družbe, ki je malo starejši, je že družinsko usmerjen, pol mam pa ekstremno žurerski del družbe, ki so bolj free spirit, ki čutijo, da to še pa ni za nas. Da mormo lutat, se najdit, še nismo pri bajtah, steady job-ih, otrocih. Se pa vedno najde kdo, ko me sprašuje stvari v smislu, ka pa misliš ti zdej? Ka boš pa oktobra? Ka pa to, ka pa ono. Nočem se bremenit s temi standardi in normami. Pomembno mi je, da mam ljudi okol sebe, ki so podobno misleči.«
Kak si pa želiš partnerski odnos?
»Tak, da živima vsak svoj lajf in mama svoj tempo, se pa dobiš na sredini in sodeluješ, se podpiraš. Rada bi ohranila svoj jaz, ne bi se rada preveč zanašala na drugo osebo.«
V življenju se nam zgodi marsikaj, omenila si razbremenilni pogovor. V kakem stanju si trenutno, kaj ti pomaga, ko je težko?
»Ni najlažje obdobje za mano, ampak aktivno delam na tem, da sem mirnejša, srečnejša. Ples. Glasba. Želim se naučit igrat kak instrument, recimo bobne. Ful rada ustvarjam, rišem, slikam, barvam, karkoli. Športam.«
Si kaj trenirala?
»Atletiko … dva tedna in pol sem ugotovila, da ne maram laufat. Ples pa zares. V šoli smo hodle na plesna tekmovanja. Učiteljica športne vzgoje, Donata Tomažič, če slučajno bere, ona je kriva, da sm spoznala strast do plesa in to je ostal sestavni del mojega vsakdana.«
Na kaj trenutno densaš, ko si sama?
»Trenutno je aktualn Metro Station - Shake It al pa Heart of glass od Blondie. Main character in a movie vibe, hehe.«
Res maš lepo postavo, verjetno to ne pride samo od plesa?
»Joj, ne pazim tok pri hrani, res ne, haha. Mislim, da mam srečo, vsaj zaenkrat. Vsak dan se trudim, da naredim 10.000 korakov, to pa priporočam. Mentalno zdravje je zaradi tega absolutno boljše. Hodim in hodim, dokler ne predelam stvari, ki me tisti dan težijo.»
Kako zgleda tvoj dan, maš kako rutino?
»Mam zelo specifično rutino, ker večinoma delam od doma. To obožujem. Tu in tam grem na kak sestanek v pisarno. Zjutri spijem kavo, delam do kosila, jem, skor vsak dan po kosilu rabim en power nap, priznam, vsaj ene petnajst minut. Pol grem delat nazaj, trenutno mam več različnih jobov, med drugim inštruiram otroke. Recimo ob ponedeljkih grem še na plesne pa druge dni na kako kavico. Pridem domov in pogledam serije, to mi je ful fajn, ful gledam serije! In grem spat, ob čimbolj normalni uri.«
Jaz tudi. Maratonsko! Kaj gledaš?
»Trenutno Fargo, sem pa v zadnjem mescu rewatchala Sex and city, Friendse, Černobil, Sopranose in The Wire.«
Kaj pa služba, kaj delaš, kaj bi rada počela?
»Trenutno delam notranji dizajn v arhitekturnem biroju, že tri leta pa pol. Od prvega razreda sem vedla, da bi rada to delala. Najraje delam na računalniku, projektiram v programih. Situacija na trgu pa trenutno ni preprosta. Ni jobov zares, morš ful trdo delat, bit freelancer, bit s.p.. Ful si odvisen od samega sebe in samoiniciative, ustvarjalnosti. Idealno bi mi blo, da bi bla v arhitekturnem biroju še neki let pol bi pa šla na svojo pot.«
Maš kako sanjsko stavbo, hišo, ki ti je noro všeč?
»Frank Lloyd Wright - Fallingwater. Povezuje interier z naravo zunaj, organske oblike, ogromna okna, stil je skandinavski, modernističen. Sam to bi bil moj vikend, js sm kr blokovski otrok, cel lajf sem živela v bloku in bom tud naprej to iskala, hehe. V mestu bi živela. Ne sanjam o travniku okol hiše, kjer se sprehaja pes, haha. Lepo stanovanje, z lepim balkončkom.«
Kaj bi rekla Ani pri petnajstih?
»Opusti se, dobesedno. Folk ti bo oprostil, če zafrkneš, radi te bojo meli ne glede na vse. Fajn se mej.«
»Bolje da smo danes nori,
kot da jutri se bojimo ... »
- Joker Out
Lara je, zame, Larica. Če bi zaprla oči in si jo zamišljala samo po občutku, mi na misel najprej pride čudovita vilinka, s posebno milino. Vedno, ko jo vidim, me najprej prevzame njen outfit, ker vse nekot tk fajn skombinira, da ful dobro deluje. Okrasi obraz in telo, je nekakšna utelešena umetnost. Mlada ženska, s katero se lahko pogovarjaš vse na svetu – o sceni, poganih, umetniški srenji, muziki, ezoteriki, odnosih, čarovnicah, ljubezni, kulturi … Vedno jo je lepo videt in objet. Verjamem, da bo v svoji karieri slišala še ogromno aplavzov.
Študiraš flavto na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Si odraščala v umetniški družini?
»Pradedi je igral flavto, dedi je igral orgle in klavir, babi je bila zborovodkinja, njen oče pa slikar. On ima posebno zgodbo. Star je bil komaj okoli 30 let, ko je padel na Madžarskem med vojno. V Razborju, kraju blizu Slovenj Gradca, je poslikal cerkev. Mami pleše flamenko, ati pa je športnik, čeprav je tudi malo igral violino, haha. Pa se je raje odločil za športno pedagogiko, uči športno vzgojo in je nogometni trener. Nal študira umetnostno zgodovino na Filo faksu in je vodja Galerije eMCe plac.«
Mislim, da lahko rečeva, da ti je bila umetnost položena že v zibelko. Vem, da si bila tudi ti plesalka.
»Zaključila sem nižjo baletno šolo. Skoraj deset let sem plesala klasični balet, pred tem pa tudi jazz.«
V baletnem svetu ne morem mimo tega, koliko je enega odrekanja, napora, telesa so zelo vitka. Si kdaj začutila ta pritisk glede teže?
»Osebno niti ne, ker se takrat nisem zares sekirala, ker sem bila še tako majhna. So pa znali koga izpostaviti pred vsemi, so nas spraševali kaj jemo, koliko jemo, ampak v osnovni šoli nisem tega jemala tako resno. Menda je kasneje tega pritiska veliko. Bolj je prišlo to nekak za mano na srednji in na faksu, ko se začnes bolj zavedat samega sebe.«
Kaj pa je bil razlog, da si nehala trenirat?
»Vpisala sem se na Gimnazijo Velenje, na umetniški oddelek in v prvem letniku še plesala, potem pa enostavno nisem imela več časa. Enkrat sem celo šla na trening k balerini Claudii Sovre, ki tudi dela s profesionalci, ampak mi je blo vsega too much. Mogla sem se dosti učit, vadit instrument. Mal sem kasneje še razmišljala, da bi šla na Konservatorij za balet, sam me nekako ni tako potegnilo kot flavta. Na tisti točki sem balet raje gledala. Kariera se pri baletnih plesalcih konča pri nekje 35 letih, razen, če maš ful srečo in to je ful redko. Pogrešam ga pa. Če gledam kdaj baletke, me kr prime.«
Igraš flavto. Zakaj si jo izbrala?
»Nisem je zares js, mami jo je, ker je blo men čist vseen, haha. Šla sem pač na sprejemne za glasbeno šolo in je rekla: »Ka pa če bi ti flavto igrala?« In js sem rekla: »Ajd ok«. V tistem času sem kr neki fantazirala, bila sem čisto drugje. Všeč mi je bila tudi violina, ki sem jo igrala bolj za sebe. Nasploh se težko odločam, vmes sem želela it študirat ilustracijo, šla bi v Rotterdam, hvala Nataši Tajnik Stupar, da me je vzela na ure in sem lahko delala z likovniki, potem pa so me preplavile priprave za maturo in niti za sebe nisem več risala.«
Omenila si, da si živela v nekem svojem pravljičnem, domišljijskem svetu. Kakšna punčka si bila?
»Zasanjana. Rada sem se družla, sem imela prijatelje, ampak sem bla tudi ful rada sama s svojimi mislimi, veliko sem risala, ustvarjala, pisala zgodbice in pesmice, izmišljevala sem si fantazijske svetove, razmišljala sem o tem, kaj bi rada delala, ko bom velika. Predstavljala sem si različne verzije sebe. Sanjala sem, da bi živela v mali kočici z živalmi, bila tiste vrste artist, ki živi nekje daleč, v samoti … hehe. Še zdej delam različne stvari, tudi tatuje. Tatuje sem si vse sama naredla. 9 jih mam. S profesionalnimi iglami in vse je sterilno, milijonkrat razkuženo, res, haha.»
A ti je uspelo ohranit to sposobnost, ki je veliko ljudi žal nima, da si rada sama s sabo? Da si lahko sama s sabo?
»Ja, ful. Cenim to lastnost pri sebi. Naštimam si musko in ga densam in delam svašta. Zanima me meditacija, spiritualni svet, se znam zmotivirati, si povedati, da sem enough.«
Ta odnos do sebe je zelo pomemben tudi, ko si v zvezi. Da se ne »nalepimo« na človeka in postanemo popolnoma odvisni od njega.
»To, da znam biti sama s sabo, pomeni, da znam biti tudi v zvezi, bi rekla. Je dobro za odnos, ki ga imam z Matevžem.«
Se prikrade vate kdaj osamljenost?
»Če sem predolgo sama, jo začutim ja in po nekaj dneh se že grem socializirat, hehe. Pride overthinkanje in se morm ustavit.«
Na to, kdo smo, vpliva tudi otroštvo, odraščanje, vzgoja. Kako je bilo pri tebi?
»Ful lepo. Čeprav od osnovne šole ne živimo skupaj, sem zelo navezana na oba starša. Obiskovala sem glasbeno šolo, balet, itak osnovno šolo, dnevi so bili polni in srečna sem, da so me zaposlili kot otroka. Glih prav sem mela obveznosti. Sem starejša sestra, zadnja leta sma si z Nalom ful blizu, on je moj therapist. Ga kr okupiram in mu vse povem, haha. Ful mi je fajn, ko sma zdej oba v Ljubljani in se tam družimo, kdaj skupi kosilamo, kam gremo, …«
Kako si pa preživela srednješolske dni?
»Strugglala sem na začetku, čeprav sem mela dobre delovne navade. Mi je blo kr težko, dokler se nisem ulaufala pa skontala sistem. V glasbenem delu smo na koncu gimnazije ble sam punce in mamo še stike. Moja cimra Hana je moja sošolka iz srednje. Kot razred smo se podpirali, sem mela srečo.«
Si se veselila Ljubljane, si se je bala?
»Oboje. Sem bla excited, da grem živet v Ljubljano, po drugi strani mi je blo pa scary, kk se bom znajdla, vseeno je večje mesto, kk bom nasploh. Ko sm pa začela vn hodit, sem dobla novo energijo, ful mi je blo fajn.«
Kdaj si pa odkrila nightlife?
»V srednji šoli sploh ne. Mi smo meli zadnje dve leti korono, smo se v prostem času videvali po Zoomu/Facetimeu, ne zuni. Sam men je blo ok. Na faksu sem šla pa prvič na domsko, mam eno fajno party frendico Teo, ki me je vpeljala. Takrat sem bla kr presenečena kk to zgleda, haha. Študentska kultura je kr posebna in naj ostane tk, haha.«
Katere prireditve rada obiskuješ?
»Js sem otrok klasike. Se imam še vedno za »klasičarja«, po srcu in duši. Mami nas je ful vzpodbujala, da obiskujemo balet. Bla sem še čist mičkena, ko smo šli s familijo v SNG Maribor in zdej igram tam, tk nor feeling je to. Včasih, ko sem bla mala, sem rabla stopit na prstke, da sem vidla čez tisto ograjo na balkonu v teatru, po tem, ko smo prišli domov iz predstave, pa sem sanjarila, da sem baletka na odru in da igram v orkestru. Zdej mi je pa to na nek način služba. Sem kr mal razdvojena med rock-om in klasiko, ampak mi je to fajn. Na akademiji mamo odprte koncerte, hodim supportat kolege, si prinesemo rožice, to mi ful pomeni. Pridejo prijatli, ki ne bi pršli drugač na tak koncert, me poslušat, podpret. Gledališče mam rada.«
Opera in balet se še vedno soočata s predsodkom, se mi zdi, da sta zahtevna, nekateri pravijo celo dolgočasna. Nam zna šolski sistem dovolj dobro približati to umetnost?
»Kk gledaš na to je zelo odvisno od tvojega kroga in ljudi s katerimi si obdan. Men je to od malega všeč, ker sem bla velik v tem svetu. Gimnazija Velenje se ful trudi, da dijaki hodijo na predstave - na balet, v opero, gledališče. Mogli bi vzpodbujat to v vseh šolah ja, sam to je tk kot pri koncertih - ne morš uturit ljudem, če jim ni všeč. Moglo bi se pa vzgajat v smislu, da vsi to respectajo, vsak se pa sam odloči, kaj mu je al pa ni. Da se ne judgamo.«
Opera je bila od nekdaj prostor posebne elegance, priložnost, da se nekoliko bolj uredimo, se vedemo malo bolj uglajeno, hehe. Je tako še danes?
"Da je kr padel standard sem videla v San Franciscu. Tam je bil folk v kavbojkah. V Sloveniji majo še vedno ženske take lepe bleščeče obleke, se pa že mal kombinira eleganca z recimo adidaskami (sambicami). Meni je lepa obleka odraz tvojega spoštovanja do umetnika, do stavbe, do kulture. Zdi se mi prav, da ne prideš tja v nekih cotah za doma. To je bonton oblačenja.«
Bonton pa še imamo?
»Ma … Men gre ful na živce v operi, ko se publiki 100 x pove, da se naj ugasnejo telefoni, dej bodi vsaj tolk, pa ga ugasn no. A se lah vzdržiš, a se sam lah osredotočiš na predstavo? Moti me, ko ljudje kr govorijo naglas vmes. Joooj … «
Zadnjič sem poslušala eno zanimivo debato o tem, da politiki veliko manj obiskujejo kulturne prireditve, se pa zelo kažejo na športnih, hehe.
»Asto (Vrečko, ministrico za kulturo, ki odhaja, op.a.) sem kar videvala v prvi vrsti. Pomembno se mi zdi, da se nekako to dojemanje izenači, da ni izpostavljen samo šport, čeprav bi lahko rekli, da je balet tudi ekstremni šport. Slovenska kultura je ful pomembna, treba jo je nourishat. Kok je to vaj, kok je dela … pa sem vesela vseh športnih dosežkov, posebi od naših velenjčanov kot je Janja Garnbret – slay! Podpira pa se naj vse, ni ok, da je tok razlik. Absolutno sem pa zato, da čim več politikov in vplivnih ljudi hodi na vse umetniške prireditve, sploh, če so povabljeni!«
Kateri tvoj nastop je še vedno zelo s tabo?
»Mogoče moj predmaturitetni recital, ker sem igrala dober program. Ful mi je blo ganljivo, ker je bila družina tam in sošolci. Taka posebna energija je bla. Zavedala sem se, da končujem en chapter, mogoč bo zdej magistrski nastop naslednji tak. Pa opera Turandot, ki sem jo igrala s simfoničnim orkestrom SNG Opera in balet Maribor. Ta muska je pa tok powerful. Na jok mi je šlo, ko so peli nad mano, prav vibriralo je, insane. Potem so se pa z odra vsuli confetti in je blo sam magično. Dejansko vse, kar sem do zdaj igrala z njimi, je v men pustilo nek velik pečat, iz vsake predstave mam na svoji playlisti vsaj eno skladbo oziroma nek del tega, kar smo igrali.«
Katere predstave še nisi videla pa bi si želela? In kje?
»Hm… Omg, ful bi rada vidla Puccinijevi operi Tosca in La Bohème v Milanu – Teatro alla Scala. Pa baleta Romeo in Julio in Giselle v Palači Garnier v Parizu.«
Kaj bi pa priporočala nekomu, ki mu to področje še ni blizu, bi ga pa želel spoznati?
»Turandot, ker je taka klasika, stalnica v opernem svetu. To bi priporočala. Pa Hrestača, Labodje jezero, Čajkovski je itak … aaah. Od plesnih predstav bi zelo priporočala tudi predstave koreografa in baletnika Edwarda Cluga. Izjemne so!«
Bi si kdaj želela ustvariti svojo predstavo? Se mi zdi, da bi bila v tem odlična.
»Ful bi režirala! Opero, film, kratek film, videospot, karkoli. To mi je čist jako. To bi res rada probala. Odrska, scenska umetnost, to me od nekdaj zanima.«
Te je mikal kdaj študij v tujini?
»Šla sem delat sprejemce za Dunaj in Graz in ostala na čakalni vrsti. Bila sem pri profesorjih, ki so imeli tudi po samo eno prosto mesto, nas pa je bilo po trideset. Bi pa šla še na kej krajšega, pride kasneje prav za CV. Ful morš bit angažiran glede tega in sam raziskovat opcije, ni kot v srednji šoli, ko ti oni vse predstavijo in pokažejo kam it. Na Akademiji so mi res ogromno znanja dale moja profesorica flavte prof. dr. Karolina Šantl Zupan, asistentka Irena Kavčič in pianistka strok. svet. Mateja Hladnik. Na akademsko/profesionalno glasbeno pot me je v nižji in srednji glasbeni šoli pripravljala prof. Alenka Goršič Ernst. Neizmerno sem ji hvaležna, ker je verjela vame in mi dala priložnost sodelovanja s simfoničnim orkestrom SNG Opera in balet Maribor, v katerem je zaposlena. Brez omenjenih profesoric danes ne bi bila tu, kjer sem.«
Kaj zares pomeni, da posvetiš velik del življenja instrumentu? Tvoj notranji svet je verjetno res bogat.
»Ko igram, padem not, posrkajo me note. Morš pa met ful discipline. Recimo, če čez vikend organiziram koncert in hengam, bom čez teden tud od 7 zjutri pa do 10 zvečer na faksu. Že v nižji glasbeni se vidi, kok si konsistenten. Bit morš zbran. To je ful pomembno. Glasbeniki mamo turbulenten lajfstajl, hehe.«
Umetnike si jaz, romantično, predstavljam kot boeme, ki so ves čas v nekih ustvarjalnih procesih … bi rekla, da si v čem drugačna?
»Ja, sam se znam kameleonsko prilagodit ljudem, s katerimi sem, hehe. Kar mogoče ni vedno najboljše, ker se kdaj preveč prilagodim. Znam prit nasproti, hkrati pa tudi odrivam ljudi, ki niso za mene. Recimo nestrpne, homofobne. Sem pa mal ocd, morm si vse splanirat do potankosti. Zdle med izpitnim si kr pišem sproti kaj še morem nardit, sem malo control freak. Mam rada svojo rutino postavljeno. Ni mi kul, če sm preveč na telefonu. Ko pa grem recimo v tujino in nimam obveznosti, sem pa bolj tk - bo že kar bo!«
Okej, dejva te umestit še v naše okolje. Kdaj se zgodi srečanje z velenjsko mladinsko sceno?
»Moj prvi encounter z eMCejem je bil, ko sem bla priča girl fightu, tk kr zares, haha. Pospremla sem eno frendico tja in sm bla omg kir plac, noro. Other than this fight, mam pa fotko iz WC-ja, kjer je bla včasih naslikana podoba iz Alice in Wonderland. Ful mi je blo všeč. Pol sem pa odkrila Kunigundo in sem ful želela delat in in prek tega prišla nazaj v eMCe plac.«
Si ga prej poznala?
»Že v osnovni šoli mi je mama rekla, naj se ga pazim in ji kdaj nisem povedla, da hodim tja, hehe. Zdej ga pa ful approva, tudi nastopala je že tam. Ni to sicer njena ciljna publika, hehe, ampak ji je blo všeč.«
V Kunigundini ekipi si že nekaj let. Znanje, ki vam ga predajamo, je neformalno in se mi zdi, da je od mladega človeka odvisno, koliko bo izkoristil priložnosti in največ potegnil iz tega – zase, za kariero, za življenje … kaj bi ti rekla, da si odnesla od vseh projektov?
»V Kunigundo sem prišla leta 2022 in delala v PR ekipi, naslednje leto sem se pridružila artu, zdej sem pa še v koncertni. Največ sem se naučila na področju organizacije in komunikacije. Prvo leto sem se naprej morala dati iz cone udobja, ko sem opravljala intervjuje, spoznavala artiste, line up mi je bil fajni in sem si ful želela spoznat te ljudi. Ta festival je ena vlka točka v mojmu lajfu. Trenutno sem vključena v Koncertno akademijo Kina Šiška in lahko ful nekega znanja, ki sem ga pridobila na različnih področjih, od Dejana, od tebe, od drugih, koristim tam.«
Omenila si organizacijo dogodkov, koncertov. Kaj ti je pri tem najbolj vznemirljivo?
«Ta nek satisfaction, ko ti en reče: »Ooo, kak dobr koncert!«, to mi ful pomeni. Ta feedback. Pa občutek, ko se zavem, da sem dober spelala, čeprav sem prej živčna. S tem se vse poplača. Da mi vsi pomagajo. »A ti zrihtam rider, backstage, ka lah pomagam?«, taka je Taida recimo pa Nal, Matevž, Eva… cel ŠŠK.«
Kaj pa stresno?
»Ker oblikujem tudi plakate, mi je stresno, če ne pošljejo pravi čas materiala, če prepozno začenjamo s promocijo in dobim klic: »Ej, kdaj gre event vn?«, mi pa nimamo še grafik, joooj, haha. Take stvari najbolj.«
S kolegi iz sektorja se dosti pogovarjamo o tem, da med mladimi upada obisk dogodkov, da niso več tako izrazite subkulture, kot bi alter scena počasi umirala, vsaj v manjših krajih. Kako ti, kot organizatorka in obiskovalka, gledaš na to?
»Men se zdi, da je kriva komercializacija, folku se ne da it neki novega poslušat. Preveč smo ratali comfortable s tem kar poznamo, čeprav si mogu enkrat dat chance tud bendom, ki jih zdej poslušaš. Mogli bi se dat spet iz comfort zone. Pač sam pejt, boš neki novega odkril. Škoda, da se ne hodi tok na koncerte. Če hočeš privabit ljudi, moraš bit kr people pleaser. Razvajeni smo ratali … »o, neki mi ne paše, ajde grem vn.« Js sem pred kakimi koncerti stala in čakala spredi tudi več ur, mislim, da smo zgubli ta patience. Ati me je vpeljal v koncerte, z njim sem šla prvič pri štirinajstih na Guns'n'roses, to je bil moj breaking point. Kasneje sma šla še na Metallico, na Bon jovi, Scorpions, the Rolling stones, ful sem mu hvaležna za to. Vidiš različen folk tam, vse te kulture. Sam pustmo telefone doma, gremo na koncert, gremo hengat, to si želim. Vsak more pa mal pri sebi to razrešit, ne morš prisilit nobenga.«
Kaj si pa misliš o vedno bolj strmoglavih vstopnicah za večje koncerte?
»Bowie je bil včasih v Londonu manj kot 10 funtov, a ni to crazy?! Se mi zdi, da cene sam rastejo ja, je pa res, da je velik tega odvisno od produkcije. Veliki artisti mogoč niti ne dajejo več cen sami, so bolj agenti zadi in oni komunicirajo z venue-om, kjer nastopajo. Za ceno vstopnice je ful ene ekonomije, o tem se na Akademiji v Šiški tudi pogovarjamo.«
Biti v Šaleškem študentskem klubu je tudi neka posebna vloga. Kako ti vidiš sebe v njem?
»V ŠŠK sem pa prišla z Evo in Laro, v Teodorjevem mandatu. Iz PR ekipe me je hitro preusmeril na kulturo, kjer sem začela organizirati koncerte. Iz tega je počasi nastal cikel KonceRtrat, z željo, da pripeljem nekaj, kar ni komerciala kot recimo na Lake fest ali DMK. S tem se približamo Gali hali, Šiški. Da poslušamo tudi underground, ne samo poznane artiste. Nastopajoči so vedno navdušeni nad Velenjem. Ful mi je pomembno, da ma artist primeren backstage, da ma za pit, za jest, da se potrudiš za njih, da greš na pijačo z njimi. S Taido mama eno random tradicijo, da jih pelama pogledat Titov trg in v Mladost, če povprašajo po znamenitostih. Ko vprašajo, kaj je pri nas kaj main attraction, se nama zdi to tk velenjsko, ker do jezera ponavadi nimamo glih časa it. Na tej »turi« so bli že The thing (ZDA), Leatherette (IT) in Redhedii. No, par dni po koncertu sem dobila sporočilo od Leatherette-ov: »We cannot stop talking about burek and čevapi!«
Zdaj si v ŠŠK-ju že tretji mandat. Je velik del tebe?
»Navežem se na vsako stvar, ki se je zares lotim. ŠŠK mi velik pomeni in je ful velik del mene. Okupira me na dober način, ker mam odgovornosti, se trudim bit prisotna. Če dobim neko plačilo od institucije, se mi zdi prav, da vračam nazaj, da je tak nek fer balance med tem. Zdi se mi taka skupnost, ki dela za mlade. Všeč mi je, ker hierarhija ni postavljena tk - js sm ful boss, sem več od tebe, ampak se spoštujemo in smo enakovredni. Predsednika upoštevaš, itak, sam smo vseen prijatli. Fajn ravnovesje med delom in zabavo mamo.«
Prej si omenila potovanja. Rada kam greš?
»Glih sem bla te dni v Milanu, preko enega Erasmus projekta. Rada grem, če pot ni naporna, haha. En mesec nazaj sem šla na eno tekmovanje blizu Amsterdama in to 20 ur z vlakom. Ne vem, če bom še šla z njim kam dlje kot do Ljubljane, joj, haha. Amerika mi je bla life changing. Bila sem v San Francisku in v Palo Altu. Stric pa teta sta me vzela s sabo, sem ful hvaležna in vesela.«
Kaj se ti je zdelo tam najbolj drugače kot tu?
»Ljudje so zelo odprti. Kr pristopijo, se menijo, ne na freaky način, ampak prijazno. Pohvalijo kak kos oblačila, polepšajo dan. Fajna mi je bila hipijska ulica, Haight Street, thrift shopi. To je ena stran. Druga stran pa vidna revščina, veliko ljudi živi kar v šotorih na cesti, me je kr zadelo. Na trenutke se nisem počutila najbolj varno. SF je kao bogataški, te hiške na hribčkih stanejo tudi po 2 milijona in so res opazne te grozne razlike. Palo Alto je spet čist bogat, veliko tehnoloških velikanov in znana univerza Stanford. Poznali smo enega bivšega študenta od tam in nam je vse razkazal. To je res American dream, wau kampus, žurkice, hehe.«
Naša realnost pa je Velenje, hehe. Bi prišla nazaj?
»Men se zdi logično, da bi prišla. Bi se pa furala kam drugam v službo, če bi blo treba. Mesto mi je dalo tok priložnosti, da bi se že iz respecta vrnila. V srednji šoli si tk »i hate it, gremo v Ljubljano«, haha, zdej pa rada hodim na sprehode, raziskujem, hodim mal naokoli, kr vidim kje bi kej posnela, ka bi lahko naredla. Ful mi je fajn, kul mesto.«
Kok te bremeni prihodnost, glede na to, da počasi zaključuješ faks?
»Ne tk ful, haha. Probala se bom držat načela »go with the flow«. Vem, o čem bom pisala magistrsko. Tekom faksa sem si odprla nekaj opcij. Verjamem, da se bo to, kar ti je namenjeno, tudi zgodilo. There is no way, da gre mimo tebe. To me pomirja. Ful je enih možnih poti, kamor me bo zaneslo, me bo. Ostat moram produktivna in pridna. Mogoče me čaka kdaj mesto v pro orkestru. Ohranla bi rada urbano sceno, urbano kulturo. Rada bi, da je oboje prisotno v mojem življenju, da si oboje nekot postavim.«
Za konec pa še tema, ki bi si sicer zaslužila svojo rubriko, hehe … Zanima te spiritualnost, preko ŠŠK-ja si organizirala Čakrajanko, velikokrat tvoje telo krasijo kakšni simbolčki, obeski … kaj bi delila o tem?
»To je pa od moje mami, obe sma taki. V prvem letniku me je peljala prvič h gospe Miriam, ki je kasneje vodila Čakrajanko in me vpeljala v manifestacijo. S tem sem ful pridobila. Rada imam meditacije, kristalčke. Dosti raziskujem to področje, mami mi je dala za prebrat ful enih knjig, nisem še uspela prebrati vseh, ampak me je kar obsedla s tem. Zanimive so mi te »witchy women«. Koliko žensk so preganjali, ker so imele ta posebna znanja. Že od nekdaj so bili ljudje povezani z naravo, zeliščarstvom. Morš najt tisto neki, čemu zaupaš. In delat po intuiciji, to je res from core of the body.«
Že dolgo se mi ni neznana oseba tako hitro usedla v srce kot Tina. Ta punca, Tinka planinka, je tako duhovita, prijetno sarkastična in ravno prav pikra, da jo moraš imeti rad … pa saj že vemo, kje se skriva strup, hehe … sogovornica je sicer naravna lepotica, a ne moreš mimo tega, da ne bi opazil, da ima tudi zelo izrazito modno žilico, je zelo kreativna, sposobna in luštna oseba – na zunaj in, še pomembneje, znotraj. Skozi pogovor sva se ves čas vračali na resne teme, časi so pač takšni … in čeprav mogoče danes vidi pred sabo tudi tem(n)o, sem prepričana, da bo njena svetloba tista, ki bo vedno zmagala.
Zanimivo se mi je zdelo poklepetati z nekom, ki ni odraščal v Velenju, a je mesto zares vzljubil. Ampak začniva na začetku, pri otroštvu na Dolenjskem.
»Prihajam iz Segonj, to je občina Škocjan, torej osrčje Dolenjske. Pri mojih petih letih smo se preselili iz Gorenjske in takrat je bil jezik kdaj kar problem. S sestro dvojčico, s katero sva seveda skupaj hodili v vrtec, nisva poznali besed. Recimo, enkrat je vzgojiteljica spraševala, kdo bo »kolbico«? Sestra pravi ne, js pa, da ja. In kaj sem dobila? Bedro, piščančje. Hehe. Sicer so naju pa otroci lepo sprejeli, še vedno imam dobre frende iz osnovne šole.«
Imaš sestro dvojčico, torej si vedno imela družbo.
»Ja pa ne samo njo, trije otroci smo. Imam tri leta starejšega brata. Odraščanje imam v lepem spominu, na podeželju. Vzuni smo bli ves čas, počeli z žogo ni da ni, na cesti smo fuzbal špilali, izdelovali bunkerje v gozdu. S sestro sva se igrali z Barbikami, z bratom sva sestavljala Lego.«
A drži, da ste dvojčki povezani na nek poseben način?
»Midve sva si zelo različni, zato takrat, ko sva bili mlajši, niti ne bi rekla. Itak sva bili skupaj v razredu pa so doma hitr zvedli, kar sem tisti dan zanimivega nardila. In kar sem nardila doma, so tudi zvedli vsi v razredu, haha. V zadnjem obdobju bolj čutiva to povezavo. Hodili sva na različni srednji šoli, v študentskih letih pa sva spet več skupi.«
V Velenje te je prvič pripeljal klarinet, drugič pa ljubezen.
»Ja, moj učitelj za klarinet na nižji glasbeni šoli je ful navijal, da pridem sem. Na informativnih mi je blo takoj simpatično. Šla sem tudi pogledat v Ljubljano, sam na tisti točki mi je bla še prevelika. Takoj me je potegnalo to mesto, Velenje.«
Kako se pa spominjaš prvih tednov?
»Na začetku je blo težko, uporabljala sem Google maps do Gimnazije, do trgovine, haha. Hodila sem na umetniško - smer glasba. Prišla sem sama, pri petnajstih, to zna bit kr lonely. Svaka čast staršema, da sta mi zaupala, to moram rečt. Pol si pa itak hitr najdeš družbo.«
Si prišla kdaj v eMCe?
»V prvem letniku sva s Katrino šli »prej na bus« iz informatike, torej sva špricale in prišle na kavo sem na sončka. Ful sm se počutla tk »ooo kir otrok sem js tule«. Hkrati pa ta feeling, kk sm kul, da sm tu. Zanimiv se mi je zdel folk, ni me odvrnu. Spomnem se Sešla iz tistega časa. Naslednjič sem prišla pa ful kasnej, na Plays. Takrat sem pa že prišla z Martinom, nekam sva se prisedla in čeprav nisem poznala ljudi, je bil čist domač občutek. Noben me ni postrani gledu v smislu ka delam tu, ampak prej ono, prit, prised, špilamo boardgame. Uroš, tudi ŠŠK-jevec, je bil takrat tudi tam, recimo.«
Si v tistem obdobju delala kaj preko študenta? Kakšne so tvoje izkušnje?
»Že v prvem letniku med počitnicami sem delala pri Šporinu v kuhinji na Ribiški ob jezeru, ko jo je še imel v najemu. To je bilo kar naporno, ampak bi ponovila, ker se ful naučiš. Najbolj mi je ostalo to: Če je vroče pa si zmatran, najbolj sede mrzu špricer! Kasneje sem delala v Frančku, v Maxu, v kavarni v Šoštanju, v kafiču v Ljubljani.«
V gostinstvu non stop iščejo dober kader. Kako zahtevno delo je to?
»Odvisno kje delaš pa res morš bit človek zato, ni vsak za med ljudi. Od začetka sem bla ful people pleaser, vsakega gosta ful z zagonom pozdraviš, nasmejano, veselo, čez čas pa vidiš, da se nekdo ne zahvali, te ne pozdravi, ne odzdravi, se stran obrne. Po dveh letih mi je postalo dost. Ziritira me to, da ljudje ne spoštujejo tega poklica. Po koroni je pa sploh šlo sam še navzdol. Lah te pa fajni gosti ful nafilajo! Če rad to delaš, te lah to delo res napolni. V Ljubljani sem delala v enem art kafiču, tam je bla kr zanimiva scena ljudi, haha. S stalnimi strankami po smeni pohegnaš, se mal prisedeš. Zna bit tud fajn.«
Kako si pa hendlala šolo, glede na to, da si zelo mlada živela stran od doma in nadzora?
»Pri petnajstih sem mogla met kr pošlihtano v glavi, ja. Potrebna je bla disciplina, ki je eni še dans nimajo. Ko enkrat ni staršev zraven, si odvisen sam od sebe. Sama sem se mogla spravit, da sem vadla instrument zjutri, po šoli, zvečer. Bila sem brez kontrole in itak sem čula za Velenje, kok je trave recimo, da je dogajanje kr živalsko, haha. In je blo mal skrbi, ka bo z mano, če pridem v tako družbo, če zabluzim, ampak nisem. Je šlo lepo čez, na koncu sem vse zrihtala, tud, če sem kako noč prežurala, hehe.«
Kakšno pa je naše mesto skozi tvoje oči?
»V zadnjem obdobju ga vidim mal drugač, ker tud živim drugač, drugje. Sončno mesto, to mi prvo pade na pamet, prijetno, športno. Športa sem res precej opazila. Je peš mesto, narava je blizu, jezero je fajn točka. Ko maš avto, maš hribe blizu. Že v srednji šoli mi je prirasel k srcu in sem se jokala ko dež, ko sem po srednji šoli pakirala in misla, da ne bom več živela tu. Takrat sem se selila na faks v Ljubljano, čez vikend sem hodla domov na Dolenjsko. No, nazaj sem se pa spet preselila zaradi ljubezni. Ful sem bla vesela, tu se počutim zelo fajn. Težko pa rečem, da je to dom. Dom se veže na dom dom, na otroštvo, je pa Velenje moj doma, hehe.«
Kakšni pa smo Velenjčani?
»Haha. Vse, kar bom rekla, mislim pozitivno. Zdi se mi, da ma precej mladih to zavest, da so Velenjčani in se nosijo, ko da je to neki ono mmmmm. In so radi in ponosni Velenjčani. Tega je drugod vedno manj. Takoj veš kir je Velenjčan. Kk hodi, kk govori. Folk misli, da je najjači. Js sem sevelenjščine kr navlekla, čeprav se mi zdi, da vi ne čujete, haha. »Ja, iz kot si pa ti?!« To mi je tk čudn, ko me kdo vpraša. Pol pa, če sem kje iz Ljubljane? Ne! Pejt se solit. Gorenjka in Dolenjka in zdej še Velenjčanka, haha.«
Hahaha, ja, se moram strinjat. Mamo mal on 3320 vibe. Kaj pa strast do hribov, vem, da jih obožuješ, od kje je prišla?
»Od atija. Do hribov in narave nasploh. Najin thing je to bil in še zdej greva enkrat, dvakrat na leto, če le rata. Za oba je to terapija. Če nisem vredu, grem mal mal vn zadihat. Danes zjutri smo šli z Joštom na Vodemlo … recimo to. It mal na zrak. Rada grem sama, rada grem z Martinom. On še ni tak navdušenec kot js, ampak gre pa vedno rajši.«
Ljudje mamo kdaj kar težavo biti sami s sabo. Kako gre to tebi?
»Odvisno od obdobja v lajfu, ko mam ful motivacije, ko vse teče, je neki najboljšega, ko se sam usedeš v avto pa si nardiš izlet pa en dober dan. Izziv mi je bil moj prvi dvatisočak - Begunjščica. Direkt po poplavah, mogla sem tudi plezat, mela sm mal vode, vmes sem klicala mami in mal pojamrala, ampak vse se je ok izšlo in se za nazaj ful rada spomnim tega. Najrajš grem sama v naravo, Vodemla mi je fajn, blizu je, zastojn je. To kr rabim enkrat na dan.«
Kaj so ti še dali starši in nosiš s sabo?
»Samodisciplino, empatijo do sočloveka, to se mi zdi ful pomembno in to nosim s sabo. Mami je ekstra gospodinja, js sm ista, haha. Nisem freak, opažam pa, da delam kake stvari isto ko mami. Bližina do narave. Mir. Feeling, da lahko samo uživaš v miru. Zadnjič sva se pogovarjala z Martinom, kaj je zares pomembno v lajfu in js takoj pomislim na te drobne stvari. Na en ful lep sončni zahod, na to, ko hodiš po gozdu pa čuješ ptiče, ko se zbudiš pa je sonce pa si rečeš »ooo kir fajn dan«, po kosilu kava z ljubljeno osebo … to.«
Daleč od materialnega sveta?
»Jih je fajn met v lajfu, lažje je, če kej maš, sam konc dneva pa res ne pomislim na take stvari.«
Kako trenutno doživljaš svet okoli sebe?
»Trenutno je kriza, ker je kriza v svetu, ne vem kam naprej, vprašam se kdaj - čemu sploh naprej? Ob vsem kar se dogaja, ne greš najbolj zadovoljen spat. Ukvarjam se s tem, da sebe nikoli nisem vidla v neki določeni karieri in še dans ne vem, kaj bi, čeprav zaključujem faks - Tržno komuniciranje in odnose z javnostjo. Zavidam folku, ko se odloči v srednji šoli, no al pa kasnej, kaj bi počel in je šel to počet.«
Smer študija ti je všeč?
»Na najbolj optimalnem študiju sem ja, sam me moti, ker gre vse v socialna omrežja. Men gre na živce ta paket trendov, tekmovalnosti, algoritmi, kdo je lepši, boljši, kdo ma več tega, več unga, kdo ma več ogledov, lajkov, ajde no, že petnajst let smo pri teh lajkih! To bi dala stran. Težko si predstavljam, da delaš tisto, kar te najbolj odvrača. Bolj me zanima kaj tradicionalnega kot je recimo tekstopisje.«
Pri ŠŠK-ju si vodja PR-a, si del ekipe na Festivalu mladih kultur Kunigunda, torej si že pridno nabiraš izkušnje na tem področju. Kako ti paše ta vloga?
»To je super štart. Po tem, ko sem s tabo dogovorila za Kunigundo, me je opazila Eva in povabila v ŠŠK. Dal mi je ŠŠK ful velik. Konkretno PR pa … sem vodja ja, ampak tu ni pa nekega vodenja, ki ga je na začetku fajn met. V smislu mentorstva. Faks ti tega tudi ne da, da ti teoretsko osnovo, fajn je pa, da ti nekdo okvirno pokaže smer. V klubu se dela na izkušnjah. Tu delaš leto, dve in greš naprej. Si pa v ekipi dost pomagamo, si stojimo ob strani.«
Tvoj partner Martin je bil predsednik ŠŠK-ja, ti lahko koristijo njegove izkušnje?
»Ja, ogromno sva se premenla o ŠŠK, na ta čas ima lepe spomine in rad govori o tem. Res velik dobrih debat. In še danes se obrnem na njega, če mi kej ni jasno, če rabim nasvet, pomoč, ker me razume in zna dat konstruktiven feedback, ker ve, za ka se gre. Me pa zanima kako bi bilo, če bi bla v ekipi v njegovem mandatu, hehe.«
V Kunigundino ekipo si prinesla neke nove pristope, ful dobro mladostniško, sproščeno energijo. Kako si jo pa ti doživljala?
»Odprla mi je vpogled v PR, prej sem bla bolj usmerjena v marketing. Ful je aktivno, ful strnjeno v nekaj dni, ampak pogovarjat se v živo z ljudmi, to mi je super. Ukvarjala sem se s pristnimi momenti. Ko si enkrat za kamero, drugač vidiš celo situacijo, bolj opazuješ kaj folk dela na dogodku, kako se obnaša, a se ma fajn, al mu je nerodno, a ne ve ka bi s sam s sabo, vidiš kej zanimivega v kadrih, spremljaš, ka se na odru dogaja. Sem bla pa vesela, da nisem prevzela Tik tok-a, haha.«
Pred vrati je DMK, eden največjih projektov ŠŠK-ja, koliko je okoli tega že stresa?
»Kaki sivi lasje se že pojavljajo in se bojo še ziher, haha, zelo bo zabavno, do takrat mormo še mal stisnat, ampak fajn delamo.«
Kaj še rada počneš?
»Rada sem aktivna, rada sem zuni, da preizkušam različne športe, z Martinom mava zanimive hobije kot sta lok in badminton, fajn mi je potovat.«
Si pa tudi glasbenica.
»Z mojimi ambicijami na tem področju sem dosegla svoj vrh in sem pomirjena s tem, da je to to. V igranje klarineta je blo vloženega ogromno truda, za zmeri mi bo ostala disciplina, ki sem jo danes že večkrat omenila, ta volja, in the back of your mind, ki te žene naprej. Prej me je za to, zdej pa za kej drugega. Sem pa članica Pihalnega orkestra Zarja Šoštanj, kjer zelo uživam. Dirigent čuti musko, ne samo note in s tem mi je največ dal … kok tega filinga do glasbe ma. Grem še zdej rada tja, ker smo skupnost, ki dela za musko. Folk pride na koncert, recimo moji starši, ki niso eksperti in mi še po enem letu rečejo, kako so se meli fajn, kako smo dobr igrali in to je lep občutek.«
Kaj ti da glasba?
»Na določene momente v življenju me veže, na tam levelu mi je tudi pomembna, da te lahko vrže nekam nazaj.«
Kaj pa rada poslušaš? Si bila na kakem dobrem koncertu v zadnjem času?
»Kr skos sem v nekem rock-u, indie rock-u. Ful se veselim Big foot mame na DMK-ju, ker so mi res kul. Lepo spominčič mam na MI2 v Ortu baru. Vsi v Maxu … načeloma. Velik boljš so mi taki placi kot Stožice. Ker je 300 ljudi, 3 metre stran je band, k ti njihov švic pada v špricer haha, to je čist drugač, ko pa ko je nekje na tisoče ljudi. Sej je vibe, ni pa isti občutek.«
O čem sanja Tina?
»Hm. Ni mi najbolj fer, ko vprašaš mladega človeka o čem sanja pa se mu kr mal skisa. Sam … a si sploh lah pustimo sanjat? Na neki točki vidim otroke pa se vprašam, a bi jih prinesla v ta svet, bi jim dala to? Ker gre vse na slabš. Prideš nekot do tega, da so ene sanje res sam sanje. Zanimivo, kk pri šestnajstih sanjaš, kk si boš naredu lajf, kak bo tvoj lajf, prav vidiš ka bo pri tridesetih. Zdej sem stara dvaindvajset in ne vidim več tega. Ene stvari so res sam sanje, ja.«
Kaj je bil zate tisti prelom, da si iz najstnice postala odrasla oseba?
»Naročnina za telefon, haha. Dejstvo, da grem po fasngo, ne po cote. Aha, dohterja, zobarja si morem zrihtat. Politika. Nikol se nism tok menla o politiki kot letos. S frendi, s fantom. Ne gledama Netflixa ampak soočenja. Zdej smo tu. Ne študiraš več o tem, da še maš faks, da maš še cajt, trenutno je glih obratno - me ful baše to, da se bliža koncu. Razmišljam, da bi se zaposlila. Z a p o s l i l a. Men se kr mudi v lajfu, nekak bi rada stabilnost, ko si študent, tega ne rabiš tok. Fauš sem onim, ko kr čamijo. Js mam letos mal manj faksa pa delam v računovodstvu in ŠŠK-ju pa mam filing, da sm lena, ker še nimam joba.«
Misliš, da si daješ preveč pritisk na sebe?
»Me kr fejst obremenjuje vse skupi, čutim, da je čas, da sama sebe porinem v vodo. Taka sem, ne znam se na hitro odločit, ful tehtam stvari.«
Omenila si krizo, ki jo, itak, vsi čutimo in se zvečer sprašujemo v kak svet se bomo zjutraj zbudili. Česa te je pa najbolj strah?
»Mislim, da v Evropski uniji ne bo vojne, še, ampak roko na srce, evo je na nek način, sej jo vsi čutimo. Zaenkrat smo lah veseli, da se bojimo »samo« ekonomske situacije. Mladi nimamo zares nekega resnega incoma in potem si začneš računat kok kej stane, kok stane ta samostojnost. Pa skos je treba kej urejat, kej kupit v fletu. Povezano s temi sanjami, ko sm jih omenjala … tu se sanje razblinijo. Narava, globalno segrevaje. Vsi živimo ko kralji in kaj nam bo to, če se bomo skuhali?«
Kako pa doživljaš družbo, v kaki klimi živimo?
»Na površju špilamo, da se mamo fajn. Pa sej mladi se v momentu še znamo met fajn. Ko nas pa nekdo neki vpraša neki zares, kot si ti mene, o strahovih, sanjah … na tej točki smo pa kr prestrašeni. Čuti se ta nestabilnost. Pa sej poglej, kje se tudi ful pozna ta klima, že v eMCeju in ŠŠK-ju, folk ne pride več tok ven. Ka delajo na telefonu, ka je za ekrani?«
To je res ena čisto nova scena in ne vemo v resnici, kaj bi lahko obrnili ta trend, kako tekmovati z vsem, kar nudi internet.
»Js se potrudim pa pridem na stvari. Na naše ŠŠK itak. Recimo KonceRtrat projekt. Delamo mlajše bende, tudi nepoznane bende, ki jih verjetno na vseh radijih ne bomo slišali. Grem jih pod oder poslušat. To je kultura, to je spoznavanje kulture in muske. Če boš hodu sam na to kar poznaš in sam na večje stvari, boš skos v bubblu, to je brezveze. Pa kaj pol, če nikol več ne bom slišala tega benda, sem ga pa podprla, s tem pa tudi slovensko ustvarjalno sceno. Slišiš musko, pohegnaš s folkom in se maš lah čist fajn.«
Koliko pa tebi paše interakcije in koliko si … ne vem kako bi se izrazila, mogoče razmišljujoč človek? Greš velikokrat vase?
»Odvisno od dneva. Če mam splanirano interakcijo, mi je kul, haha. Včasih sem pa cel dan lahko tudi tiho, čutim, da se zaprem. Kr ostanem tiho tudi, ko nisem več sama. Včasih sem bila bolj razmišljujoča, zdej mam pritisk, da morm skos neki počet, ne spijem več kave pa med tem gledam v luft.»
Omenila si, da si bila z Joštom na Vodemli. Z Uršo bosta preko programa STISKe organizirala več pobegov v naravo, namen pa je ozaveščati o duševnem zdravju mladih na različne načine, tudi preko športa. So med mladimi stiske stigma?
»Meni se zdi, da je mogoče ta tema v zadnjem času prišla ven na malo čuden način. Kot da je malo moderno, da smo vsi malo bolni in eni to na zelo napačen način izpostavljajo. Nočem izpasti kakorkoli … ne vem … Ljudje imajo res težave in se ne morejo poistovetiti s tistimi, ki delajo iz tega nek trend in se potem ne vključijo in je full circle, ki ni ok. Pristno, avtentično in pazljivo s tem. Joj, kok sem negativna danes!«.
Bi rada zaključila bolj pozitivno? Povej mi plane za poletje in povej mi kako svojo željo.
»Ribno bomo še užgali, valda, Kunigunda je konc poletja, septembra, ko je za študente še poletje, me čakajo Dolomiti, čim več vikend izletov, mal pravega dopusta, sončka, morčka. It po Sloveniji, kokr je mala, ponuja ful za videt, priporočam! So še kotički, kamor bi rada šla. Evropa je kulturno bogata, Japonska, Kanada, v njihovo naravo, to bi mi blo ful všeč. Spoznavat različne kulture. To je tvoj kapital, ki ti ostane. Drugače si pa mladi želimo lepšega sveta, ne vem še, kako to prenest v realnost, ampak je ključno, da ne ostane samo želja. Mladi od vedno delajo spremembe v družbi. Upret bi se mogli sistemu, kaj pa čmo? Mi, ki smo največji uporabniki socialnih omrežij in jih kreiramo vsak dan, bi mogli zares premislit, če res to hočemo cel lajf? Joj, telefoni, ne ustavimo se več, da bi imeli prosti tok misli, ful je vse uravnavano z algoritmi. Na človeški ravni se mi zdi, da bo folk vedno bolj glup, ker nas nekdo vodi in uravnava in drži. Zato se mi zdi pomembno, da greš vn, v svet in poglej ga zares, ne čez telefon. Da nisi doma, da greš na sprehod, v gozd al pa do eMCeja, na vikend izlet, pejt živet svoj lajf v živo. Jeb* se algoritmi, js sm zuni in mam ugasnjeno lokacijo! Na nas je, da se odločimo in neki nardimo. Če ne gre enostavno noben več gor, če rečemo en dan sam konc … kaj bi se zgodilo?«
Taida najino prvo srečanje nima v preveč lepem spominu, haha. Takrat je bila voditeljica oddaje Frekvenca mladih na Radiu Velenje, kamor jo je po prvem slišanem posnetku brez avdicije povabila Nina Smrekar iz Mladinskega sveta Velenje … »Kraljica, res. Enkrat mi je nekdo rekel, da imam primeren glas, odločila sem se, da se prijavim na to oddajo in evo, eno sezono sma jo vodila z Lenartom Šoncem.«
No, nazaj k srečanju. Klicali so me iz radia, da bi našo Hišo groze - Jigsaw Edition (2022) prišla posnet ena njihova mlada voditeljica. Ja, itak. Dobrodošla. Kako sem jaz to videla? Na Graščino Gorica je med malico prišla ta punca, nekaj ljudi je jedlo, nekaj jih je tavalo po hiši, jaz sem iskala primeren prostor, težila igralcem naj si malo odtrgajo od ust in grejo kaj povedat, česar so bili seveda zelo veseli, na koncu pa sva pristali v sobi pri Tjaši brez noge in Sašu, ki je strašil z motorko. Čist »navadn«.
Kako je to videla ona?
»Ojoooj. Ful mi je blo grozno, ker sem včasih živela na Gorici in so me tk strašili s to Graščino, da nikol nism šla gor do nje. In zdej sm mogla prit, vsi ste bli v maskah in smo se mal čudno gledli, hahaha. Ful neprijetno. Sploh nisem točno vedla, ka naj delam. Joj, joj. Pol sem spraševala tam v tisti sobi te maske … Pač, še kr awkward.«
O radiu še malo kasneje, najprej pa malo bolj predstavimo naši sogovornico.
Študira na Oddelku za anglistiko in amerikanistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Aja … pa tudi Etnologijo in kulturno antropologijo! You go, girl!
Stara je dvaindvajset let, pred kratkim pa je doživela pravo razsvetljenje: »Js bom umrla v Velenju! Zdej se ful veselim vsak teden, da pridem nazaj domov. Včasih sem se spraševala, zaka pride kdo študirat v Velenje?! Recimo prav iz Srbije pridejo sem. Starejše štekaš, ajd, mamo industrijo tu. In zdej vidim, kk je fajn, ko vsi vemo vse, smo manjša skupnost, na ulici poznam ljudi. V vlkih mestih je vsem vseen za mene. A veš tist, ko rečemo »it takes a village«, da vzgojiš otroka. To za vse vela!«
V Ljubljani si na študiju. Kako pa si preživljala leta v Velenju, da se ti je sprva tako zmerilo, haha?
»Mela sem močna čustva proti mestu ja, haha. Asociacija na srednjo šolo je ful utrujenosti in pregorelosti. Mi smo sredi prvega letnika pristali v koroni. A vidiš, tudi js jo omenjam, kot ostali pred mano, haha. Šli smo na izlet v Padovo in Firence in to tistega februarja. Mi na busu, ko na radiu povejo, da je v Italiji 40 ljudi umrlo od neznanega virusa. Mi smo bli tam včeri, what?! Šola nas je zadržala v karanteni in od takrat naprej se srednje šole sploh ne spomnem zares. Sam za kompom smo bli, js sem spala zraven med predavanji, prav zbudla sm se kdaj, ko sma sama ostala s profesorjem v programu pa ga ni mogu zapret, če sem bla not, haha.«
Ma ta čas korone je res tema, ki vedno splava na površino in sproži toliko nekih občutkov. Se mi zdi, da pri mladih predvsem filing, da toliko zamujenega, nenadomestljivega. Ste kot razred sploh uspeli imeti neke pristne odnose?
»Nč kej, kar mi je blo vedno ful žal. Šele v četrtem letniku, ko je blo vsega konc, smo se zares spoprijateljili. Umetniki so bili kar naenkrat najboljši frendi s športniki, to na Gimnaziji nikol ne vidiš, nam se je pa zgodilo. Smo pa zgubili tri leta, ja.«
Kako si se počutila takrat – jezno, žalostno, te je bilo strah?
»Mal me je blo strah, sam bolj mi je blo to, a lah že končno gremo vn, zaka ne smem bit po deseti uri zuni? Glih bi me starši spustli, država pa reče ne?!«
V tistem času je zaznan ogromen porast stisk. Si jih doživljala?
»Ja, ful sem klicala frende po Zoomu, kr neki smo delali vsak v svoji sobi, ampak si mel vsaj feeling, da je nekdo zraven. Brala sem. Podcaste poslušala.«
Se ti je kdaj zdelo, da ti kaj snovi manjka? Da nisi dobila tako kvalitetnega znanja, kot bi ga lahko?
»Ma tk, ka pa vem, zdej, ko sem vse nardila, mi je mogoče vseen. Meni osebno je bilo celo lažje, ker smo preko Zooma lahko mal goljufali, haha. Zanimiva izkušanja pa mi je bila folklora na daljavo. Imeli smo scenske delavnice, vokalno skupino, ples in vse to smo delali online. Včeri sm lih zapadla v našo privat skupino, kamor smo objavljali skripte in mini filmčke, ki so prav fajn izpadli.«
Samo res, še folklora se je preselila na splet, noro. Bošnjaško mladinsko kulturno društvo – BMKD Velenje. Povej nam več!
»Naj najprej povem, da sem že od malega redno v okolici Mladinskega centra Velenje, ker smo se tu dobivali, hehe. Moja teta je BMKD celo pomagala zasnovat, bila je ena prvih članic. To je bilo leta 2005. V naslednjih letih se je lepo razvilo, se razcvetelo, konkretno se je dogajalo in leta 2010 je ati videl en letak, me peljal na eno otroško predstavo in kar vpisal v društvo.«
Zakaj še danes rada hodiš?
»Pomembno se mi zdi, da mladi poznamo svoj izvor. Ne sam da veš, da si »Bosanc«, ker ješ burek in baklavo. Kultura se mora ohranjat, fajn je, da maš neko skupnost, ki te razume. Mogoče nism mela tok drugačnega odraščanja kot ostali, ampak recimo, ko so eni hodli v nedeljo k maši, sem šla js na islamski verouk. Mekteb se mu reče.«
Ti si rojena tu?
»Ja, ja, js sem že tretja generacija. Moji starši so tudi že rojeni tu. Babice in dedki so prišli.«
Koliko pa je še tradicije pri vas doma?
»Hmmm… Jezika sta me učila, doma sem govorila bosansko - slovensko, teta me je pa učila angleško. Nikol nisem znala povedat kateri jezik je moj materni jezik, meni so bili to trije jeziki haha. Učiteljice so mi v osnovni šoli govorile, da je materni jezik samo en jezik in naj izberem pa pač res nisem vedla. Js sem doma pomojem najbolj zagrižena Bosanka, vsak dan se trudim, da ne gre v pozabo iz kje prihajamo – preko folklore, faksa. Nismo pa neka verna, strogo tradicionalna družina.«
Malo več me še zanima o Bošnjaškem društvu. Kaj vse počnete na treningih?
»Dobimo se vsako nedeljo, imamo vokalni in plesni del, torej folkloro. Najprej malo tedenski catch up, če je mel kdo rojstni dan se mu zapoje, če je kdo dosegel kak dosežek mu čestitamo. Zdej je čas maturancev, bo čas mature. In pol ogrevanje, raztegovanje, laufanje in švicanje in na koncu skor skupi padeš. Plešeš v krogu, ful je različnih plesov, osrednja oblika je pa kolo.«
Kaj od repertoarja je tebi najbolj ljubo?
»Poje se od sevdaha do »seljačkih gajsnih pesmi«, haha. So pa zanimive, ker imajo mikro tone. Bošnjaška lestvica je malo drugačna od klasične in se zdi napačna, kr mal zvoni v ušesu, ampak more bit tk.
Moj beharu mi je najljubša pesem. Ples pa koreografija Iz Podrinja, okrožje Drine. Mentorca mi je rekla, da tu izstopam, pomoje, ker so moji sorodniki od tam.«
Greš rada dol?
»Ja, vsako poletje. Ful fajn je, ampak se mi zdi, da je problem, da tu nisi to in tam nisi to. Tam me sosedi zajebavajo, da sem Slovenka, tu me pa ne vidijo kot Slovenko, me ne sprejemajo na tak način. Tu sem Bosanka.«
Tam si bolj Slovenka kot tu, zanimivo.
»Ja, letos grem delat državljanstvo in bom uradno oboje.«
Kaj pa mala Taida, kakšna je bila?
»Js sm bla ful luzer. Taka jokica. Mama se je zarad tega jezila na mene, otroci so me zajebavali. Doma sem bla in sem brala. Prva sem končala bralno značko, kdaj mi je kr zmankalo knjig in pol sem v knjižnici našla DVD-je in se mi je svet odpru, sam, da mi ni treba v kino med ljudi. Dans recimo lah grem pa kamot sama.«
Kdaj si ugotovila, da so ljudje čisto kul? Če sploh si, haha.
»Mela sem ful fan page-ov za pesnike pa Youtuberje in sem preko tega spoznala folk iz celega sveta in smo si pošto pošiljali in se klicali in sem si misla »ooo sej na svetu je srčkov, sončkov, morem vn, da vidim, kje so pa v Velenju, haha,« pol sem pa kasnej spoznala so-luzerje in se rekonektala s Tajo, ki sva se poznali še iz Gorice, iz otroštva. Sva najboljši kolegici na svetu, prav sestri sva. Moji jo majo ful radi. In sva si šli iskat druge sebi nepodobne in podobne, fajn mi je met ljudi iz različnih krogov. Različne kombinacije. Z enim lah maš sam eno stvar skupno pa je čist dovolj.«
… in v tem obdobju najdeš eMCe?
»To je pa druga zgodba in sicer spet iz radia, ah. Mogoče na to izkušnjo ne gledam najbolj pozitivno. Radijsko mislim. Ker nismo meli dovolj odprtih rok glede tem, ki bi jih delali. Želeli so, da so gosti samo iz Velenja, to ti kar hitro zmanjka idej. To mi ni blo ok. Ena izjema je bila dovoljena in sicer mladi band Cherry Flavoured iz Celja, ki smo jih pred kratkim delali v eMCeju preko cikla Klubski KonceRtrat. Uglavnem, Nina mi je povedala, da je ŠŠK dobil novega predsednika Teodorja in da bi ga lahko predstavili v oddaji. Zraven je prišel še Uroš, posneli smo oddajo in šli na pijačo v Kavarno Staro Velenje. Tam sta mi rekla, da načrtujeta en podcast, na katerem lahko sodelujem, ki ga še danes ni, sam mnda zdej pa res bo, haha. Teodor me je povabu v eMCe in nisem hotla it, ker sem čula same slabe stvari o tem placu.«
Da slišimo …
»Tam so narkomani pa stari čudni moški, ki se pikajo, to je center bakanja … in take stvari.«
Ok, kaj te je kljub temu prepričalo, da prideš?
»Ta isti Uroš je začel delat v Kinu Velenje, kjer sem delala tud js. Vsak vikend mi je težil, kdaj bom pršla kej ven, kdaj bomo snemali podcast, ono prit, prit, prit in me je prepričal, da sm pršla na Kunigundo. Tam je bil tudi Staš, fotograf, ki je me mamil s kupončki za drink in na koncu sem vidla kk je fajn. Sploh nisem hotla domov. Teodor me je malo za tem kr potegnu pol v ŠŠK in sem tudi na to pristala.«
Kaj pa si vedela o Šaleškem študentskem klubu?
»Haha, nič! Nisem vedla za njega, dokler se nism dobla s Teodorjem in mi je razložil stvari. Iskreno. To, da študenti delajo projekte, ki jih želijo in so za to plačani, čeprav minimalno, men je blo noro. Cela ekipa za tabo, ki ti ne želi slabo, hočejo videt, da ti rata, da speleš neki, o čemer si sanjal in ti bojo ful pomagali in se mi to zdi svetovno. In zdi se mi, da je občini kul, ker se dogaja, ker so mladi aktivni.«
Kaj pa je bila tvoja vloga znotraj kluba?
»Mela sem – in še mam - čez izobraževanje in socialo, na začetku sem se itak lovila, ne veš kako se lotit, kaka so pričakovanja. Petja mi je ful pomagala z vsem, vidla je, da sem nesigurna in mi olajšala stvari. To je to, ko sem že prej omenla – ekipa. Js sem prvič doživela, da se maš lahk fajn na šihtu, do takrat sm mela poletne šihte, kjer ni blo tega. Noben me ne obsoja, ni nevoščljivosti. Ziher mi je kdo kdaj stopu na živc, večkrat, haha, sam konc dneva pozabiš in mi je ful lahko delat z njimi.«
Kakšno je pa tvoje mnenje o virtualnih mladinskih centrih, mogoče tudi študentskih klubih, v kontekstu te nore digitalizacije, ki se nam dogaja?
»Sem zelo proti digitalizaciji, čeprav sem kronično online, uničujem si možgane s tem že cel lajf, ampak sem ful proti, ker je treba izvajat stvari v živo. Brez umetne inteligence v umetnosti prosim, ker te zatira. Če ti Chat GPT piše esej, se nisi ti od tega nč naučil. Zgubljamo domišljijo, to ubija celice, računalnik je postal možgan. A veš oni futuristični film … zdej smo tam, pri govorečih robotih. Strašljivo mi je.«
To pa vpliva tudi na medsebojne, človeške odnose.
»Na faksu se ful ukvarjamo s tem. Fajn je, da je tehnologija razvita, da smo napredni, lah nam pomaga, ni pa prav, da je v tok privatnem delu tvojega življenja. Ti kompu razlagaš stvari in je kao tvoj terapevt. Ne, predelat morš it s strokovnjakom. Uničevalo nas je, ko smo bli skos v sobi, zdej pa sami delamo to naprej, čeprav se je svet odprl. Namesto, da bi šel tja, si še kr na ekranu. V letu 2020 se je vse obrnalo narobe, ljudje so se navadli bit doma. Vse se je podražilo, tudi karte za evente. Če se ti itak že nekam ne gre ful pa morš še dost plačat, pač ne greš.«
Kaj pa mladi v resnici potrebujete v času, ki ga živimo?
»Mladim preko ŠŠK-ja in recimo mladinske strategije dajemo ful šans, da izrazijo mnenje in je premal odziva. Mogoče mislijo, da jih ne upoštevamo? Js iskreno mislim, da bi se mogli znebit telefonov pa sm sama obsedena z njim. Gledam stare fotke, terasa pred eMCejem je bla polna – noben ni na telefonu. Menijo se, družijo. To mormo vzpostavit nazaj. Obično druženje brez tehnologije. Paranoični smo, ka bo, če se kej zgodi telefonu. Gor je banka, vsak te takoj dobi, mapa. Maš ljudi, ki še vedno znajo uporabljat zemljevid in maš mlajše osebe, ki majo čist drugačn lajf in so brez pametnega, touch ekrana, zgubljene.«
Kaj si pa ti želiš?
»Mir na svetu, res. Kot misica se počutim, hehe. S frendi se ful menimo o tem, da se naša generacija že cel čas sprašuje, ka se nam bo zgodilo. Najprej climate change protesti, ko sem bla tk o fak, zemlja bo zgorela, nikol ne bom mela otrok, vse bo narobe, že preden odrastem. Pol genocidi, vojne, kk naj grem normalno, mirno spat? Korona. Od začetka nas obremenjujejo z vsemi stvarmi na svetu, vsemi problemi, včasih so bli otroci sam otroci. Sam čakaš, da se bo neki groznega zgodilo. Magari meteor, ko stopim vn.«
To zna biti precej anksiozno.
»Ja, mene je vedno panika, da bo neki direktno mene ogrozilo, prehitr sm dobla dostop do interneta. Vedla sm za vse afere na Bližnjem vzhodu, otrpnila sem kdaj od vseh teh novic. Mogoč sem kr mal ljubosumna na tiste, ki so neodgovorni pa jih kr ne briga za to ka se dogaja.«
Ta vikend smo sedeli z županom Petrom Dermolom, ki je tudi povedal, da ga skrbi prihodnost, ob tem smo pa bili sklepčni, da se je vseeno pa treba ves čas truditi za naš mali lokalni svet. En hvalospev mestu si povedala že uvodoma, hehe, kaj pa misliš, da more mesto ljudem dat?
»To kar furamo zdej. Mamo priložnosti, mamo razpise, podpirajo sceno, župan se je pripravljen vsest in poslušat, ka mamo mladi za povedat. Lah pride celo en 13 letnik pa ga vpraša neki ful glupega. Ampak to, da je pripravljen slišat občane, kritike, tud kej spremenit. Velenje ti da šanso, da zablestiš. Štipendije so. Na vsakem možnem koncu ti skuša kdo pomagat in ti pol prispevaš naprej za prihodnost vseh. V Ljubljani je tk … tema. Rabiš ful denarja, ful vez, tu lahko prideš iz skromnega ozadja pa uspeš. Moja dva sta delala v Gorenju za trakom, mami so tam pomagali do dodatne izobrazbe. Ne glede na to iz kod prihajaš maš prilike. Ne štekam folk, ki se skos pritožuje pa sploh se ne pozanimajo, ka ti lahk mesto ponudi.«
Si se pa v zadnjih mesecih lotila enega posebnega projekta, ki ga boš v maju predstavila velenjčanom.
»Ja, po 15 letih smo se spet lotili knjige, kjer je zbrano vso dogajanje na Dnevih mladih in kulture. Prva in druga desetletka sta zaključili pri letu 2010. Očitno so predsedniki na to kar malo pozabli, hehe. Js sem urednica, Taja lektorica, Aljaž pa oblikovalec. Rada bi izpostavila delo prejšnjih generacij pa da nastane arhivski zapis. Povabla sem k sodelovanju vse bivše predsednike, z njimi je pričakovano največ dela, haha. To so Žan, Janž, Žiga, Blaž, Jošt, Martin in Teodor.«
Kaj pa tebi predstavlja DMK, kako ga čutiš?
»Kot najboljšo stvar na svetu. Kok lah v enem vikendu spelješ dogodkov, ne da padeš skupi haha? Šest! V nedeljo sem si misla kk sploh še stojimo? Takrat sem prvič vidla kok nas je v Velenju ful aktivnih in sem del ene velike stvari in ne morm verjet kok mladih je pripravljenih kej nardit za mesto in druge ljudi. Razmišljala sem, kok tega prej nisem izkusla iz nekega strahu pred neznanim, zaradi strahu pred eMCejem. Tu, v tem klubu, sem spoznala pomojem najboljše meščane in mlade. Pa to recimo večkrat študiram, kok ljudi je dalo to že čez, kar zdej js doživljam, celo Velenje je na nek način vpleteno v DMK, v eMCe, MC. Kok ekip, kaka močna zgodovina, zato mi je pomemben ta arhiv.«
Čutim tvoj hype ob nastajanju te zbirke, ker sem tudi sama soavtorica dveh - Velenjska mladina skozi čas in Pod svobodnim srcem - retrosrčnica ob 20. letnici Festivala mladih kultur Kunigunda. Enim je tudi knjiga v fizični obliki že čisto passe. Bodo obstale?
»Ja. Iz principa ohranjanja starih zapisov. To je druga izkušnja, ko knjigo listaš, po njej čečkaš, ima vonj, lahko jo zmučkaš, lah jo daš na pol, neseš jo na plažo pa diši po soli in sončni kremi. Ni me strah, da nekoč ne bi vedli kk knjiga zgleda, ker bo to neki kar bojo vidli vsaj v muzeju. Tk ko mi zdej, gledamo neki kar je blo nekoč normalno pa smo prerasli. Upam, da bomo vztrajali v tej krizi, čeprav je pa na drugi strani problem pomanjkanje dreves.«
Katere so tebe najbolj definirale?
»Everything I know about love – Dolly Alderton. Pred kratkim sem jo brala in se mi zdi, da je dober zajela izkušnjo deklištva, odraščanje v žensko, must read.
Zakaj molčiš, Hava? – Selma Skenderović. Popolno zajame ta nek občutek tujstva, izjemna mlada avtorica iz obale.
Normal people – Sally Rooney. Bla sem na ful fajnih počitncah v Tuniziji in brala najbolj žalostno knjigo na svetu. O ljubezeni, ki se nikoli ne izide. Slog pisanja je zanimiv, ker ne uporablja premi govor. Morš bit ful pozoren.
Siddharta – Herman Hesse. You get so alone – Charles Bukowski.
Mam sanje, da bi pisala. Navdih je Virginia Woolf, moja kraljica. Mrs Dalloway. Ta tok zavesti, poseben slog. Tudi js hitro pišem sproti, ne uporabljam vedno ločil.»
Kaj si pa rada brala kot otrok?
»Fairy books, Rainbow Magic. Darja, dobra vila recimo. Vilinska zbirka, ki še kr nastaja. Razne stripe, poceni klasike kot so Tex, Zagor, Dylan Dog – ful western vpliva sem dobila od dedija Mujota. Kdo si, Aljaska?.«
Dolgi sva že, kar se s sogovorniki, kot si ti, rado zgodi – bi te imela še kup stvari za vprašat! Taida še tole - koliko si upaš biti to kar si?
»Sem drzna in sem rabla leta, da se spoznavam s tem kdo sem, sem zagrižena feministka od nekdaj in še danes. Kar se tiče osebnosti, nimam zadržkov, zato večkrat slišim opazke, da sem skos neki jezna, haha. Pa nisem, sam rabim cajt, da se »pogrejem« do osebe. Pač se zajebavam, mam fore, sem dvorni norček, zato - it's safe to assume, da si mislim dobro o teb, da se boma hit spoprijateljila. Ne zaupam takoj. Ko sem bla mala so me otroci dost zajebavali, govorili, da sem grozna, glasna Bosanka. V naši družbi je pretirana zaskrbljenost glede izgleda. Js sam hočem živet svoj lajf na lep način.«
Si jim verjela, da si grozna?
»Ja ful, dans pa vem, da je dober, da sm glasna, da se postavim za sebe, da ne hodijo po men. Ljudje, ki so skos tih in jim drugi diktirajo ka morjo delat, niso zadovoljni v lajfu. Ne slilim se več v neke odnose, če mi ni. Kdaj me je blo sram, da mi govorijo Bosanka, ne zato, ker sem, ampak, ker so hodli k nam v šolo tudi otroci iz Vinske Gore in težili, da sem terorist, ker so moji muslimani. Otroški možgani so najbolj »moldable« in ko poslušaš dolgo take stvari, ti ostanejo.«
O, omenila si še feminizem. Na kak način ga ti živiš?
»Mam v dnevniku rubriko »Najbolj rockstar stvari, ki jih lah nardiš«. Tam je med drugim napisano, da si politično ozaveščen, splošno razgledan, da se sprejemaš, da te boli, ka kdo misli, da ne dopuščaš, da te moški definira … da nisi sam podaljšek druge osebe. Zapalila sem se nekje znotraj folklornega društva – v zahvalo predsednici Jasmini - in verouka, ker v Koranu, čeprav folk misli nasprotnostno, majo ženske več pravic kot moški. Vse kar moški zasluži je njuno in kar zasluži ona, je samo njeno. Ženska se lahko loči od tipa, če je z njim nezadovoljna v postelji, bizarne stvari iz leta 600, pa vemo kje so ble ženske takrat. Tu nekje se je začelo s tem - ja, ja, nisem ti dolžna centa svoje plače, ti pa men si! Haha. Brala sem knjige, članke, opazla, da ženske nimajo osnovnih pravic, kdaj smo šele dobile volilno pravic pa pravico do bančnega računa, to me je ful razjezilo. Začela sem opažat mikro agresije in zdej sem preko feminizma, zdej sem na višji ravni.«
Kaj bi si pa želela za ženske, dekleta?
»Da so moški, hahaha. To, da živijo lajf na enak način kot moški. Hočem bit fotr, ne mama, da enkrat na teden otroke peljem v park, en sam dan na teden in vsi so waw, poglej to, ati je pripeljal otroke v park, kak dober ati – a doma njegova žena usak dan umira od obveznosti. Nočem met tok odgovornosti kot se pričakuje od mene, hočem jih met glih tok, kot jih ma moški.»
Kakšni pa misliš, da bodo »fotri« fantje tvoje generacije?
»Še malo slabši kot so danes. Brala sem eno raziskavo med fanti, starimi od 18 do 26 let in kar 58 % jih je blo za to, da ženska ostane doma in skrbi za družino. Moški, stari med 50 – 70 pa so bili proti, ker njihove žene niso mele pravic in vedo, kako je to. Ful gremo nazaj. Pod mojo streho bom js diktator in bo pomoje! Copatarja rabim, haha. Hecam se mal, sam res rabim nekoga, ko si boma podobna na nek intelektualen način in v interesih, da zrihtamo enako količino stvari. Js folgam trenutno dva faksa, ŠŠK, eMCe plac, kjer izvajam delavnice, svoj avto mam in za njega sama skrbim, delat morem, pri folklori sem aktivna. Eni pa hodijo sam na faks in jih starši podpirajo in ne delajo nič … ne settlam se na to.«
Ti je med feministkami katera še posebej vzor?
»Ne, js sem že beyond, premal zahtevajo, js iščem ekstremizem«.
Dijakinjo Kajo poznam že od njenih malih nog. Prav zanimivo mi je, kako otroci skoraj neopazno odrastejo v mlade ljudi, s katerimi kar naenkrat delamo. Sama pravi, da se počuti, kot bi bila stara trideset in da je že vse doživela. Oh, Kaja … »Someone's built a candy castle for my sweet 16«, ti poje Billy Idol. Pred sabo ima še celo življenje – in zvenim kot stari ljudje – in verjamem, da ga bo s svojim pogumom, iskrenostjo in toplino dobro izkoristila. Je punca, ki drži besedo, je odprta, pristna, zanimiva in prepričana sem, da bomo o njej še slišali.
V mladinskem centru kreira video vsebine za Tik tok, je del PR ekipe na Festivalu mladih in kultur ter ŠŠK-jeve dijaške sekcije. Poleg tega pa je aktivna v Mladem forumu SD in zato najbolj primerna mlada sogovornica za temo, ki mladih bojda »ne zanima« - politiko.
Pri tebi klasično vprašanje, kje si nas našla, odpade, ker si del mladinskega centra praktično že od otroštva. Tvoj ati Dimitrij je eden od »očetov« razvoja lokalne mladinske scene in je bil dolga leta sodelavec Mladinskega centra Velenje. Te je to kako zaznamovalo?
»Imam veliko spominov na to, ko je ati še delal v MC-ju. Že kot otrok sem obiskovala Kunigundo, oba z bratom. Imam še v glavi prizore, ko sem sedela zraven za mizo, ati se je pa menil z ljudmi, vedno je bilo okrog polno folka. Festival Nasedlega kita je še en tak dogodek, recimo, kamor smo se skozi moje otroštvo vsako leto vračali, tam skupaj ustvarjali. Skejt sešn tudi. Ja, verjetno je tudi to razlog, da me je nekako zapeljalo sem.«
Si imela fajn otroštvo?
»Ful fajn! Malo se pozna, da so me kr cartali, ker sem edina punca med fanti. Mam brata pa same sestriče. Mela sem prijatelje, starši so bli kul. No, v šestem razredu je pa prišla korona. Js sem bla takrat že v takem obdobju, ko bi rada šla kej vn pa sem bla prisiljena bit not. Nisem vedela, kaj naj sama s sabo, dolgčas mi je bilo, predavanja so bla kr neki, skos sem bila na telefonu, nisem si zapomnila stvari in moram reči, da se mi to zdej zelo pozna. Recimo pri matematiki ali pa kakšnih drugih osnovnih predmetih.«
Kako si pa doživljala prehod v najstništvo?
»Najstništvo je pa kr wow. Mal je čudno, ko začneš opažat spremembe pri sebi in morš umirit hormone. Js sicer mislim, da pr men ni blo tk hudo. Sklepam, ker še nikol nisem mela »hausaresta«, haha. Že v vrtcu so baje govorili, da sem bolj umirjena. Mogoče sem kdaj tečna, če mam preveč stvari za zrihtat. Tehtnica sem po horoskopu in morm met vse lepo razporejeno. Če ni tk, mi hitro pade energija. Zdej sem na tisti pravi meji, ko se bližam odraslosti, ampak sm še kr najstnica. Velikokrat ljudje, ko se pogovarjam z njimi, mislijo, da sem starejša.«
Kaj pa misliš, da ti je prineslo to zrelost?
»Pomoje sem taka zarad atija. On je ful razgledan, povsod je aktiven in se ful menima o vsem. Teme so čist različne, od stanja v državi al pa o nekih fun factih, na Olimpijskih igrah sma mela prav »thing« s tem. Ful mi širi obzorja. Velik mi je dal in sem mu hvaležna. Če ne bi blo njega, ne bi kej dost vedla o različnih temah. Kar sem dosegla, sem zaradi staršev.«
Ati te je verjetno tudi vzpodbudil, da si aktivna državljanka, vključena si namreč v Mladi forum Šaleške doline. Prihajajoče volitve so tema, ki jo želim s tabo pokomentirati, ampak bi se še malo zadržali pri teh »občutljivih letih«, ker se mi zdi to hkrati zelo poln in lep čas, na drugi strani pa je ogromno nesigurnosti, preizpraševanja, iskanja, tudi stisk. Koliko ti v tem kontekstu pomeni pravo prijateljstvo?
»Men moje prijatlce zares stojijo ob strani, ko mi je hudo. Sem ful »people pleaser« in so me glede tega kar postavile pred dejstvo in mi pomagale, da se bolj zavedam, kako delujem. Res sem jim hvaležna. Štiri mam take res naj naj boljše, ki so z mano že od osnovne šole. Ko sem down, ko mam kake pomisleke, če mam kake «body image« fore, me znajo ustavit. Pač lah probleme rešujem z njimi, vse vemo ena o drugi. Tud js njim rada pomagam, dobesedno smo ena drugi terapevtke, haha.«
Dala si zelo pomembno iztočnico – samopodoba. Ti si generacija punc, ki odraščajo s spletom, na spletu. Vpliva to na tebe?
»Ja, ker imam to težavo, da se ful primerjam z drugimi, tudi na socialnih omrežjih. Še s tridesetletniki, ki že delajo, haha. Ampak zdej se že znam umaknat. Rajš gledam film al pa berem knjigo, ko pa da sem skos na telefonu, ker sem tam že doživela slabe stvari. Zavedam se, da ni vse res, kar nam tam kažejo. Že pri sebi vidim, da ni vse tk ko zgleda, ker se drugač zrihtam, če kej snemam za Tik Tok, vedno sem vesela, tudi, če nisem, smejim se za kamero.«
To primerjanje se mi zdi ena taka skupna težava vseh nas.
»S primerjanjem sem čist pretiravala, ampak so k sreči straši hitro opazli, da neki ni ok. To je blo res na hard. Velik kilogramov sem zgubla v treh mesecih in to je bil šok za telo. Ko zdej gledam fotke za nazaj, vidim okostnjaka in si sploh nism všeč. Vse sem si tehtala in to je postala moja obsesija in pol sm kr naenkrat vse pojedla in mela slabo vest. Če sem si kdaj privoščla kak junk, sem se res sekirala. Kako leto sem rabla, da sem prišla do tega, da zdej grem pač v meka in si naročim kar hočem in pojem in nisem jezna na sebe. Pogruntala sem, da ne smem na izgled tok devat. Če me bo človek mel rad sam zaradi izgleda, pol to že ni to. Personality more bit ok, s tem se js kažem, kok sm dobra. Prijazna sem do drugih, tudi, če so oni nesramni do mene. Mi pa grejo na živce ljudje, ki se nosijo in mislijo, da so boljši od drugih.«
Kako pa si prišla do tega, da si v ogledalu zagledala sebe brez nekih pričakovanj, kakšna bi morala biti, kaj ti je najbolj pomagalo?
»Sama s sabo sem mogla največ predelat. Šla sem na drug side Tik tok-a in iskala »body positivity » vsebine, punce, ki so dale čez enake stvari in majo pozitivna sporočila za nas. Z mamo in atijem smo se veliko pogovarjali in sta mi pomagala, da sem s tem zaključla in da zdej vem, da hočem živet »my best life«.
Dosti omenjaš starša in se čuti, da ste zelo povezani. Kako bi rekla, da si vzgojena?
»Nudita mi podporo, ne glede na to, kak problem mam in mi pomagata. Imam vse kar rabim. Z bratom nisma razvajena, že kar zgodaj sta naju naučila kako se kaj pripravi, skuha, normalno nama je, da pospravima in zrihtama stvari. Zelo sma samostojna. Pa svobodo mam. Sicer mam uro in se je držim, ampak lah grem ven. Sama vem, da se morem učit, zato glede tega ne težita.«
Vem tudi, da si plesalka. Kako doživljaš ples, kaj ti pomeni? Koliko ti je šport blizu?
»Plešem od četrtega leta. To je še ena familija, ki jo imam, lepo so me sprejeli. Všeč mi je, hitro ujamem ritem, različne plese lahko plešem. Na tekmovanja hodim prek šole. Dosegli smo lani recimo tretje mesto, plesali pa več disciplin - pop, latino in hip hop. Haha, absolutno mi šport ni blizu. Js pa žoga sma večna nasprotnika. Hodit pa plesat znam, haha. Laufam sam, ko se mi mudi. Rada sem hodla v fitnes, kr sm mela dobrega trenerja, ampak trenutno mi časovno ne znese.«
Maš kaj treme pred nastopi?
»Pri plesu sem se nastopanja navadla, zato je niti nimam. Ok, razn, če vem, da ne znam koreografije pa če je velik ljudi v dvorani. Ko govorim, jo mam pa ful. V kaki predstavi recimo.«
Kakšne so danes največje skrbi najstnika?
»Ocene. Kdaj lahko grem naslednjič vn? Ljubezensko življenje. Kdaj bom mela nekoga?
Čeprav sem tk busy, da tudi, če bi ga mela, bi mogu z mano hodit na sestanke, da bi se sploh kaj vidla, haha.«
O šolskem sistemu veliko govorimo, se mi pa zdi, da se tudi bolj izpostavlja pritisk, ki ga čutite mladi.
»Ja, mislim, da je veliko stisk zaradi ocen, sploh na gimnaziji. Poslušam kdaj kake prijatlce, ki majo v šoli res noro. Profesorji pomoje ne vidijo realne količine učenja. Rečejo, da so tudi oni šli čez to, sam js si mislim ja, ja, pred stotimi leti, haha. Dost se učim, kdaj tudi do polnoči, ker je velik snovi, hiter kej pomešaš. Kdaj se prav razjočem od vsega. Štipendijo mam in tudi to je dodatni »prešer«, da dobivam vredu ocene.«
Hodiš na Predšolsko vzgojo na Gimnazijo Celje – Center. Kako si se navadila na drug kraj?
»Definitivno mi je grozno zjutri vstat, ful se velikrat zaspim, rekorde podiram, haha. Vozni red vlakov je čuden, velik čakam. Avtobus mi tudi zaradi ur ne pride v upoštev. Drugač pa v Celje hodita dve sošolki iz osnovne šole pa še par drugih punc je iz Velenja, tk da mamo tako velenjsko grupico. Tja pa ne hodim čez vikend, da bi se šla posebi s kom družit.«
Si si od nekdaj želela na to šolo?
»Ne, nisem vedla, kam bi šla. Najprej sem razmišljala o kozmetični. Na neki točki mi je to čist dol padlo. Z otroki sem si fajn, verjetno sem se zato odločla za to smer. Zdej sem pa ugotovila, da mogoč pa ne bi tega delala. Ne bom šla tega naprej študirat. Želim si bit PR-ovka.«
Glede na to, da upravljaš z družabnimi omrežji Mladega foruma Šaleške doline, bi se pa sedaj lotile osrednje teme – politike. Malo ti je bila položena v zibelko.
»Ja, po atijevi strani družine. Ko sem prišla v lokalni Mladi forum SD ni bil najbolj aktiven. Lotila sem se socialnih omrežij, kar so opazili tudi na »centrali« v Ljubljani in nas prišli obiskat. Js in še ena punca sva priletele glih pred 8. marcem in sma dobile nalogo, da pomagama spelat predstavo. Potem pa sma se menle, ka bi lahko znotri tega delale naprej in sma se lotile uradnih profilov. Obe sma mlade, zato nama je zanimiv Tik tok, Instagram, zaživel je Facebook in to mi je ful fajn delat. Povabljena sem bila na delovni vikend, kjer sem spoznala ljudi iz drugih forumov iz stranke in so vsi ful prijazni. Zanimivo je poslušat debate, ki jih imajo. Ker sem stara šele šestnajst, se mogoče kdo čudi, kaj delam zraven, sam js pa mislim, da s tem pridobivam velik informacij, da znam bolj presodit, kaj je prav in kaj ni. Zdej že mam dober detektor za levo in desno usmerjene, haha.«
Za poklic politika žal ne moremo trditi, da je najbolj cenjen med ljudmi. Kakšen bi po tvojem moral biti človek, ki se ukvarja s politiko?
»Definitivno mora imeti pristen stik z ljudmi, more bit prijazen. More bit dober retorik. Zavedam se, da bom to mogla znat, če bom hotla s kom it v kako resno debato. Če maš dober point pa to znaš povedat, maš vse kar rabiš. To me prevzame. Gledala sem recimo soočenje strank in se mi je zdel en velik kokošnjak. Sam kreganje. S tem ne bojo nikamor prišli.«
Haha, tudi jaz sem gledala soočenja.
»A smo mi nori? … to si mislim, ko jih poslušam. Če ne bi bla aktivna v tem, bi takoj ugasnala, če bi mi nekdo prižgal.«
Kje vidiš prednosti tvoje stranke - SD?
»Zavzema se za mlade, za stanovanjsko problematiko, predlaga dobre zakone, ker je vmes, pač levo sredinska. Zlata sredina je. Za mene je to dobra stranka in bi rada z njimi to počela. To mi je pomembno, da ne podpirajo dogajanja v Ameriki. Glede tega sem res jezna in morm kr zapret telefon, ko kej vidim. Moja stranka teh politik ne supporta.«
Kaj bodo glavne teme na teh volitvah?
»Plače, zdravstvo, stanovanja.«
Ljudje se pri politiki največkrat skregamo, doma ali za »šankom«, nekateri pa se o njej nočejo niti pogovarjati. Zakaj misliš, da ljudi ne zanima, čeprav jim kroji življenje?
»Dobro vprašanje. Mogoče so krivi ti njihovi prepiri. Kot država bi mogli bit bolj enotni, sploh pri temah kot so recimo plače, kjer vsak vleče svoje. Koalicija bo mogla bit široka. Če se ne znajo zmenit kot normalni ljudje, ne vem kako bomo.«
Omenila si pozicijo stranke, torej leva sredina. Se ti zdi, da znamo sprejemat drugo mišljenje, drugi pol?
»Js osebno sprejmem druga mišljenja, ampak ne pri Trumpu. Tam ne morem spremenit mnenja. To mi res gre v eno uho not in v drugo vn, ko mi kdo daje argumente zanj.«
Kako bi bi lahko bolj nagovorili vas mlade?
»Js sem najstnica in sem ful na Tik tok-u, tk da naj pridejo gor, haha. Ful spremljam Luko Gorška. Člankov res ne berem, zvem pa od njega velik o kakih zakonih. On mi je motivacija. Pa mladi, ki se odločijo za kandidaturo za državnozborske volitve. Res si želijo kej spremenit na boljš, zato jih občudujem. Andreja Katič mi je kul, ker je nasmejana, pride se pomenit s tabo, če te vidi. Ni treba, da mi o BDP-ju razlaga, bolj mi je pomembno, da je dostopna. To mi da občutek, da te vidijo. S predsednikom Hanom sem že tudi sedela in je res zagret.«
Zakaj misliš, da več mladih ne vstopa aktivno v politiko?
»Ker jih straši, ker mislijo, da je to za starejše. Sam ni tk, js opažam, da lahko glas mladih v Velenju predam naprej. Mi županu povemo, če nam kej ni všeč. Recimo en tak primer je Lokal'c. Tam se večkrat nisem počutla varno, ker me ogovarjajo kaki čudni moški. Pa dam jasno vedet, da se ne bi rada menla pa me še kr neki sprašuje naprej. Ni prijetno. Lah bi bla neka simbolična cena za vožnje, mogoč bi to pomagalo.«
Kaj pa bi mladi še radi, da sporočiš županu?
»Lani na Dnevih mladih in kulture na Tržnici mladosti smo meli z Mladim forumom stojnico in smo tam dali mladim opcijo, da napišejo kaj rabijo in to smo oddali županu. Spomnim se, da so taborniki želeli, da se zrihta težava s taborom v Ribnem, eni so omenli več zelenih in športnih površin, želeli bi več prostorov za mlade, dobili smo razne predloge za koncerte … Js bi rekla, da je Velenje za mlade kr ok. Mamo ful dogodkov, sam ne pridejo na njih, ne vem zakaj?«
Biti viden član stranke pomeni biti tudi izpostavljen. Imaš glede tega kako dobro in slabo izkušnjo?
»Spoznala sem veliko ljudi, to je plus. Dobiš od njih idejo, nasvet. Povabljena sem na kako sejo v kako drugo mesto, na kako konferenco, kjer so tudi »glavni« politiki, tam dobim veliko navdiha. Tudi recimo za kampanjo. Minus je pa, da gre mogoče v šoli to komu v nos. Kdaj bi se o tem pogovarjala, njim pa ni do tega in pač pustim pr miru. Sem misla, da bom zgubla kakega frenda, ker mamo različna mnenja, ampak ni prišlo do tega, smo ok.«
Ste mladi dovolj informirani, bi želela volilno pravico pri tvojih letih?
»Za mene ja, za vse pa ne, haha. Ne bi dala vsem volilne pravice, tudi pri osemnajstih ne, haha. Sej so eni že fejst zreli, sam eni so pa res »omg«. Tk mi je 50:50. Bolj bi nas mogli informirat. Brata so ful na to temo naučili v šoli, mene pa recimo ne. Js sem največ zvedla preko Mladega foruma in atija. Imam svoje zapiske o oblasti, parlamentu, sestavi in bi želela mladim bolj približat za kaj se gre. Frendicam tudi o tem razlagam pa niso vedno navdušene, haha. Eni se pa radi menijo in debatiramo, se kdaj tud skregamo, ker mamo drugačno politično razmišljanje. To mi je gušt, da zagovarjaš svoja stališča. Želim se naučit fajn debatirat.«
Česa mi »od zunaj« ne vidimo pa bi morali?
»Zdej, ko so volitve, mogoče to, kok je organizacije, sestankov, priprav, stojnic, kok je truda, da je vse perfektno, res se velik dela. Js osebno mam ful enih grafik za zrihtat.«
Omenila si stanovanja. Slej ko prej ga boš iskala. Maš ti kako rešitev, kako bi vam lahko pomagali?
»Problem je, da so stanovanja ful draga. Fajn bi blo, da bi zgradili eno stavbo samo za mlade, ki bi stanovanja odkupili ceneje. Bila bi neke normalne velikosti, da ne bi bli čist nabulani. Pa da smo sam mi, da nimaš stare mame za sosedo, ki bi ti trkala z metlo, če bi blo mal bolj glasno, haha. To bli blo zanimivo. Meli bi spodi kak mali lokalček, plac za učenje.«
Haha, ideja je dobra, kar pocukaj župana še za to. Kaj te še zanima poleg politike?
»Hjoj, ne vem, ker se mi zdi, da sem tk zaposlena z vsemi stvarmi, da ne vem ka bi lah še delala, haha. Ful sem zgodovina freak, obožujem zgodovino. Če bi mela čas, bi se temu bolj posvečala.«
Zanimivo! Katero je tvoje najljubše obdobje, v katere prelomne zgodovinske dogodke bi se teleportirala?
»Obdobje po reformaciji, absolutizem, Katarina Velika, Marija Terezija … vse vem o prvi in drugi svetovni vojni. Rada mam «murder mystery«, leta 1848 bi zato šla v White Chappel v Londonu, druga stvar, ki bi jo rada doživela je Francoska revolucija, tretja pa leto 1914, ko je Gavrilo Princip umoril prestolonaslednika Franca Ferdinanda.«
Kaj pa filmi, serije, kaj bi predlagala?
»Haha, js sem sucker za romantične filme, obožujem jih. Mogoče Red, white & royal blue, Anyone but you, No strings attached. No, nazadnje sem pa gledla en triler Wake up dead man.«
Dajva vseeno povedat za konec – Kaja v MC-ju, eMCe-ju, ŠŠK-ju?
»Začela sem v čistilni ekipi na Kunigundi, takoj sem rekla, da itak, da pridem, ko sem dobila klic, da iščeš ljudi. Tam sem spoznala Ano in sma se fajn ujele. Potem sem čez čas srečala Jošta, njenega brata, ki je slišal, da mam željo delat v tehniki in sma se glede tega mal pohecala, pol mi je pa reku, da te bo vprašal, če me rabiš v PR in sma se dobile in zmenle. Na tem festivalu res srečaš velik folka, vsi so prijazni. V ŠŠK sem prišla v bistvu tudi preko Kunigunde, ker sem na delavnici Coffee arta spoznala Evo in Petjo, kasneje še Laro in druge ŠŠK-jevke in smo se dogovorile za dijaško. S Teodorjem sem mela sestanek in to je blo to, sem zraven. Lah bi rekla, da so mi postali druga družina. Bla sem tudi na delovnem vikendu s ŠŠK-jevci in mi je blo super.«
Verjetno doma z eMCejem niso imeli težav, je pa do tebe vseeno prišel kak trač?
»Ne, o eMCeju me doma niso strašili, frendice pa so govorile, da se tam sam drogirajo, tk da me je blo mal strah. Ko začneš hodit sem pa vidiš, da je to normal hang out place, kjer mladi spijejo kako kavo, fajn atmosfera je. Folk se meni s tabo, noben ti ne teži zaka si tam.«
Kaj bi lahko mi mladim še ponudili?
»Pa sej mamo eMCe plac in Popoldanc v MC-ju na Efenkovi. Velik aktivnosti je. Mislim, da je tega čist dost. Da se ponuja, kar mladi želijo, sam rajš brain rottajo na Tik toku doma pa se smilijo sami seb pa nikamor ne pridejo. Mi ponudimo vse, mladi pa nočejo vzet. Koronski otroci so velik doma, na telefonu. eMCe je fajn za družit, poceni je, js kr furam frendice sem. Dober support nudi dijaški sekciji, tk ono - maš plac, delite kar želite. MC nam je pomagal pri izvedbi koncerta, ki smo ga delali z Mladim forumom. Pač maš idejo, mi bomo pomagali speljat, tk js to vidim.«
Se pa mladi radi družite na veselicah, ogromno vas je tam.
»Niso tk strogi pri prodaji alkota pri mladoletnih, hahaha. Mal se hecam. Ja, ful je folka, poješ, se družiš, res je dober vajb.«
Kaj pa ti rada poslušaš?
»Od teh narodnozabavnih Stil pa Fehtarje. Drugač pa poslušam Mrigsa in Gheta od domačih, vse njune komade sm ful preposlušala pa Resin Records, Drill. Mix music taste mam, vse poslušam. Siddharta, MRFY, Joker out. Angleške pop in rock bende, latino.«
Čas mineva, prihodnost bo hitro tu, hehe. Kako gledaš na to, kje se vidiš?
»Mam momente, ko se zbudim in vidim novice pa sem kr mal omg, a bomo sploh preživeli leto 2026? Grenlandija me skrbi, glede tega me je strah. Kak dan pa dam to vse na stran. Mislim, da mormo v Evropski uniji stopit skupi. Da morjo prit bolj taki zmerni politiki na oblast. Drugače pa main fokus mi je to, da bi lahko delala PR v prihodnosti. Zanimajo me tudi mednarodni odnosi. Bruselj me mika, hehe. Sam ne za zmeri. Folk bi se kr rad odselil iz Velenja, js pa ne. Šla bi na kak Erasmus, rada potujem, sam js mam tu frende, družino, čutim, da sem res zaživela Velenje in mi je fajn.«
Ko sva se dobila, mi je povedal, da je večer prej razmišljal, ali bi se moral na najin pogovor kaj posebej pripravljati. Rekla sem mu, da ga v bistvu sprašujem za mnenje. Da me zanima, kaj si o stvareh misli on. Izpostaviti se in povedati svoje mnenje je pogum. In vesela sem, da imamo pogumne mlade, ki jih spoznavate skozi to rubriko. V našem sistemu, čeprav mi ta beseda sploh ni več všeč in bi jo najraje zamenjala s katero drugo, je Luka že toliko let, da je bil del sprememb, dobrih, slabih dni, uspehov, padcev, skupnosti, odhajanj … manjših in velikih projektov.
Vedno se smejiva, ko se zagledava na pogostitvah. Nekako se tam znajdeva istočasno in po navadi sva še sama ter lahko temeljito pregledava in oceniva, kaj miza ponuja. Cenim ga, ker je deloven, odkrit, duhovit in ker mu dana beseda še nekaj pomeni. Če reče, da bo zrihtal, pol bo.
Med branjem boste naleteli na kratke kitice in, če si jih zamrmrate v glavi, boste hitro prepoznali komade zasedbe Alo Stari!, še eno najino skupno točko.
Kaj vse si pri nas že delal?
»Najprej sem bil kelner, potem prvič vodja šanka. Za tem sem delal kot tehnik in bil en čas vodja tehnike. Lučna tehnika, vodja lučkarjev. Trenutno spet vodja gostinstva - drugič. Zraven sem še Žigov asistent, del koncertne ekipe na Festivalu mladih kultur Kunigunda in pa sodelujem pri eMCe programu.«
Uh, ok. Mam že takoj veliko vprašanj. Zakaj si se prvič odločil, da ne boš več vodja šanka?
»To je pa že kr neki let nazaj … takrat je na to odločitev vplivala celotna situacija. Janko, ki je bil v tistem času direktor, naš šef, je odšel na drugo delovno mesto v Mladinski center Velenje, začela je počasi odhajat cela takratna ekipa, menjale so se vodje, imel sem občutek, da se malo sesuvajo stvari … Pa zdelo se mi je, da sem to funkcijo prerastel, želel sem it naprej.«
Se spomnim tega obdobja ja. In me kar zapopade nostalgija, ker sem imela nekoč pisarno v eMCe placu in tukaj preživela res ogromno časa.
»Z Jankom se je zaključilo eno veliko obdobje tega prostora. Med frendi rečemo tej eri »stari eMCe«. Z njim so ene generacije kr šle. Spremenil se je program, včasih je bil ta klub bolj alter, več je bilo koncertov, sploh žanrov kot sta pank in metal, zdej je ful elektronike, eksperimentalnih glasbenih eventov, tematskih večerov. Je pa res, da je z Žigom, zdajšnjim direktorjem, prišel en new wave, drug vibe. Mogoče se vidi bolj poudarek bolj na izgledu, svoj stil pa je vnesel v vsak segment tega joba.«
Kako te je prepričal, da spet zasedeš to funkcijo?
»Iskreno - ne vem kk me je dobu haha. Sem se o ponudbi posvetoval tudi z Jančem, verjetno je to vplivalo. Mal sem premislil pa se odločil, da ja. Pogoji so drugi, funkcija je druga. Vloga je drugačna. Ni me zares dolgo prepričeval.«
Kaj pomeni biti desna roka direktorja?
»Kar se tiče gostinstva sem vodja ekipe, trenutno imam sedem dijakov in študentov, skrbim, da so skladišča urejena, da mamo vse na zalogi, delam obračune, kar se tiče pomoči Žigu pa različna pisarniška dela, urejam študentske ure, vedno se neki najde. Všeč mi je, ker ne maram monotonih šihtov, tu se vsakič pustim presenetit. Ne vem kaj bo prinesel dan, haha.«
Kakšen splet okoliščin je pa tebe pripeljal v eMCe?
»Prijatelj Mešaki je prvi začel delat tu. Govoril mi je, kk je to ful kul plac, njemu je blo noro dobr. Sam on je tudi malo čudn, mogoče zato, haha, zejbavam se. Pol sem ene parkrat pršu, čeprav mi ni blo glih neki, kr sem poznal govorice. Čez čas sem pa vidu, da ni tk bed pa začel delat, haha. Tu sem najdu eno mini družino.«
Kakšne govorice?
»Pač, da je tak posebn in agresiven folk tu, kar sploh ni res.«
Ko delaš za šankom, vidiš te »posebne« ljudi od blizu. Prostor vidiš od blizu. Dinamiko, odnose.
Kaj si ugotovil?
»Ful pozitivno sem doživljal ta plac, ko sem bil enkrat zraven. Vsak dobi priložnost, vsakega se sprejme in to brez nekih predsodkov. Sem hodi čist skuliran folk. Tudi kot kelner nisem imel nikol kakih zares slabih izkušenj, mogoč ti kdaj kdo dvigne živc, ko je gužva. Ulit folk ne šteka, da maš delo al pa ti razlaga eno in isto zgodbo že desetič. To je mal tečno.«
Kdo hodi k nam?
»Je kr mešano, ful prihajajo različne skupine ljudi. Zanimivo je, da je to odvisno tudi od letnega časa, grupe se res menjajo kot letni časi. En folk recimo pride sam pozimi pa jih pol vmes nikol ni, ne vidim jih do naslednje zime, haha. Vsak pa definitivno najde tu safe place, drugo dnevno sobo.«
V sedmih letih se zamenja veliko enih ljudi. Ti je to všeč, da je ekipa taka živa stvar?
»Mixed feelings mam glede tega. Po eni strani si vesel, da pridejo novi ljudje, po drugi maš pa pričakovanja kdaj tudi previsoka. Ta generacija, ki zdaj prihaja, je drugačna, na stvari gledajo iz drugega kota kot js. Morš se jim prilagajat, če hočeš preživet oziroma sobivat z njimi, haha. Včasih jih ne razumem, se pa trudim. Majo neke trende, ki jih ne štekam, odraščajo v drugih okoliščinah, standardi v družbi so se spremenili, tudi njihove vrednote.«
Raziskave kažejo, da mladi nasploh manj pijejo, manj žurajo. Če se že dobijo, težko odložijo telefon.
»Ful so bolj healthy life scena, bolj so ozaveščeni glede tega haha. Taki bolj spiritualni… haha. Med korono recimo je blo vse obrnjeno na glavo, vse je blo narobe, velik je šlo navzdol in zdej na drugačn način doživljajo henganje nasploh.
Glede telefona lah rečem, da sm js tud odvisn od njega, preveč ga uporabljam. Sem že na točki, ko se mi sploh ne zdi več nesramno, da ga potegnem iz žepa pa sem na njemu, čeprav sem v družbi. Se pa probam glede tega poboljšat, vsaj kadar sm zuni.«
Kakšna pa imaš ti, kot vodja šanka, pričakovanja od študentov, ki pridejo delat?
»Za začetek, da ma človek normalni odnos do dela, da opravi naloge, ki so v resnici kar simpl. Biti kelner je eden lažjih študentskih jobov pri nas. Da pride na izmeno, kadar se piše, da ne išče skos menjave. Odnos je ful pomembn, to, da se drži tega, kar reče. Da naredi kej sam od sebe. Me kr razjezi kdaj, ker jim niso samoumevne ene stvari, ki se men zdijo čist normalne. Neke osnovne stvari moraš kdaj narisat in še pobarvat in še pol je ful podvprašanj, zaka je to tk, zaka ni tk. Se pa probam razumet z vsemi, kljub vsemu.«
Kaj pa oni pričakujejo od tebe, od eMCeja?
»Zadnje čase jih zanimajo sam njihove pravice haha. Najprej moraš kej nardit, da pridemo sploh do pravic. Tu js vidim problem, da v argumentih res omenjajo samo pravice, noben pa ne opravi dela kot bi bilo treba. Logično je, da morš na šithu najprej kej nardit, da maš pol pravice, a ni?«
Ja, vse našteto je verjetno tudi stvar vzgoje, ki se tudi zelo spreminja.
»Velik ma vzgoja tu ja, pomoje. Js sicer nisem odraščal v strogi družini, sta se pa starša trudla, da sta mi vcepila osnovne življenjske vrednote, kaj je pomembno v lajfu, kak morm met odnos do drugih.«
Je težko biti šef in imeti prijateljski odnos hkrati?
»Z vsemi sem frend, ampak ne v službi. Znam potegnat črto, kdaj je delo, kdaj je družba, oni pa včasih mogoče tega ne štekajo in jim ni kul, ko preklopim iz friend v manager mode. Ko si šef morš na konc dneva ti zrihtat stvari, če kej ni narjeno, Je ful enih odgovornosti. Ni mi težko dat navodila, težko mi je pa že desetič neki ponovit pa met feeling, da me sploh ne slišijo. Postaneš sam seb dosadn haha. Je pa fajna izkušnja.«
Na vseh področjih si na eni točki postal vodja. Kaj meniš zakaj?
»Ključ do tega je pomoje to - ko se lotim, vedno probam nardit 125 posto, ne sam 100. Ne zaradi drugih, zaradi sebe.«
In itak to ne ostane neopaženo.
»Js se fajn počutim, če neki naredim čez svoje meje.«
Kaj pa lučkarstvo, to je tudi zanimivo delo. Kako si začel s tem?
»Če se prav spomnem, je »kriv« Vid Hrovat. Naredu si je enkrat double booking in seveda ni mogu bit na dveh placih hkrati. Naštimal mi je stvari vnaprej in reku naj sam pridem, da bo vse bo vredu, naj pač klikam. Men se je zdelo fajn in sm se hotu dejansko več naučit. Z Amadejem Šupergerjem sma ful delala. Pri tem delu mi je najbolj všeč ta občutek, da si del koncerta, ti si del tega vajba, showa, ta filing, da se brez tebe pa tvoje ekipe folk ne bi mel tk dobr. Fajn je bit v ozadju neke produkcije.«
#bravolučke, priljubljen hashtag pri vseh, razen pri toncih hehe. No, razčistimo enkrat za vselej, ste res ves čas nekaj skregani, haha?
»To je ful mit, da se ne maramo. Pa ne samo pri nas, to je tak world wide beef, v vseh organizacijah. Neki je na tem haha, če bi reku, da nikol nč ni, bi se zlagal, haha. Ne, res velik tega je bolj za hec. Mi skupaj preživimo tudi dvajset urne smene. Pri odrski tehniki maš tonce in lučkarje in mi smo ekipa. Rešujemo stvari skupi, nima veze na keri strani problem nastane. Znamo se met fajn, še posebi velik hengamo med pavzami, ko mamo time windowse, tisti čas vmes, ko lahko malo zabušavamo. Daleč od tega, da smo sam sodelavci, js rad hengam z njimi.«
Preživeli smo drug drugega,
skregali smo se na smrt,
ampak tisti nasmeh, ko smo vid’li se spet,
tega neoš mogo nikol’ razumet’!
Kdaj ti rečeš, da je bil dogodek dobro izpeljan? Kaj je za tebe dober event?
»Če spelemo, kot smo si zamislili. To pomeni, kot smo nardili vizualne in druge načrte, da gre postavitev ok, da vse sprobamo, da vse dela, da je med koncertom vse vredu, da vse pospravimo v čim krajšem roku. To je uspešen event. Če je blo naglas pa če je bliskalo!«
Ljudje si velikokrat ne predstavljajo kaj vse delate. Vidijo vas zvečer, ko stojite za mixerjem.
»Sej to. Ne vidijo, da smo prizorišče postavljali cel dan, v vsakem vremenu, da smo bli zjutraj že v skladišču, vidijo mogoče tonsko in potem koncert, to je tafajni del šihta. Pol pride pa pospravljanje. To je najtežje, ker se maš kul, dober koncert, kr naenkrat grejo vsi domov, prazno prizorišče, sam še kufri, tovornjaki, kombiji, hrup, vsi so utrujeni, živčni. Tud to je del tega šihta.«
Spali bomo te ko bomo mrtvi,
drli se da naj bo bolj na glas.
Spali bomo te ko bomo mrtvi,
tak da bo švic, tak da bo vse,
teklo dol po nas.
Delal si tudi na večjih produkcijah, kako pa je tam?
»Je ok, sam ni tok friendly vzdušje, velikrat skor nobenga ne poznaš. Sem pa ugotovil, da mamo mi tuki ful čez, smo profesionalni in izkušeni.«
Lansko poletje si šel delat v Grčijo, je bila dobra izkušnja?
»Ojoj. Fajni plačan dopust, haha. Mam priliko, da bi se vračal sezonsko nazaj, sam ne, tam se ful čuti jug.«
Kako?
»Južnije, tužnije.«
Katera lokacija v Velenju se ti pa zdi najbolj zahtevna? Kateri dogodek ti je mogoče najbolj ostal v spominu?
»Festival Metaldays definitivno, ne samo zaradi obsežnosti, bolj zaradi improvizacije in določenih stvari, ki so se tam dogajale – od spremembe podizvajalcev, ekip, malo smo se gledali, malo čudli, sproti smo reševali probleme, ki so nastajali dobesedno iz sekunde v sekundo, vsak segment je delal vse, ni blo več važno, a si bil glavni odrski tehnik al nekej čisto drugega, vsi smo stopli skupi. En problem rešiš pa pride sto drugih, hehe.
Lokacija pa mogoče Vista, ker je odprt prostor, znajo bit vroče temperature. Čeprav ne bomo pozabli krsta Viste, tist naliv … pa še kr pogosto dežuje, nepredvidljiva je. Titov trg je podoben, recimo.
Velik evetov zdejle premotavam po glavi, velik je blo fajnih, velik kje sem užival. Alo stari! so mi zmeri kul recimo, Lake fest, Days of Thunder. V ful lepem spominu mi je ostal zadnji Rock na gradu, leta 2019. Takrat sem bil v šank ekipi, moj prvi večji dogodek, ekipa je bla res super, Ambrož vodja šanka. To je ta »star eMCe«.«
Omenil si Ambroža, zdaj si na njegovem mestu ti. Kaj ti je najbolj ostalo od njegovega vodenja, zakaj si ga kot šefa spoštoval?
»Da je imel avtoriteto, ki se je uspešno prenašala na vedno nove delavce, bla je samoumevna. Znal se je hitr razjezit, mel je rad red, ampak so ga vsi upoštevali. Na drugi strani je bil pa frend, vsem nam. To je res bla zasedba. Luka, Timi, Lara, Marko, Ado, Monika, Mešaki, Filip, Marko, Sadmir. Ziher sm koga pozabu. Še zdej se štekamo.«
Preživeli smo še eno noč,
začeli hitro že čez dan,
danes vse me boli, sao ker ste b’li vi,
sreč’n sn ker vas mam.
Toliko let si zraven, da si dal čez tudi nekaj mandatov ŠŠK in bil del tehnične ekipe na nešteto dogodkih. Kako pa doživljaš ta študentski segment velenjske mladinske scene?
»Opažam, da se ŠŠK kar spreminja čez čas, dijaki in študenti. Zdijo se mi bolj oddaljeni. Js sm začel delat, ko je bil predsednik Moši, takrat so bli ŠŠK-jevci tu v eMCeju ko en inventar. Več so sedeli, hengali, bolj so bili povezani s tem placom. Potem sem bil zraven v Joštovih, Martinovih, Teodorjevih mandatih, zdej je prišla Eva. Včasih smo bli tudi ostali, ki delamo tu, bolj vključeni, bi rekel. Jošt in Martin sta nas velikrat povabla za mizo, smo prisedli na kak sestanek, smo povedali mnenje, seje so meli v času, ko je bil eMCe odprt. V zadnjih letih mam kdaj filing, ko da nekateri nočejo, da bi jih povezovali s tem prostorom, verjetno zaradi vsega kar govorijo o eMCeju. Ko da vidijo sam pisarno, ki jo majo tu. Da delajo dogodke za svojo dušo, take neke male projekte, ki niso glih za vse. Sej je prav, da se stvari spreminjajo, da prihajajo nove face, ne more bit sto let vse isto. Njihovo delovanje gre v neko drugo smer, ampak kljub mnenju, ki ga mam pa ŠŠK itak podpiram in spoštujem vso delo, ki ga vložijo in naj uresničujejo želje, ki jih imajo. Pri novi predsednici mam občutek, da resno jemle funkcijo, vidim potencial v njej, tud mam fajni kontakt z njo.«
Rojen si v Srbiji, domači kraj pa si zapustil leta 2017, star približno 18 let. Živel si v dijaškem domu. No, kaj se kaj dogaja v dijaških domovih?
»Haha, mi smo kr žurali, smo kr hengali, se kregali, pobotali, vsega je blo, haha. Vsi štirje cimri smo delali v eMCeju, čeprav ne v istem obdobju. Z Mešakijem sma en drugega krila pri vzgojitelju Mraku, ker nam ni dovolil delat čez teden. Skos sma neki mutla, taki bedni izgovori - šel je nekam s punco, neki je mogu zrihtat, v resnici sma šla pa smeno oddelat. No, js sm še probu mal držat tega pravila, Mešaki pa ne glih, haha. Žal ne živima več v istem mestu, se pa še čujema pa vidima.«
Kako doživljaš to dvojnost - dva doma, dve državi, dvojni prazniki, prijatelji?
»Navadu sem se. Vedno bolj se počutim doma tu, ker mam tu družbo. Prišu sem v teh letih, ko spoznavaš ljudi, ki ti bojo ostali frendi do konc lajfa, navezuješ neke resne konekšne. V Srbiji sem zgubu social life. Dol se počutim kot gost, ne grem niti ven. Grem k družini na obisk.«
Koliko težko je navezati stik z ljudmi tu? Mesto ti je bilo všeč?
»Ful morš dat ti efforta, ko si tu. Morš se naučit jezika in se potrudit za odnose. Ne, Velenje mi na prvo žogo ni blo všeč. Še danes je tk love hate relationship. Iz prve, ko sem pršu, se mi je zdelo ful malo, neka vas. Pa kk je zeleno, sploh se mi ni zdelo, da sm del mesta. Razmišljal sem, kam naj grem, tu nč ne obstaja. Če ne poznaš folk zna bit res dolgočasno.«
Bi šel kam drugam? Kako vpliva svet, v katerem živimo, na tebe?
»Če bi se ponudla fajna prilika, bi jo izkoristu, ja. Šel bi v kako veliko evropsko mesto like Berlin al pa Lizbona. Pa … to kar se dogaja v svetu ne vpliva, zaenkrat, direktno na moje življenje. Ne pustim, da vpliva. Mislim oziroma upam, da smo dovolj pametni, da se bo zrihtalo.«
Rad bi spi* nekam stran,
pa nea vem kam, pa nea vem kam,
pa nea vem kam …
Kaj pa bi rad počel?
»Vse po mal me zanima, skos switcham. Eno obdobje delam neki, pol neki drugega, se kr hit naveličam pa probam kej novga, tk da … ne vem ka bom v lajfu. Ne razmišljam še resno o tem, se mi zdi, da je še dovolj prostora za to. Ne počutim se še, da sem na tej točki, ko se morm odločit ka bi.«
Ko si fraj, ka te »nafila«, kaj rad delaš? Hodiš privat na kake koncerte, festivale?
»Hengam s frendi, ročni nogomet rad špilam. Rad grem v naravo, če mam priložnost pa čas za to. Ko grem privat na kak koncert, nimam več filinga, da sm obiskovalec. To je tok moje domače igrišče, da sploh nimam več festival hypa. Čekiram prizorišče. Predn sm začel to delat, sem mel vedno on filing waw kak vlek oder, zdej pa ko ga vidim, mi je pa tk navadno, ko da pridem zjutri na šiht, hehe.«
Kaj ti pomaga, če maš slab dan?
»Izogibam se ljudi in konverzaciji, predvsem nepomembni in nepotrebni. Da ne komuniciram, to mi pomaga.«
Star si 25 let. A bi reku, da si izkoristil mladost, bi vse še enkrat?
»Haha, uh. Še kr sm mlad! Js mislim, da nism nč zamudil, kvečjemu sem kej preveč. Boljš tk, da smo ziher. Hahaha. Vse bi čist isto, brez premisleka.«
Pa sej še nisn star ...
Sej še nisn star ...
Pa sej še nisn staaaar ...
A ti je za kaj žal, si človek, ki obžaluje?
»Ne.«
Končajva, kjer sva začela – v eMCeju, kjer tudi sediva. Še združuje različne subkulture?
»Ja, ampak se mi zdi, da je tega med mladimi vedno manj. Se bom pa potrudu preko Kunigundine koncertne ekipe, da pripeljem kak fajni bend v punk al pa metal žanru.«
Kje še ti vidiš priložnosti? Si del najožje ekipe tega prostora, maš kako idejo kaj lahko naredimo še boljše, drugače?
»Programsko smo pokriti, mogoče se moramo največ ukvarjat s tem, kk privabit nov folk, ki si je ustvaril napačno mnenje o eMCeju. To se mi zdi edini problem. Je pa to long shot, to je neki na čemer se dela ful časa in traja eno daljšo obdobje. To je proces. Da dobiš ljudi in da jih po prvem in drugem obisku tudi obdržiš. Mene kdaj ful zmoti, če je kdo nespoštljiv do tega placa, pride pa vsak dan. Prav ni mi jasno, kk je lah nekdo cel dan v eMCeju pa ma recimo slab odnos do kelnerjev, do prostora. Kk, če hodiš dnevno sem?!«
Kdo bo stopo zraven, kdo gre poleg na izlet?
Kdo bo tisti? Kdo bo prvi, ki bo spremeno svet?
Prii poleg, nea čakaj, mam dosti upanja.
Mi smo nova generacija, ki se ne da.
Maš kako sporočilo za ljudi, ki se nas bojijo?
»v eMCeju sprejemamo res različn folk, dejansko smo neka mala družina. Bolj je vse po domače, tak domač vajb in tu vsak dobi priliko.«
Evo, ste slišali? :)
Poslušite še to:
Ko sem prvič zagledala Evo, sem pomislila kakšno milino in lepoto izžareva. Z eno besedo bi jo opisala šik. Čutiš njeno samozavest, a ni prevzetna. Takoj opaziš občutek za modo, kombinacije, za estetiko. Zlahka si jo predstavljam kot mlado Parižanko z rdečo baretko, ki ob sobotah pije kavo na Boulevard Saint-Germain, kot so jo prej Simone de Beauvoir, Hemingway, Sartre ali pa Anaïs Nin, a kaj, ko ji je srce ukradla Dalmacija.
Čeprav je nežna in prijazna, slutim, da ima v sebi tudi »đajsn« sparkle. Ogenj, odločnost in iskrenost - šefica. Vesela sem, da je pred leti postala del nas in iskreno navijam, da bo mandat predsednice Šaleškega študentskega kluba odpeljala, ko si je zamislila.
Čakam jo v dvorani eMCe placa, kamor se prismeji z vnaprej sporočeno zamudo, ker je mama ne spusti od doma brez kosila. Za trenutek se spomnim na čas, ko sem še živela doma. Zanimivo, kako začneš pogrešati neke stvari, ob katerih si prej zavijal z očmi.
Naročiva kavo, se namestiva in začneva - tu.
Kako je Eva zalutala sem, v eMCeja?
»Moj prvi stik je bil kar pozno, leta 2021, ko sem si šla po študentske bone v ŠŠK. Takrat sem prvič stopla v eMCe, dobesedno stopla samo do okenca, nisem šla naprej, haha. Potem sem pa prišla na odprtje razstave Žige Gojevića: En plakat na dan. Takrat smo hengali na terasi in sem pomisla, da je prav fajn tu.
Mine leto in grema z Laro spet podaljšat bone, tam pa rečema, da bi rade kej delale za ŠŠK. Noben naju ni poklical, tk so zgleda mal pozabli na naju, haha.
Potem pa je prišla priložnost za sodelovanje v art ekipi na Festivalu mladih kultur Kunigunda in sem si rekla, da bom šla probat. Postala sem navdušena, ko sem videla, da dejansko res delaš projekte, ki so ti fajn in sem se odločila, da bom ostala tudi naslednja leta.«
Maš kak najljubši Kuni event?
»Res zabaven mi je bil »To ni haha event, to je hihi event« v Maxu, Um & Kuna sta res kul. Moje prvo leto. Velik vsega prvič. Velik fajnega.«
Dej povej, ka si pa ti čula o eMCju?
»Ja, sej veš, to kar vsi. Joj, to ni dober plac, to je neka luknja, tam se zbirajo čudni ljudje, tja hodijo taki, ko kej vzamejo ... Zato prvič sploh nism gledla ne levo ne desno. In sploh ni tk! Niti približno ni tk. Zdej mi je smešno, ko reče kaka frendica, da ne pride v eMCe, ker jo je strah. Tk nč se ti ne bo zgodilo haha. Folk hodi potovat v vse možne kraje, sam v eMCe pa ne pride, to pa ne!«
Marsikdo pravi, da ga je odbila predvsem zunanjost - poslikave, nalepke, grafiti, …
»Men je to kul! Ker je klub, mi je tudi všeč, da je v dvorani malo bolj temno, da so poslikave. Na razstavi En plakat na dan se ful spomnim, da je mel kelner eno dobro playlisto in mi je bla všeč ta drugačnost, ta dober vibe.«
Kakšna pa je bila tvoja izkušnja z vključevanjem v ŠŠK?
»V ŠŠK me je pa povabil Teodor, prejšnji predsednik. Sestavljal je ekipo in od Maruše iz MCV-ja dobil predlog, da bi mogoče lahko povabil nas tri – mene, Laro in Laro. Odzvale smo se na vabilo na kavo v Luciferju, kjer nam je predstavil svoje plane in kje nas vidi, z njim pa smo šle tudi na zadnjo Martinovo sejo. Za začetek sem se videla kot zapisničarka, ko so mi ponudili PR pa sem z veseljem prevzela to nalogo. Mislila sem si, da če ne bo šlo pač ne bo, bi pa rada probala. Od takrat sem del ŠŠK-ja in mi je ful všeč proces načrtovanja in izvedbe projektov in odzivi ljudi, ko vidiš, da se ma folk fajn.«
Biti del ekipe je eno, biti predsednica tako velikega študentskega kluba pa drugo. Kakšna je bila tvoj pot do sem?
»Nisem si mislila, da bom enkrat predsednica. Bili smo na enem delovnem vikendu z mladinskimi organizacijami in je Janko razlagal s čim vse se Teodor kot predsednik ukvarja, od financ do raznorazne dokumentacije in js bi se kr namest njega zjokala, sem si misla eh, svaka ti čast. Pol sm dala čez prvi mandat, kjer sem mela čez promocijo, drugi mandat sem PR sicer predala, sam sem bla tesno zraven, pol me je pa nekot zagrablo, da bi probala, da bi kandidirala. Vedla sm, da morm skočit pa plavat in sm ful vesela, da se je to zgodilo.«
Kje znotraj ŠŠK-ja vidiš največ priložnosti?
»Eno res veliko izkušnjo timskega dela. Pa cel ta proces nastajanja projekta. Neke stvari so, ko si ljudje sploh ne predstavljajo, da jih res delajo mladi sami. Da za koncerte sami pokličemo artiste in z njimi komuniciramo, urejamo birokracijo, promocijo, pripravimo prostor. V lajfu se enih stvari ne bi naučili drugje. To, da delaš program za mlade pa da lahko obogatiš prosti čas mladih v Šaleški dolini, da lahko komu pomagamo, to so za mene priložnosti. Realiziraš lahko nekaj, kar je v korist večini.«
Katera pa so največja bremena, ki jih ŠŠK prinese s sabo?
»Odgovornost je velika. Na prvi seji sem ekipi povedla, da smo s tem, ko smo prevzeli mandat in znotraj tega funkcije, sprejeli tudi odgovornost. Največkrat je stiska čas, ker še vsi delamo zraven za faks. Je kar zahtevno aktivno delat v študentskem klubu, moraš si znat splanirat stvari, ful je pomemben time management. To me kdaj bremeni, usklajevanje obveznosti. Sem glede tega tudi razumevajoča do drugih, razumem, da ima kdo kdaj preveč stvari, ampak, ko se nekaj zmenimo, je treba to realizirat. Takrat pričakujem, da se prosi za pomoč, če vidiš, da se ti neki ne bo shojdlo.«
Kako vam gre? Prvi meseci so za vami, kar nekaj stvari ste že izpeljali.
»Zelo sem zadovoljna z ekipo. Tisti, ki so se nam pridružili na novo so me ful pozitivno presenetili. Želim, da delamo kvalitetno, da delamo stvari, ki jih želimo, da se ne silimo v neke projekte, samo zato, da so.«
Kakšen odnos imaš do tradicije, čutiš kak pritisk glede tega?
»Tradicija mi je pomembna in sem za to, da se ohrani, zagovarjam nekatere tradicionalne projekte, ne bi pa pristala na to, da nekaj je, samo zato, ker je tradicija, čeprav vem, da ni več več v interesu naše ciljne publike. Še vedno imamo Dneve mladih in kulture, Šampejn žur, LakeFest, Ribno, če jih samo nekaj naštejem. Jih pa posodobimo, naredimo po naše.«
Kaj je tvoja glavna motivacija za ta mandat, na kaj želiš vplivat, je kaj, kar res želiš spremenit?
»Najraje bi čim bolj zafilala datume in mesce s kvalitetnim programom, da ponudimo različne aktivnosti mladim. Rada bi, da na nekaterih področjih dvignemo kvaliteto dela, da gremo kje korak naprej. Trenutno mi je zares dober projekt Klubski konceRtrat, cikel dobrih koncertov. Želela bi si narediti več za študente in dijake iz socialno ogroženih družin. Zadovoljna bom, če bojo naši člani zadovoljni s tem kar nudimo in če jim bomo lahko na kakršenkoli način pomagali.«
Kako hendlaš pričakovanja, ki jih mamo do sebe?
»Odvisno. Sem kar stroga do sebe, že v srednji šoli sem bila. Prizadelo me je, ko sem na faksu padla prvi izpit, haha. Sam, če neki nardiš po svojih najboljših močeh, je to dovolj dobro. To sem se naučila.«
Po desetletjih je na predsedniški stol sedla ženska. Mogoče slučaj, mogoče ne. Je bilo to, da si ženska, kadarkoli ovira za karkoli?
»Ne, zaenkrat tega še nisem začutla. Da bi kdo drugače pristopil, da bi me recimo podcenjeval. Saj je podpredsednik Matevž fant, hehe. V ekipi imam fante, ki stojijo za mano.«
Misliš, da smo kot družba že opustili idejo, da je »poslanstvo« ženske skrb za dom, za otroke, za moža? Če je zaposlena, pa naj ne zaseda pomembnih položajev in naj ne bo bolje plačana od moških? Smo pomirjeni s tem, da imamo ženske pravico odločati o sebi in o svojem telesu?
»En korak naprej smo naredili, nismo pa še tam, kjer bi lahko bili. Pri službah konkretno, je pri ženski vedno vprašanje porodniška – a bo mela otroke, kdaj jih bo mela. In je to velikokrat pomislek delodajalca. Pri plačah še nismo enakovredne, čeprav smo že dokazale, da smo sposobne toliko kot moški.«
Trenutno te čutim, da si v takšni »boss babe« eri, kako se počutiš na vrhu, je kdaj osamljeno?
»Dejstvo je, da sem vedno na koncu js odgovorna oseba, vedno bo to padlo name in v tem sem sama. Imam pa res fajn ekipo, pridemo si nasproti. Stojijo mi ob strani in mi pomagajo, čutim oporo in se zaradi njih ne počutim sama. Nismo sam sodelavci, smo prijatli, nočemo se razočarat med sabo. Imam tudi podporo mladinskega centra, eMCe placa.«
Omenila si prijateljstvo, ki je lahko pri delu prednost ali pa minus.
»Prvi mandat mi je blo ful hudo, ker smo ble sodelavke tri res dobre prijateljice in ti ni fajn devat neka navodila ali pa opominjat nekoga, da kaj ni naredil. Zdaj, ko sem predsednica, sem to že vnaprej skomunicirala. Ko se dela, se dela, ne bo »spodnašanja riti«. Odkrito smo se pogovorili, da to ni samo moja izkušnja, tudi njihova je in treba je speljati stvari. Ne bo se vedno pojavil nekdo, ki ti bo kril hrbet. Zaenkrat upoštevamo drug drugega, si olajšamo stvari in nimamo težav. Je pa odbor poln različnih karakterjev, tudi to sem ekipi povedala, da ne pričakujem, da se imajo vsi radi, moramo pa vsi sodelovati.«
Je pa verjetno ravno ta različnost tista, ki bogati.
»Men se zdi to velik plus. Da različni ljudje pokrivajo različna področja, od arta, športa, muske. Je res, da se v delovnem procesu mnenja kdaj »clashajo«, sam za projekt se to izkaže kot dobro.«
Kakšne skrbi in radosti pridejo s to funkcijo?
»Skrbi so vedno … največkrat finance, prilivi, bolj si pozorn na to kok kej stane, kok mamo. Pa ne vem, če bi ravno rekla, da je to skrb, bolj je to ena nova tema, o kateri moram dosti razmišljati. Zavedam se, da sem šele na začetku, da grejo trenutno stvari res super in da me mogoče še ni tk »hitnalo«, ker velike stvari kot so DMK in Ribno šele prihajajo. Pa to zavedanje, da morem ostati mirna in ok, če pride znotri ekipe zaradi stresa do česa. Da sem glavni motivator. Če bi meni dol padlo, bi to vsi čutili.
Pri radostih se pa spomnim trenutka, ko mi je Teodor reku, da se ful veseli za mene in koliko vsega bom doživela. To že opažam, je odgovornost pa je kdaj scary, sam je res vznemirljivo. Lep občutek je, ko smo pohvaljeni, ko kej zrihtamo al pa ko vidiš kk je kak član ekipe ponosen na svoj projekt, kk je kdo zagret.
Recimo LakeFest vol. 1 je bil en tak dogodek, ko smo bli vsi tok hyped, čeprav je šlo vse narobe, tk je vse poplavlo, da smo mogli it iz Letnega kina v eMCe, zuni je bla apokalipsa sam mi smo si pa rekli, da bo super in smo se iskreno veselili večera, ful fajn zrihtali plac, iz pisarne nardili silent disco, folk je prišu kljub vremenu, naš najboljši event do zdej. Glih zaradi tega ekipnega vajba.«
Kako pa ocenjuješ vključevanje mladih? Se mi zdi, da je korona v tem pogledu res game changer in jih od takrat težje privabimo v organizacije in na dogodke? Kako uspešen je pri tem ŠŠK?
»Mislim, da se zelo, zelo počasi spet odpirajo. Ta korona je mlade nardila ful zadovoljne s telefonom, koncerte pogledajo kr na Tik Toku, dovolj jim je, da so samo tam. Mi se trudimo, moram pohvalit našo PR-ovko Tino, da smo povsod prisotni, da dela zanimive videe, imamo plačane oglase pa tudi to ni vedno dovolj. Ziher obstaja neka rešitev, kaka mogoče bolj gverilska promocija, ki bi folk predramila iz spanca, sam mislim, da bo še kr trajalo, da pridejo zares nazaj. Gledam kdaj stare slike, kk se je žuralo, folk se je zares družu, plesu, kake številke so ble pri članstvu, veliko zgodb poznam s strani prejšnjih predsednikov, kako je bilo v njihovih časih. Zdej skoraj noben ne mingla po plesišču, bolj so okameneli, ne vajbajo glih. Včasih pa kdo tudi preseneti.«
Nisi pa samo predsednica, si tudi študentka Umetnostne zgodovine na Univerzi v Ljubljani. Kdaj si se srečala z umetnostjo, kaj te je tako prevzelo, da si se odločila ravno za to smer?
»V srednji šoli me je navdušila profesorica. Odločala sem se glede na to, na katere predmete mi ni muka it. Na tem faksu sem diplomirala in se vpisala na magisterij, se bom pa v drugem letu prepisala. Mam v glavi, nimam v srcu, tako lahko najlepše razložim. Lani sem si vzela absolventa in pisala diplomo. Čeprav sem si sama zbrala temo, sem ugotovila, da to ni več to. Bi vse še enkrat, nič ne obžalujem, vesela sem, da sem zaključila, tudi delo v Galeriji eMCe plac in v drugih galerijah mi je veliko dalo in mislim, da bom lahko fajn kombinirala nova znanja. Ta študij mi je dal veliko širine. Ko pa sem začela bolj aktivno delati v ŠŠK-ju, sem začela razmišljati o kulturnem menedžmentu. Zaznala sem priložnost, da lahko naredim iz tega področja kariero, zakaj pa ne? Naslednje leto bom verjetno vpisala Tržno komuniciranje, kjer so smeri, ki me zanimajo.«
Kaj ti je dalo delo v različnih galerijah, še posebej zanimiva je verjetno prodajna?
»Prodajna galerija je res tok dobra izkušnja, tok sem se naučila, spoznala ogromno zanimivih ljudi, umetnikov, strank. Približali so mi zbirateljstvo, odkrivam zanimanja ljudi. Sem vesela za to priložnost. Tudi drugje sem z veseljem delala.«
Misliš, da se lahko ljubezni do umetnosti »priučiš«? Včasih se zdi, kot da se ljudje kar naravno razdelimo na tiste, ki jih bolj vleče k umetnosti, in tiste, ki jih bolj pritegne šport, ali ali, ne in … čeprav v teh delitvah ne vidim smisla.
»Če nekaj veš o določenem delu, ti bo sigurno bližje, kot pa če sam prideš nekam pa se siliš v to, da nekaj čutiš. To, da študiram umetnost še ne pomeni, da morm kr vedet, ka predstavlja neka banana tamle. Hecno mi je, da smetana, elita, vedno vidi v abstraktni umetnosti neka čustva. Recimo, če en mlad človek pride v stik z umetnostjo in nima nobenega predznanja, bo imel verjetno odpor. Če pa bo imel informacije, mu bo lažje. Predznanje rabiš, da lahko umetnost zares doživiš, kot je želel avtor. Namen nekega dela je treba ustrezno skomunicirat. Eni mislijo, ko pogledajo neko inštalacijo, da morajo doživet ob tem ne vem kaka intelektualna spoznanja in čustva. Ni treba, fora je, da lahko delo tudi samo obhodiš, pogledaš barve, kombinacije, materiale. Umetnost je subjektivna.«
V katerem muzeju ali mestu si bila najbolj fascinirana, kaj bi mogli vsi vsaj enkrat videti ali doživeti?
»Fotografske razstave so mi všeč. Jakopičeva galerija ma ful fajne. Ena, ki me je recimo prevzela je bila fotografija protestov med korono. Noro dobre fotke. Sem vsem rekla, da si jo naj grejo pogledat.«
/ Naša last: Slovenska protestna fotografija 2020–2022, ki na ogled postavlja izbor več kot 250 fotografij protestov iz časa pandemije, ki jih je prispevalo skoraj 40 fotografov. /
Pa v Zagrebu sem bila na razstavi hrvaškega kiparja Ivana Meštrovića. Mene in sestro sta starša že od malega »vlačla« po galerijah. Takrat sma mele do tega itak vlek odpor in si nisem velik zapomnla, zdej mi je žal. Enkrat sm rekla v eni lepi gotski cerkvi, mislim, da na Portugalskem, da je to sam kup kamenja, haha. Sta bla kasneje kr šokirana, ko sem povedala kaj grem študirat.«
Mogoče malo provokativno, a v zadnjem času spet zelo aktualno vprašanje, kaj meniš - moramo ločiti artista od dela?
»Na faksu smo se učili, da moraš ločit umetnost od umetnosti, ja. Profesionalno bi mogla delo predstavit z neko čustveno distanco. Osebno pa ne, ne bi mela na steni avtorja, ki je sporen.«
Če bi si lahko zbrala katerokoli obdobje, v katerem bi se rodila, katero bi to bilo, če je ključna umetnost?
»Če gledam iz vidika umetnosti mogoče prehod iz 19. v 20. stoletja - Avantgarda, Art Déco, Art Nouveau. Iz vidika arhitekture pa gotika, gotske cerkve so mi res fascinantne.«
Avantgarda označuje umetniška gibanja začetka 20. stoletja, ki so zavračala tradicijo in iskala nove izraze. Formirala so se v različnih evropskih mestih, ne samo da bi korenito spremenila načine ustvarjanja, proizvajanja in sprejemanja umetnosti, ampak da bi z umetnostjo spreminjala življenje: družbo, politiko in kulturo. Zanjo so značilni eksperimentiranje, radikalne ideje in pogosto provokativna sporočila. Pomembna avantgardna gibanja so futurizem, dadaizem in konstruktivizem.
Les Demoiselles d'Avignon, 1907, Pablo Picasso
Composition VII, 1913, Wassily Kandinsky
Art Déco je slog, ki se je razvil v 20. in 30. letih 20. stoletja ter poudarjal razkošje in eleganco. Zanj so značilne geometrijske oblike, simetrija in uporaba modernih materialov. Pogosto se pojavlja v arhitekturi, oblikovanju, modi in grafiki. Oblikovanje je vključevalo več predmetov na vseh področjih življenja, kot so arhitektura, pohištvo, avtomobile, oblačila moda in nakit.
V času svojega razcveta je Art déco predstavljal razkošje, glamur, živahnost in vero v družbeni in tehnološki napredek. Navdušenje in optimizem v povojni Evropi in Ameriki sta dala osnove za ta bleščeč in eleganten slog dekoriranja.
Chrysler Building, 1930, William Van Alen
Slike Tamare de Lempicke, 1920–1935, Tamara de Lempicka
Art Nouveau je umetniški slog s konca 19. in začetka 20. stoletja, ki se navdihuje v naravi. Prepoznaven je po vijugastih linijah, rastlinskih motivih in dekorativnosti. Močno je vplival na arhitekturo, slikarstvo, grafiko in uporabno umetnost. Na nastanek sloga je močno vplivalo zgodovinsko gibanje Arts and Crafts, ki se je uprlo industrijski revoluciji tako, da je zagovarjalo izdelke obrtnikov in zavračalo industrijsko proizvodnjo.
Poljub, 1907–1908, Gustav Klimt
Plakat Gismonda, 1894, Alphonse Mucha
Z leti niso več samo več kup kamenja, haha. Imaš kako mesto, ki ti je še posebej ljubo?
»Moje najljubše mesto je Dubrovnik. Tako dušo ma … Men je Dalmacija res tk … mal dobre hrane, mal vinčka. Res lepo, staro, srednjeveško mesto. To mi je recimo dosti bolj všeč kot novejša mesta.«
Torej te vleče na morje?
»Zelo. Ko sem bla majhna, me moja dva nista mogla spravit iz vode. Morje, reka, mrzlo, toplo, ni važno. Rada plavam, rada hodim na morje tudi izven poletnega časa, tam zares uživam.«
Kaj se more poklopit, da se lahko res daš na off?
»Rada hodim na Krk s starši al pa mojo Ajo, najboljšo prijateljico. Aja mi pomeni odklop, da dama vse stran in sam uživama.«
Koliko ti pomenijo prijateljstva, ki jih imaš?
»Ful. To mi je neki najpomembnejšega. Da mam nekoga, ki mi stoji ob strani. Tega me je mogoče strah, da bi zgubla prijatlce, ki so z mano v ŠŠK-ju, ker mi preveč pomenijo. Če nimaš prijateljev oziroma te ljubezni, ki ti jo dajo prijatelji ... meni je to največje bogastvo.«
Kaj ti še veliko pomeni?
»Družina, ker smo ful povezani. Moja starša sta odprta, topla človeka, z vsem lahko pridem k njima. Ja, lahk, da bota kdaj tud jezna, sam bota zmeri pomagala. Sestro Živo mam najrajš na svetu, sam, če mi še enkrat vzame majco … hahaha. Ona je tudi v ŠŠK-ju, me je malo skrbelo kako bo to šlo, ampak me ful podpira.«
Si imela lepo otroštvo?
»Ja, mam zelo lepe spomine. Ogromno stvari sta nama starša omogočila. Velik sma doživele, vidle. Ati je ful za literaturo, oba rada bereta, mama je modna oblikovalka.«
No, zdaj pa je vse jasno, od kot ta občutek za modo in estetiko, hehe. Se dosti ukvarjaš s tem kdo si, kam greš? Si bolj človek, ki ga enostavno življenje samo pelje?
»Rada mam stvari splanirane. Js mam urnik, mam beležko, more bit jasno kdaj, kje, kk. Ful sem redoljubna. More bit čisto, če ne, ne funkcioniram. Cimre so se na začetku morale malo soočat s tem haha, v tem smislu sem naporna, priznam. Tudi ŠŠK pisarna mora bit spucana in urejena, če ne se ne da delat. Je pa del mene, ki je go with the flow, ampak samo z določenimi osebami, ko sem res na off. Ko ne rabim skrbet za socialno baterijo, ko nimam nobenega prešerja. Kar bo bo.«
V kaj verjameš?
»Nisem verna, niti vzgojena nisem bila tk. Doma sta mi starša sicer ponudila, da lah hodim na verouk, če želim. Prišla sem do vrat, slišala vpitje in si premislila, haha. Ne verjamem v karte, kamne … Mogoče še najbolj v to, da se more zgodit kar se more. Če se neki zgodi, že more bit tk.«
Kaj ti pomaga, če si zgubljena, na kaj se opreš?
»Prijatli. Aja. Z njo sem si res ful blizu.»
Na kateri točki v »lajfu« si trenutno?
»Js sm v mojem študentskem bubblu z boni in ostalimi ugodnostmi, ki jih prinaša študentski lajf haha. Še nisem v adult eri, sploh. Se tudi tega veselim, vem približno, kaj bi rada delala, trenutno pa sem vesela, da furam ŠŠK, da sem ugotovila, da bi menjala smer študija in da ga tudi bom.«
Ko si omenila delo, si predstavljaš, da bi po študiju živela in delala v Velenju?
»Mogoče bi lahko v prihodnosti, trenutno se bolj domače počutim v Ljubljani, čeprav sem imela na začetku selitve kar domotožje. Velenje se mi zdi še malo zaprto za neke drugačne programske vsebine. Mesto pa mi je všeč. Pogrešam ljudi, ki so tu. Lani sem več časa preživela v Ljubljani in sem tudi eMCe pogrešala. Fajn je prit domov.«
Eva, ne verjameva v karte in kamne, dejva pa vseeno pogledat v prihodnost. Kakšno leto bo 2026?
»Dobro leto bo. Delamo na tem, da bo dobro leto. ŠŠK bo mel dober program!«
Dobiva se v pisarni Šaleškega študentskega kluba, kjer je moj sogovornik v zadnjih letih preživel kar nekaj časa. Da na pogovor z njim malo počakam, sem se odločila načrtno, čeprav je bil eden ključnih obrazov mladinske scene v zadnjem obdobju. Ravnokar je zaključil svoj drugi mandat kot predsednik kluba. Ker se mi zdi to ena velika sprememba in konec nekega obdobja, ki ga res intenzivno živiš, me je zanimalo kako je, kako je doživljal svoja dva mandata, čez kakšne procese je šel in na kateri točki v življenju je sedaj.
S Teodorjem lahko sediš ure in ure, ima neko posebno energijo, globino, ki jo včasih spretno skriva, na splošno bi rekla, da je malo skrivnosten, nekje blizu, nikoli preblizu, k sreči pa tudi predaleč ne, ker je eden tistih ljudi, ki so zaradi svoje kompleksnosti vedno znova zanimivi. Ne bi rekla, da ga zares poznam, se pa sprašujem, če ga sploh kdo, razen dnevnik, ki ga piše.
Bi mogoče začela kar pri eMCeju, ker so se naše poti križale največkrat tukaj. Kdaj si ga odkril, kako se ti je dopadlo tu?
»Js sem bolj pozno začel hodit v eMCe plac. Pomoje sem prvič pršu kot nek naključni tedenski obiskovalec. Študirali smo v Ljubljani in preden smo šli konec tedna nazaj, smo se dobili tu. Kakih dogodkov se sploh ne spomnim zares. Moji frendi, recimo Martin, Val, Pele, so bli velik tu, js mogoče kdaj poleti. Nisem dosti pil, nisem bil žurer, ker sem veliko treniral.«
Zanimivo, zdaj pa občasno delaš celo za šankom, hehe. Kaj pa nek tak prvi res pristen spomin?
»Prvič sem zares delal neki tuki, ko smo med korono prenavljali eMCe. S prijatli smo hkrati delali in se meli fajn. Zanimivo pa je, da sem v prvem letniku srednje izbral za obvezne izbirne vsebine filmski krožek, ki ga je ponujal ŠŠK. Izvajal ga je Anže Čas v multimedijskem centru Kunigunda (danes MMC Nuklus, op. a). Ko sem začel hodit na faks sm si pršu sem zrihtat študentske bone, ful se spomnem Ane Brunčič, haha. Dobli smo ŠŠK mapice, mam jo še zdej doma.«
Si si mislil, da boš enkrat predsednik kluba?
»Ne, sploh ne. V ŠŠK-ju sem bil v Martinovem mandatu vodja odbora za članske ugodnosti. Delal sem pa tudi šah turnirje, organiziral bowling večer, sodeloval pri Oktoberfestiču, take random zadeve. Js sem sam ful rad sodeloval, nisem mel nekih ambicij.«
A ti je blo pa kul tuki? Kot prostor, kot ideja kluba?
»Moji starši niso iz Velenja in ne poznajo sloves eMCeja, zato nisem imel nobenih stereotipov al pa predstav kk je pa kk bi naj blo. Nisem dolgo vedu, da sploh obstaja. V srednji šoli smo pili zuni nek al pa v Maxu. Nisem bil niti alternativec, včasih je bil ta klub mogoče bolj alternativen kot je danes. Pozno sem tut zares začel hodit ven, velik druženj sem žrtvoval zarad atletike, ker mi je to blo ful pomembno.»
Omenjaš šport, ki vemo, da človeku veliko da, na drugi strani verjetno kaj vzame, sploh v najstniških letih.
»Dal mi je frende. Vsak dan greš na trening z istimi ljudmi, zato so trije moji najboljši prijatelji od tam, že od osnovne šole. Dal mi je ta občutek, da je treba skrbet za sebe. Če pijem, če bedim predolgo, če sem ful na telefonu, če ne treniram en teden, se počutim ful slabo, mam nek filing, da se fizično zanemarjam. Dobil sem ta »sense of«, da je zdravje pomembno, da je treba bit aktiven. Pa ne zaradi izgleda, zaradi mentalnega počutja. Na treningu se spučem vsega in mi to manjka, odkar ne treniram več “profesionalno”. Kadar je neki ful težko in preguraš čez to težko … recimo imam zelo naporn trening, si že mislim vmes, da bom odnehu in tud kdaj sem … sam, ko sem pa stisnu, je bil pa na koncu najboljši občutek, ono, ko si sam sebi najjači. Pomirjeno se počutim. Zdej grem recimo tu pa tam nardit kak trening pa nekot ne dobim tega istega filinga. Močno zavedanje mam, da je ful pomembno športat. Fajn mi je, ko zašvicam, mentalno se slabš počutim, če dolgo ne zašvicam. Težko razložim.«
Nekako povezujemo športnike tudi z disciplino, ki se verjetno prenese tudi na druga področja v življenju.
»Maaa, js nisem discpliniran. Js sem se bal trenerja pa verjetno zato nisem sfalil treninga, haha. Neki je tudi rutina, ampak js res ne morem rečt, da je pri men to zares disciplina, nikjer je nimam. Pri atletiki še največ. Ni se pa to razširilo na druga področja, vsaj nisem opazu, da bi se. Imel pa sem izkušnjo, da sem za neki delu in se je obrestovalo.«
Si imel kdaj občutek, da kaj zamujaš, ker si toliko svojega časa preživel na stadionu?
»Ko sem bil mlajši sem mislil, da priložnost za druženje. Za žure, za igrice, večna vprašanja, zaka grem že zdej domov, če se mamo fajn pa vedno isti odgovor, da mam zjutri trening, da ne morem ostat. Ta notranji fajt med tem, da na polno treniram in kaj dosežem, na drugi strani pa da se več družim. Ker hkrati ne gre, je vedno nekaj trpelo. Mam frende izven atletike in hotu sem več časa preživeti tud z njimi.«
Omenil si, da ne treniraš več profesionalno. Zakaj?
»Še na faksu sem treniral, nehal pa sem zato, ker mi je iskreno mankalo vsega tega. Mogoč bi mogu še mal zgurat. Deset let sem treniral, lahko bi se mi še bolj obrestovalo. Na drugi strani sem si pa želel biti samostojen, neodvisen - od treninga, trenerja, da lah pač grem v Meka, če hočem. Še danes grem z največjim veseljem na stadion, najbližji ljudje so tam, ampak sem rabil to spremembo.«
Ta sprememba pa je bil verjetno tudi ŠŠK. Si v tistem času uradno zaključil?
»Na začetku korone sem manj treniral, ker nisem smel na stadion, sem se pa več družil. Po prvem valu korone sem se sicer odloču, da dam atletiko na prvo mesto in me dve leti ni blo nikjer. Nič žurov. Zaključil sem, ker nism bil zares stoprocentno predan in na tak način ne moreš pričakovat rezultatov. Js sm želel več, obenem pa nisem nardil vse, kar bi lahko, da bi cilje dosegel. Primerjaš se s svetovnimi mladinci, js pa postopoma, prepočasi rastem. Pa tudi razmere v atletiki, vsaj pri nas, niso najlažje, kar nekaj denarja gre za to. Že samo čevlji so dragi, živel sem od pomoči staršev in donacij. Ob intenzivnih treningih nisem mogel delati. Dokler nisi na nivoju, ni zaslužka. Skupek razlogov torej.«
Zadnjič me je zadelo, koliko let je že od korone pa je še vedno tako prisotna. Bolj kot se oddaljuje, bolj zares zaznavamo posledice.
»Kr naenkrat se je pa ponudla priložnost, da prevzamem vodenje kluba. V tistem času sem hodil na terapije in tam govoril o tem, da me je strah prevzet odgovornost in je mogoč prišla ta prilika za »face your fears«. Ko sem se začel zares ukvarjati s to mislijo, da bi kandidiral, sem šel čez rollercoster čustev. Ful sem bil nahajpan, ful bi, potem sem naenkrat spremenil mišljenje, v smislu, da to bo preveč vplivalo na vse skupaj, veliko nekih občutkov. Ko sem zares razmislil, sem se pa odločil, da se bom temu posvetil, tako kot sem se atletiki.«
Kaj je bilo tisto, ki je obrnilo tehnico na »ja, evo, grem probat«?
»Da sem mel frende iz atletike in oni so še redno trenirali in niso imeli toliko časa, hotu sem spoznat nove ljudi, si ustvarit nek svoj nov krog. Vodilo mi je blo, da sestavim fajn ekipo, s kero bom lah sodeloval, krepil veščine, tudi dela z ljudmi. In uspel sem si res ful razširit poznanstva. Vsem, ki nimajo družbe, priporočam, da se nekam vključijo. Sploh ŠŠK ni zaprt krog, čeprav se kdaj zdi. Res ne.«
Kako si doživljal prvi mandat?
»Veliko sem odnesel od Martina, prejšnjega predsednika, s katerim sva se tudi sicer družila. Vidu sem kok dela za klub, ka vse dela, kok vpliva to na njegov lajf. Enkrat mi je reku, da predsednik »ščije kri«, tok je vsega. In js sm se pri sebi odločil, da ne bom dal toliko bremena samo na sebe, kot ga je mogoče on, želel sm si ful več ekipnega dela, da bomo skupi stopli pa zrihtali in prvi mandat se mi ni zdel tok stresen. Iskreno zato, ker nisem dojemal vseh razsežnosti vodenja kluba, gledal sem bolj iz sebe – kaj se bom js naučil, kaj bom js novega spoznal. V drugem mandatu je bla pa drugačna zgodba, bolj sem začutu to, kok je ŠŠK velik, da mi dejansko delamo za mlade, za druge, da mamo nek vpliv.«
Vodstvene funkcije prinašajo ogromno neke odgovornosti, hkrati pa moraš znati dobro delati, sodelovati z najrazličnejšimi profili ljudi. Kako ti je šlo?
»Martin mi je dal nasvet, naj naštudiram vsakega člana ekipe posebej in prilagodim način komunikacije. Js sem pa probal tako, da sem vse tretiral enako. Poudarek na probal haha. Bi rekel, da sem bil odprt in nahajpan. In najboljše sem sodeloval s tistimi, ki sem jih znal nekako navdušit za nekaj.«
Kako pa si shajal s tistimi, ki mogoče niso najbolj zapopadli tega »hajpa«?
»Veliko sem dal na to, da smo se družili, da smo kaj skupaj počeli in s tem gradil nek team spirit. Naredili smo kdaj kak manjši dogodek, ki ni bil nek resen strošek pa se zmenli, da pride tja cela ekipa. Skupi smo šli na kej v Letni kino pa na kak koncert. Druženje.«
Zakaj pa misliš, da se kdo mogoče ni najbolj vključil?
»Eni so imeli zadržke pred eMCejem. Eni so meli težji faks, kakšne stvari v osebnem lajfu in niso mogli tok pogosto prihajat sem. Smo šli pa skupi v Ljubljani kej pogledat. Mogoč sem tem potem posvečal manj pozornosti, ker niso bli tok not.«
Na kakšen način si si pa izbral ekipo?
»Iz prejšnjega mandata je ostala Petja, ki je bila tudi moja podpredsednica, ostali so bili novi. Na enih področjih sem imel težave z izborom, večinoma pa sem delil vloge po zanimanjih … mogoče bi se dans kej drugače odločil, ker poznam širši krog ljudi. Kak vajb začutiš ob človeku, to mi je pomembno. Te, ki sem zbral točno na ta občutek, z njimi je bilo najboljše delat. V drugem mandatu sem zraven povabil nove ljudi, predvsem mlajše. To se mi je zdel cel point, ker mlajši drugače gledajo na stvari.«
V vsaki ekipi pride do kakšnih nesoglasij, verjetno se je to dogajalo tudi tebi. Na kakšen način rešuješ konflikte?
»Če je prišlo do česa takega sem se recimo dobil ena na ena, da sem videl kaj se dogaja, včasih smo kakšen problem izpostavili kar na seji in se pomenli, to je dostikrat pomagalo. Pogovor.«
Izbral si si študij psihologije, ti je tu kaj koristil?
»Ne, mogoče, ker nisem bil niti tok aktiven na tem področju v zadnjih letih. Neki je teorija, neki je pa real life haha. Petja mi je tu kr pomagala, ki je tudi to študirala, kako situacijo je spretno umirila. Če bi sam mal boljše komuniciral in bi se znal boljše pripravit na konfliktne situacije, bi se mogoče bolš s tem spopadal, tako pa je kdaj kaj pač moglo it samo mim.«
Po dveh mandatih lahko iz prve roke poveš – kaj morš met, da si uspešen v vlogi predsednika?
»Zanimivo vprašanje. Vsaka ekipa fura svoj mandat drugače. En predsednik je mogoče bolj strog, vesten, celo avtoritativen, js sem bil pa veliko bolj odprt, fleksibilen, to zna bit tut kdaj pomanjkljivost. Verjetno kombinacija vsega tega, popolnega verjetno ni haha. A veš, bivši predsedniki, ti, ki jih poznam, mislim, da so meli v seb ono zdej sm js šefe in pač morš kdaj udarit po mizi, js pa nisem tak. Mogoč je to mal vplivalo na moje vodenje. Sem pa zares šel iz cone udobja. Dost sem spodbujal svojo ekipo, naj delajo, kar si želijo. In eni so to ful zagrabli in delali dobre stvari. Mene je že od nekdaj zanimala kultura pa sem skos mislu kk v Velenju ni nič. Ka ti je, ful dogaja, če pa ne dogaja, kar bi ti rad pa prit pa naret. Ker lah. Iz šah turnirjev smo ustanovili klub. Vse se da. Manjši projekti, manjši dogodki, vse to ti da samozavest. Pa pol koncert pa to pa to, lah rasteš. Vedno sem se lahk tudi obrnu na Jošta in Martina, to je bil dober support system.«
Po čem misliš, da si bomo zapomnili vaš mandat? Kaj je tisto, ko bomo rekli »to je bla pa Teotova era«?
»Smo naredili kake faile pa kake evente, ko so bli tk mogoč res za pet ljudi, na pamet mi pade Valentinovanje. Pripravli smo svečke, vino, rdečo luč, haha. Blo nas je mal, ampak smo se meli res lepo. Pa kak bowling v Ljubljani, ki se je končal v kazinoju, haha. Ampak nasploh bi reku, da je good vibe tist. Skos smo bli dobre volje. Nismo delali neki iz neke nejevolje, nismo se velik kregali in se je čutlo. Pride do kakega stresnega trenutka, itak, ampak načeloma je blo res fajn. Js sem nas doživljal kot ono - mi smo mladi, ki se zabavamo, prite se z nami zabavat, to je blo naše sporočilo. Folk si bote zapomnili. Tisti, ki so bli del ekipe so prinesli ful neke mladostne energije. Js mam ful otroka v seb, ful znam bit playful.«
Torej ni treba vedno vsega tk ful resno jemat (smeh)?
»Ne, kje. Velik fajnega se zgodi iz nekih for.«
Ja, velikokrat sem vas vidla tičat skupi, spet je blo slišat ta termin »ŠŠK miza«, tam so pa ŠŠK-jevci, delovali ste ful povezani. In zdej je tega obdobja konec, vodenje je nekaj dni nazaj prevzela Eva. Kako se pa s tem spopadaš?
»Na začetku me je ful panika, v smislu tole je moj cel lajf in zdej bom to zgubu. Dobil sem se z Jankom in Žigom in jima povedal kk se počutim. Čudno obdobje sem mel, prišla je mal kriza. Pol sem si pa reku, da se morm sprijaznit s tem, da more it naprej tudi brez mene, da je prav, da pridejo mlajši. Svoje sem naredil in na koncu z največjim veseljem predal to funkcijo. Kot sem že omenil, Martin je vedno reku, da je kot predsednik kr »kri scal«. Js se mogoče nisem nikoli zares tk počutu, sem pa na drugi strani zanemarjal pomembne stvari – mentalno in fizično zdravje, prijatle, družino, zaradi tega, ker sem mel fokus tu.«
Kaj prinaša novo obdobje?
»Včasih je bla atletika, potem ŠŠK, zdej se bo zgodila nova stvar, najdu bom neko novo avenijo.«
Kako pa sprejemaš lajf in vse kar ti nalaga, razmišljaš o nekem globljem smislu, čutiš kdaj, da imaš tu kako poslanstvo?
»Pa ne vem. Odvisno od obdobja v katerem sem. Ne bi rekel, da mam poslanstvo, bolj mi je važno to, da živim najboljši lajf, kar ga lah živim. Recimo … kdaj se mam sam fajn, ne razmišljam o tem, da lah moja dejanja vplivajo na druge slabo. Kdaj pa ful celostno razmišljam pa iščem meaning, ka je point, humanity, rad bi se konstantno izboljševal. Včasih je pa perspektiva kot neka psihedelična izkušnja – sam človek si, tu si, vsak dan se ti neki dogaja in če stopiš mal stran od tega, vidiš, da si dejansko sam ena žival. Zato chill, vse bo vredu. Morš pa delat na tem, da bo vse v redu. Včasih si mislim, da bo kr magično vse vredu in se bom z nekom recimo pobotal samo zato, ker mine cajt, ne zato, ker sem js neki nardil za to. Sam se zavedam tega. Zdej sem mel izgovor ŠŠK pa eMCe, ful dela, delavnice, eventi, opisi, dogodki, ono, ovo, dejansko se sam o ŠŠKju še menim. Nisem si vzel časa za pomembne stvari, zdej sem pa vesel, da sem stopu mal stran, morm se mal osredotočit nazaj na odnose. Tudi sam s sabo morm predelat več stvari, ka bom glede študija, poklica, lajfa. Ja, bla je brutalno fajna izkušnja, zdej je pa tega konc in morem naprej. Ne bi si želel bit ono: »Ja, koo sem js bil predsednik … to mi nismo tk delali … «. Nočem bit ko nek tak starček haha.«
Ja, eni težko spustijo. Si pa omenil prej, da maš otroka v sebi, da znaš bit razigran, kateri parametri morjo met kljukco, da se fajn počutiš?
»Morem bit mentalno v redu, js pa to enačim s tem, da si ne meglim misli s čimerkoli, al je to telefon, alko, kajenje, dolgo bedenje, slaba prehrana. Takrat nimam dobrega vajba. Pišem dnevnik, probam ne bit tok na telefonu pa da ne zabušavam, pol pa to pride samo, to veselje. Ljudje, ki so mi blizu hitro opazijo obdobja, ko nisem ok. Sem lah tud sam v postli cel dan na telefonu. Kot predsednik sem mogu rihtat stvari, mogu sem bit kul, če bi bil skos zafustriran, bi to ful vplivalo na odnose znotri ekipe. Je pa vse to izkušnja, ko si mlad, maš to srečo, da je več prostora za napake.«
Dnevnik? Wau. Redko še slišim, da kdo piše dnevnik.
»Ene par let ga že pišem. Petindvajset konS zvezkov mam napisanih haha. Ko sem padu v študij psihologije, me je dosti zanimal self improvement. Mogoče sem ga tudi zato izbral. Zasledil sem, da preko pisanja izražaš tisto, kar težko ubesediš in prek pisanja lažje povem, kaj čutim. Probam res pisat vsak dan. Ko sem pisal najbolj banalne stvari, sem opazu, da moja roka prehiteva misli in sem dobil zanimiv uvid v neke situacije in sem jih lažje shendlal. Refleksija. Ne bremeni me več.«
Si človek, ki obžaluje?
»Zdej treniram otroke atletiko, že neki časa. In še kr si ne zapomnim vseh imen haha. Sem ko neka zlata ribica. Tk da ne, ne gledam ful nazaj. Prošlo je, vredu je. Ne ganejo me pol tud neke stvari, ne vem, recimo kako bo zdej odraslo življenje. Iz preteklih izkušenj se probam neki naučit. Ok, če sm nekoga prizadel, se obremenjujem, sploh, če mi je oseba pomembna. Načeloma pa - vsak dan je nov dan. Zdej mi je všeč, da bom mel čas da zadiham in mogoč zgladim kake odnose z bližnjimi ljudmi.«
V tem času si dosti delal z mladimi, z generacijo in mlajšimi. Kako bi opisal neko, recimo stanje duha, v lokalni skupnosti?
»Malo je te apatičnosti, to sem pri sebi tudi kdaj opazu. Lažje je it na fon al pa špilat igrce, kot pa neki spremenit. Mel sem pa sense of responsibility, da morm pač zrihtat kar mam. Pomembno je tudi na kak način pristopiš do mladih. Mislim, da majo velikokrat filing, da ne morjo nč nardit, primerjajo se med sabo. Vseh pa itak ne boš dobil sem. Generalno mislim, da se nekateri želijo dokazat in pokazat v smislu največ keša mam, ful sem jeben, pol maš pa kup ljudi, ki to totalno zavračajo in so ful “normalni”. Mlade punk »straight edge«, ki niso na socials, ne pijejo, furajo svoj lajf.«
Kok težko jih je potegnat sem, vključit v neko »angažirano« mladino?
»Ful je težko, ker majo svoj jezik, vsaj ti mlajši in morš bit ful v stiku s tem. Kar pomeni tud ful bit na fonu. Pomoje jih je v tem obdobju vsega mal strah. Ono - če ne grejo moji frendi, js tud ne grem. Gradili smo na posameznikih. Recimo na predstavitvah na Šolskem centru Velenje smo koga poznanega pohaklali pa mu rekli, naj pripele še kolege. Največ smo se ukvarjali s tem, kako skomunicirat z njimi. Nardili smo neko stvar, ki se nam je zdela ful pomembna in upali, da jih bo pritegnalo. Če je pršu en nov, je pršu pa sam en nov in tk naprej, en po en. Moj point je bil, da več glav več ve. Vsak ma priliko sodelovat, sej jih vmes zgubiš ene dve tretjini, eni pa ostanejo in s tistimi neki gradiš.«
Mladi ste itak, vsaj meni se zdi, pomemben del mesta. Sploh tisti, ki ste predstavniki mladih in imate dejansko v neki meri vpliv na lokalno politiko in družbo. Katere so močne točke Velenja?
»Zdej, ko se več udeležujem srečanj mladinskih centrov, recimo preko URSM-ja, Mreže MaMa, mednarodnih projektov, nacionalnih posvetov, lahko rečem, da nikjer v Sloveniji ni kot v Velenju. Tudi, če primerjam nekatere druge klube … pri nas en petek nič ne dogaja pa je vse narobe, haha. To se mi zdi tk unique, res. Tu se vidi podpora mladinskega centra, da je vse skupaj prepleteno z eMCejem in ŠŠK-jem. Da je zadaj močna tradicija predsednikov, članov. Od direktorja knjižnice, do nekoga na občini, celo na banki me je en bivši ŠŠK-jevec vprašal, če mamo še na isti lokaciji pisarno, haha.«
Kje bi pa bile rezerve?
»Mi smo generacija, ki je še bila v tem vajbu, da je treba it vn, žurat, delat neke zabave, velik poudarek je bil na tem, zdej pa mislim, da so mladi bolj na day time dogodkih, da niso več tok za night life. Korona je veliko vplivala na to. Enako velja za koncerte, jih kr na Youtube-u gledajo doma v postli, haha. Treba jim je ponudit različne aktivnosti, ki ne vključujejo popivanja. Več drugačnih vsebin. Kvalitetno preživljanje prostega časa.”
A si upava napovedati kje bo ŠŠK čez, ne vem, 30 let?
»Takrat bo približno 90 let ŠŠK-ja, kr noro, haha. Mal je ta strah kaj se bo zgodilo zaradi globalizacije, lahko bi počasi upadala pomembnost nečesa lokalnega, tudi eMCeja recimo. Lahko, da se bo prestrukturiral v neki drugega, v nek dnevni center, da ne bo več nočni klub. Al pa bo zarad tega, ker bo vedno bolj vse politično korektno, nastalo neko močno uporniško gibanje in bo sam še bolj eMCe plac, a veš ka mislim. Vzponi bodo in padci tudi, ena ekipa bo mal boljše pelala stvari, ena slabš. Nikol ni isto. Vsak dan je neki novga. To je fajn.«
In ker si vendarle eMCe faca, dej povej, ga mesto rabi?
»100 posto mislim, da ga rabi, se pa generacije, ki so odraščale s tem prostorom, mogoče preveč oklepajo definicije tega placa. Ni več kot je blo in treba je spremenit koncept, idejo tega placa in se prilagodit času. Še posebej, če je to mladinski kulturni klub, študentska scena. Več bivših, starejših predsednikov mi je kaj očitalo, tudi recimo, če smo prekinili kakšno tradicijo ali pa jo samo želeli prekiniti. So mi tudi kdaj navrgli, da so bili včasih v ekipah intelektualci, neka gonilna sila, ki so ful furali stvari naprej. Ok, respect, sam zdej se mi pa zdi, da je vse tok zabetonirano, vse mamo in ni take potrebe začet nekih stvari na novo, kot je mogoče blo včasih. Neki se zares borit, sam zato, da se, pomoje tud ni smiselno. Vse je safe, kar pa ni vedno ok. Mogoč je pa naslednji korak nas mladih, da neki res drastično spremenimo v Velenju oziroma začnemo neki novega, neki svojega. Bomo vidli!«
Tadej je star devetnajst let in prihaja iz Lepe njive. Odraščal je na kmetiji in izkusil tisto pravo kmečko življenje, ki si ga mogoče sploh ne zamišljamo več. Trdo delo in veliko odrekanja. Še preden sva se zares spravila k intervjuju mi pove, da je danes slabše spal. Skrbi ga kar nekaj reči, tudi takšne, ki večino sovrstnikov ne. Zgodba fanta z velikimi očmi in prikupnim naglasom se me zelo dotakne in na trenutke ostanem čisto brez besed.
Vsega nisva zapisala, sva pa skozi pogovor veliko povedala.
Vedela sem, da si iz Savinjske, nisem pa vedela, da imate doma kmetijo.
»Ja, en čas sem mel svojega telička in kure«, pove navdušeno. »Dej ti pokažem fotko!
Sicer pa imamo še druge živali, kar nekaj gozda, travnike. Dela ne zmanjka. Mama vsak dan vstane nekaj do petih in potem do večera rihta kar je treba.«
Kako si odraščal?
»Na kmetih noben dan ni isti, hkrati pa delaš vsak dan, cel dan pa nikoli ni konca. Bili smo navajeni na delo, na to, da nimaš prostega časa, da ne hodiš ven. Mi smo doma sredi goše, če lah tk rečem, najbližji prijatelj je bil 6 kilometrov stran. Sošolci so imeli telefone že v tretjem razredu, js sem ga dobil šele v osmem. Nekega starega, glih tok, da lah pokličem.«
U, madona. Jaz sem odraščala na Konovem, kjer je bila naša ulica polna ulica otrok.
Iz leve, desne, spodnje hiše. In še tiste nasproti.
»Trije otroci smo bili, imam brata in sestro, tk da smo se igrali med sabo.«
Kaj pa? »Štor smo privlekli, vzeli vsak svoj žebelj in se špilali kdo ga prvi s kladivom čisto zabije«.
Ahaaa pa to igramo v Ribnem, pomislim. Jaz, otrok s polno sobo igrač. Jaz, z Barbie hišo, bazenom, Tamagotchijem, Game Boy-em.
»Hodli smo na marof pa smo se metali iz strehe na seno. Salte smo delali.«
Prosim? Se nejeverno smejim. In se smeji tudi on. »Haha, ja, sej se ni nobenmu nič zgodilo.«
»Pa meli smo enega od prvih traktorjev v Lepi njivi. Takega ful dobrega oldtimerja. Ne vem točne letnice, ampak res, res star. Že pri 11 letih sem začel delat na žagi in kar sem zaslužil, sem vložil v ta traktor, da bi spet delal. Lani smo ga prodali.« Delat? Na žagi?
Se pravi si večino časa preživel doma, ni bilo toliko časa za druženje?
»Nisem se družil z nikomer do 14 leta. Takrat sem si kupil svoj prvi motor, 630 ur na žagi sem nardil za njega. Najboljši frend živi v Šmihelu in sem se mogu nekot pelat gor. Mam kr veselje do motorjev, ta je bil prvi, a ne edini«.
Če sem do sedaj kdaj samo potihoma razmišljala, da se veliko mladih kdaj sploh ne zaveda, v kakšnem privilegiranem svetu živi, povem sedaj to naglas.
Kako živijo drugi?
»Pri nas nismo praznovali nič, niti božiča, ni prišel Božiček, niti Dedek mraz. Botra je kdaj prinesla jajca za veliko noč. Nismo praznovali rojstnih dni. Prvič sem praznoval 18. rojstni dan in to glih v eMCeju.« Si predstavljamo, tako, zares?
»Takrat so frendi okrasili plac in mi kupli skiro, da ne bi skos peš hodu. Velikokrat sem prišu peš v Velenje in šel peš nazaj, tri ure pa pol v eno smer.«
Kakšen otrok si bil?
»Priden. Po tem sem bil znan. Pač, kmečko življenje sem mel. Večina ljudi, ki živi na kmetiji tk živi, dela se. En spomin mam, ko sem bil še ful mulc pa sem že s traktorjem vleku drva iz goše. Kr pustili so mi haha. Drugače pa tih, velikokrat žalosten.«
Učitelji niso opazili, da pri tebi nekaj ne štima?
»Verjetno so. Ena mi je kasneje povedala, da so. Sam … da pač ne morejo nič nardit.«
Ne morejo nič nardit. Ne morejo nič nardit?
Si kdaj razmišljal o tem, kako drugače živijo tvoji sošolci?
»Ko sem bil mlajši sem ful zavidal tistim, ki jim ni blo treba delat. Js nisem mel prostega časa, da bi kr tk neki okol hodu. Dobra stvar tega mogoče je, da imam delovne navade. Brez tega ne bi mogu delat kar zdej delam, tehnična dela na velikih koncertih.«
Kam si se pa vpisal v srednjo šolo?
»Za Mehanika kmetijskih in delovnih strojev v Šentjur, tam sem živel v dijaškem domu 2 leti. Ful je blo fajn. Najprej sem se sicer mogu navadit, nisem mogu spat. No, kasneje sem pa zaradi družinske situacije v šolo hodil iz Kriznega centra za mlade iz Slovenj Gradca. To pa pomeni, da sem se zbudil ob pol 4 zjutri, da sem prišu z javnim prevozom prav čas do šole. Nazaj sem se vrnil ob šestih zvečer. To je blo čist preveč. Zato sem se prepisal Velenje, na elektro šolo. Tu sem nekaj časa živel v dijaškem domu, kasneje sem se pa preselil v privatno stanovanje. Živel sem skupaj z eMCejevci - Luko, Dimitrijem in Stefanom, to mi je blo pa res ok, ko da z najboljšimi frendi živim. Videlo se pa je, da ni nobene ženske, ker je bil hladnik non stop prazen. Haha. Šolo sem tu potem uspešno končal.«
Kako si pa prišel v eMCeja?
»Eh, ful random. To je blo leta 2022. Brat mi je reku, če bi šel z njim po učbenike v Velenje. Predstavu mi je družbo, v kateri sta bila tudi Gal in Bine, sami fajn pobi. In odkar sem jih spoznal, sem vsak dan v eMCeju, ker so oni tam.
A veš, prvi dan, ko sma se z Galom spoznala sem zamudu bus za Savinjsko in mi je Gal reku, čeprav me sploh ni poznal, da bo z mano celo noč na busni počaku, da lah grem zjutri domov. In res je. To mi je najlepši spomin. Še zdej kdaj prespim pri njemu, njegova mama je tudi ful prijazna do mene, se fajn razumemo.«
Wau. To je pa bilo prijateljstvo na pravi klik. Kako pa si se počutil tu?
»Najprej mi je blo čudno. Pri nas doma v Lepi njivi nisi slišu niti za travo recimo, haha. Sam nisem bil dolgo kr tk tam, ker je Dian en dan pršu do mene pa reku: »Ej Tadej, ti skos sam sediš tule, a ne bi rajš kej naredu pa zaslužu?«. In sem začel delat kot dežurni, kasneje za šankom pa tehnika. Dian, Žiga, Muhič, Erik, oni so mi poleg Gala ful pomagali v lajfu, res.«
Kako pa so bili prvi delovni dnevi?
»Prvi dan, ko sem začel delat, sem bil dežurn, ful je bla gužva, prijetno vzdušje, všeč mi je blo. Vedno mi je blo mal nerodno, zarad kelnarjenja sem se pa naučil menit in razumet ljudi. Prepoznam čustva, tudi jezo in potem znam pristopit. Najtežje mi je bilo mogoče premagat ta strah, se soočit z ljudmi, social anxiety sem mel. Na Hiši groze mi je blo fajn delat, ker sem lah bil čist nekdo drug. Zadnjič sm srečal eno punco. Nisma se vidla več let in je rekla, da ji je res lepo videt, da govorim, da debatiram, da sem drugačen, js sm bil včasih skos tih.«
Zakaj hodiš v eMCe?
»Tk se mi zdi, da vsak, ko hodi v eMCe, pride sem z razlogom. Vsak od obiskovalcev ma svojo zgodbo, travmo, svoj problem. Zaradi eMCeja sem ugotovil, da ni normalno, ka vse se je dogajalo meni v otroštvu in mladosti. Glede na to, ka vse sem slišu od drugih, ni pa tudi neki najhujšega, kar bi se mi lah zgodilo, eni majo še hujše zgodbe. Tu te vsi sprejmejo. Znamo se poslušati med sabo, si pomagati.
Rad mam ŠŠK-jevce, vsi so ful prijazni in zabavni. So rekli, da je fajn energija, kadar gremo mi trije - z Galom in Erikom - kam zraven. Recimo na delovni vikend smo bili povabljeni. Pogovarjali smo se kk organizirat dogodke, razpise pisat, fajn izkušnja.«
V življenju si dal čez kr neki stvari, tudi grdih in težkih. Kaj bi rekel, da te je najbolj zaznamovalo?
»Da sem se v enem trenutku opogumil in se rešil iz tega kroga nasilja. To me je na pozitivno zaznamovalo.«
Če kdo, ki to bere, tudi zbira pogum, kaj bi mu svetoval?
»Moreš nekomu povedati, več časa, ko držiš v sebi, slabše je in težje je povedat. Ker sem bil samo doma cele dneve, nisem imel nobenega, ki bi mu lahko zaupal. V šoli sem se pa držal bolj za sebe. V zadnjih treh letih osnovne šole sem postal odličnjak in dobil posebno priznanje, v smislu za učenca, ki je najbolj izboljšal svoj uspeh. To mi je predal župan. Doma se za šolo niso zanimali, js sem bil pa vesel.«
Omenil si, da si v enem obdobju živel v kriznem centru. Bi malo podelil to izkušnjo?
»Meni je bilo v redu to, da se starejše zaposlene gospe tam z mano veliko pogovarjale. To je bilo najtemnejše obdobje v mojem lajfu. Razmišljal sem o samomoru. Si pa pod stalnim nadzorom. Ko se zbudiš, pozvoniš, te peljejo do wcja, lahko uporabljaš kuhno, dnevno sobo in teraso, ob omejenih času. Bil sem sam, nisem imel cimrov. Tam sem bil 2 meseca. Veliko sem razmišljal in ugotovil, da rabim čas za sebe, to je skor najbolj pomembno v življenju. Nisem se ustavil od malega, nisem se spraševal kaj se mi dogaja, meni so bile ene stvari normalne in sem mislil, da se tudi drugim dogajajo. Tu sem šele zares ozavestil, kako življenje sem imel do zdaj. Od takrat delam na sebi, končno mam normalno kilažo. Prej sem bil zelo suh, čeljust sem imel kar udrto. To je od dela, od stresa. Skos sem bil živčen, velik me je blo strah.«
Off the record sva govorila o alkoholizmu pa bi ga mogoče omenila v kontekstu življenja na kmetiji.
»Ko si bil še čist mali, so ti že ponujali »toukec«, ker je to baje fajn za holestrol haha. Pivo so ti kr nalili, kadarkoli si ga lahk dobil, se ni nobenmu zdelo nič takega. Zdej sploh ne pijem velik, se mi je kr zamerlo. Alkohol prinaša same slabe stvari. Že zjutri so bli ljudje na kmetih v kevdrih kdaj čist rdeči. Na kolinah smo otroci ure in ure na minusu mešali maso za krvavice, starejši so šli pa že kej spit. Roke so te pekle, tk mrzlo je blo. Še zdej se spomnem tega občutka.«
Kje živiš danes?
»Zdej živim spet doma, ker rabijo starši pomoč. Oče je fejst bolan, ne hodi več, mama ne zmore vse sama. Brat in sestra sta se odselila. Trudim se, da bi vsaj malo pomagal mami.«
Bi lahko rekel, da ste si dali novo priložnost?
»Ja. Mislim, da ja.«
Bi še živel na kmetiji?
»Ja, sam na kaki že razviti. Zdej je že velik mehanizacije, sploh za velike kmete obstajajo subvencije pa ti olajšajo, če moraš kej večjega kupit. Naša recimo ne paše tja po hektarjih. Želim si met neki svojega. Pa tak prihodek, da se ne sekiram skos, a pridem čez mesec al ne. Da bi bil svoboden. Pa da si ne bi lomil hrbta celo življenje, da ne bi bil na starost čist uničen.«
Življenje se ti je vendarle spremenilo, si odrasel, polnoleten, sprejemaš svoje odločitve, imaš več časa. Kaj rad počneš?
»Z avtom se rad vozim, v fitnes sem začel hodit. Hodim na sprehode. Že od nekdaj rad veliko hodim. Odkar sem spet doma spoznavam svoje starše na novo, prej se nismo zares nikoli menli. O ničemer. Zdej sem šele zvedel, da je bil fotr dober fuzbaler, pokazal mi je celo staro fotko, sploh ga nisem prepoznal. Postaven, močan. Mama mi je zaupala, kako je odraščala. Težka zgodba, huda. Drugač pa mama res ful fajn kuha, dela domače nudlce pa take stvari.«
Kakšne so pa tvoje vrednote, čemu slediš? Česa ne maraš?
»Delo, da je treba biti prijazen do vseh, js vedno rečem, da nikol ne veš, kdo ti bo šef haha. Niso mi ok dvolični ljudi pa tisti, ko sam govorijo kaj bojo naredli, nardijo pa nč. Da nisi fer do drugih.«
Kašno pa je tvoje delo, poleg vsega kar delaš v eMCeju?
»Delam na koncertih. Razložimo kamion, zvežemo luči in LED ekrane na oder. Všeč mi je delo, edino bedimo velik. Je kar tempo iz koncerta na koncert. Večinoma delamo čez vikend, ko so moji frendi fraj, js sem pa čez teden, ko so zasedeni, hehe.«
Kateri koncert do sedaj ti je bil pa najbolj wauuu?
»Dino Merlin, 40 tisoč ljudi, Slavonski brod, ful robe na odru. Nora izkušnja. Pa Senidah recimo.«
Te pa lahko redno vidimo na line up-u Mešalnice24.
»To me je pa Gal spravu zraven. Enkrat me je kr sam prijavu na Mešalnico24, kjer se lahko mladi učimo rolat in me dejansko naučil. Tk mi je blo všeč, da sem tudi doma začel sam kaj ustvarjat na programih kot so FL studio al pa Serato DJ pro. Kar me je pa najbolj potegnalo noter, če se lah tk izrazim, je blo pa to, da so me ljudje spraševali kdaj spet nastopam, ker jim je blo kul. Te pohvale so mi velik pomenle pa me nekak gnale naprej. Zdej sem že čist not in grem z veseljem za mešalko nardit fajni set.«
Plani za lajf?
»Trenutno avto porihtat, poiskat si redno službo. To mi je najbolj pomembno. Na resn job morem it, ne morem se več zanašat na študentsko delo. Spanje me mogoče še malo zejbava, to morem uredit. Živel bom trenutno še doma, čeprav mam do prve trgovine 7 km, to si v Velenju ne morte prestavljat haha.«
Še bolj nežno, drug z drugim. Ljudi s stiskami je ogromno. Ne živijo tam, nekje. V sosedni klopi so. V zgornjem nadstropju. Tretji v vrsti na pošti. Za sosednjo mizo v eMCeju. Tisti z najglasnejšim nasmehom. In tisti nevidni. Bolj strpno, več razumevanja in sočutja. In poguma, da pomagamo, ko lahko.
Katjo sem spoznala v direktorjevi pisarni. K nam jo je pripeljal takratni grafični oblikovalec Festivala mladih kultur Kunigunda, Žiga Gojević. Zaradi študijskih obveznosti je predlagal, da bi bil mentor kakšnemu novemu talentu in počasi predal štafeto. Izbral je Katjo. Ko smo se pogovarjali kakšne so potrebe festivala (logo, grafike za družbena omrežja, merch, gif, video napovednik, plakati, jumboti, supremi, časovnice, gradiva za art ekipo, majice za ekipo, banner za Hišo bandov, predloge za časopise in še in in še), sem ujela njen zmedeni pogled. Tak »o-ow« pogled. Kot je povedala kasneje, festivala sploh ni poznala. Z Jankom sva ji podarila Kunigundino knjigo Pod svobodnim srcem, gre za zbornik srčnih slik, programskih poudarkov in zanimivih utrinkov, s katerim smo želeli na enem mestu zabeležiti dvajsetletni kardiogram festivala, in ji »zažugala«, da moraš naprej spoznati preteklost, razvoj, utrip, da lahko daš svoj pečat.
Ko je Katja čez nekaj mesecev pokazala prve ideje, smo si rekli: »Ta je naša!«. V tem času se je vključila tudi v druge projekte mladinskega centra, igrala je lik Samare v Hiši groze in se udeležila ter bila mentorica na mednarodnih izmenjavah.
Stara je dvaindvajset let, v tem letu pa je zaključila prvo stopnjo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje - Univerza v Ljubljani, smer Grafično oblikovanje. Ravno te dni čaka rezultate vpisa na magistrski študij. »Kmalu me čaka iskanje službe«, zavzdihne.
Kaj pa si želiš? »Rada bi se uveljavila kot oblikovalka. Še prej pa, če bo le možno, izkoristiti izmenjavo preko programa Erasmus +. Mikata me Portugalska ali pa Poljska.«
Začneva pri grafičnemu oblikovanju, najprej me je zanimalo, kako je doživljala svoje prvo leto kot ustvarjalka celostne grafične podobe Kunigunde.
»Povabil me je kolega Žiga pa sem si rekla, zakaj pa ne, čeprav v resnici nisem vedela za kakšen festival gre (smeh). Zame je bila nova izkušnja v smislu oblikovanja, končnega izdelka, delovanja v timu, kaj vse bo iz tega nastalo. Na začetku je bilo težko, ker si nisem točno predstavljala kaj vse me čaka. Ko pa smo sedeli skupaj, je steklo. Dobila sem usmeritve, razumela sem želje in smo se našli. To sodelovanje je dvignilo moja nadaljnja pričakovanja do sebe in naročnikov.«
Kako pa si se lotila dela, čez kakšen proces si šla?
»Najprej sem se lotila Kunigunde, kaj sploh je (smeh). Pregledala sem zgodovino in prebrala zgodbe. Potem sem razmišljala o tematiki, ki jo je ekipa izpostavila za to edicijo. V Velenju je bilo to leto Green Leaf-a in tudi mi smo razmišljali bolj »na zeleno«. In moj odgovor je bil v smeri »green washinga«, bombardiranje z zeleno. Priznam, da se mi zelene tematike kdaj zdijo trenutna senzacija (smeh).«
Imela je ogromno idej, ki jih je skupaj z ožjo programsko in promocijsko ekipo strnila v ožji izbor, dokler nismo izbrali en logo. »Ta način dela mi je veliko pomenil, skupinski uvid mi je dal najboljšo smer. Prvič sem sodelovala pri čem takem. Potem pa nič, idejo imamo, temo imamo, logo imamo, sledi dolg seznam na »to do« listi.«
Kaj pa elementi konkretno, kako si jih ustvarila, kako bi logo opisala?
»Kar preprosto, grafično dvopomensko, sam logo je lahko srce ali bomba, kakor vzameš. Neke vrste odraz časa, na vojne po svetu, na to, da se na okolje gleda skozi marketing pa te fore.«
Kaj si se naučila? »Delat po časovnici, vsaj približno, manageriranje lastnih datotek, hitro odgovarjanje na maile, sledenje smernicam, ki se ves čas izpopolnjujejo, delati v ekipi, zraven pa se tudi zabavati.«
Prvič si ustvarila tudi merch, kako bi ga opisala?
»Ta majica je velenjska kultura v eni sami majci (smeh). Mladina v hoodijih, obdana z drevesi in bloki. Razmišljala sem o parku v mestu, zgodovina Velenja, to me je takrat zanimalo.«
Kunigunda ti je zaupala tudi letos. Kaj se je spremenilo?
»Razmišljanje se je kar preneslo. Lani sem delovala bolj na zunaj, srce, bomba, okolje, vojne, kot sem že omenila, to leto pa sem šla bolj na noter, na lokalno skupnost, tema mi je bila bolj blizu. Pristop je bil drugačen, lažje se je bilo poistovetit, vidla sem ful nekih stvari, povezanih z mestom. Postavljala so se mi goreča vprašanja, taka, ko te kr glava zapeče, zato je bila malo rdeče – oranžna to leto (smeh). Je pa res, da je bilo lažje oblikovati, mela sem proces naštudiran, program je bil hitro zasnovan, vedela sem kaj delamo, estetiko je bilo lažje najti.«
Z nami si bila na programskem vikendu, kjer ste mladi izpostavili negotovo prihodnost doline. To si letos preslikala na majice.
»Ja, prva asociacija sta itak premogovnik in termoelektrarna, razmislek kaj vse spuščamo v zrak, ravnanje z drevesi, posek gozdov, povezava z globalnimi težavami, kot je še vedno vojna. Mačko sem naredila radioaktivno. Gas maska. Majica za merch je kar politična.«
Kakšna pa bo po tvoje … prihodnost? A vemo kam gremo?
»Bohvekam. Nekam pa že. (smeh). Kljub temu, da je majica kar pesimistična, še vedno mislim, da mladi lahko naredimo kako spremembo, da bomo aktivni, ne samo na družabnih omrežjih, tudi v živo, ko bo treba. Da hodimo v naravo, jo spoštujemo. Upam, da bo vse ok, vidim pa, da lahko gre dosti stvari narobe. Hopeful pessimism, haha.«
Računaš na to, da ste lahko mladi sprememba?
»Da.«
Nisi pa na Kunigundi samo delala, seveda si bila del dogajanja, kako si jo doživljala?
»Na Kunigundi se mi zdi super atmosfera za druženje, za spoznavanje novih ljudi, vsaj za mene, ki sem prej poznala eMCe bežno, bila sem na samo enem random rock koncertu. Predvsem odkrivanje nove glasbe, vajbanje na najbolj neortodoksna besedila.«
Že nekaj let se čuti nekakšen upad scene, ljudje, se mi zdi, niti ne hodijo več toliko na koncerte, ki niso najbolj komercialne narave. Kaj pa ti misliš?
»Nekateri se hočejo samo utapljat v glasbi, ki jo že poznajo in to milijonkrat pač eno in isto, drugi jo mogoče ne spoznavajo v živo, ampak preko recommendation opcij na platformah, tretji aktivno iščejo nove žanre, četrti pa nabijajo tehno haha.«
Kaj pa je tvoja muska?
»Različno, včasih ne potrebujem besedila, me zanima melodika, sicer pa mora biti hitro. Recimo Ado, japonska izvajalka, mi je ful všeč. Našla sem jo po naključju. Rock in metal glasbo dela, ima dober vokal, v ozadju so odlični instrumenti in lahko v njeni glasbi res uživaš. Tudi jaz jo kdaj zaigram na saksofon.«
Igraš saksofon?
»Začela in končala sem ga v osnovni šoli, haha. Naredila sem osnovno glasbeno šolo, ni pa se mi dalo vadit, sej veš, ono, disciplinirano vježbat.«
Če že igra, igra zase. In kaj še rada počne, kaj jo sprošča?
»Japonska glasba, animeji, animacijski filmi Pixar, špilam pa tudi igrce.«
Animeji so (sub)kultura, ki je pritegnila in osvojila številne mlade po vsem svetu. Podobno velja tudi za mango in cosplay, skupaj ustvarjajo bogat in raznolik svet japonske pop kulture. Vse to spremlja ogromno ustvarjalnosti - od risanja, pisanja in kostumiranja do zanimivih tekmovanj in nastopov. Navdušenci se povezujejo na dogodkih in konvencijah, ki jih na visokem nivoju organizirajo tudi v Sloveniji.
»Pri animejih mi je zanimiv način podajanja zgodbe skozi animacijski medij, recimo konkretno kretnje, izražanje, slow paced, kako prikažejo romantiko, čisto so odbite fajt scene. Moj predlog za tiste, ki animeje še ne gledate, pa bi jih, je Your Lie in April. Opozorim, da vam bo šlo najmanj na jok.«
Kako prepoznaš slabo animacijo?
»Najprej po grafiki, potem pa kvaliteti animacije, kk je zasnovan svet v katerem se lik giblje, interakcije med karakterji, kako poteka slow motion. Dober primer je športni anime Haikyu!!«
Ko je omenila igrice, sem se odločila, da spregovoriva tudi o tem, da v družbi, vsaj odraslih, veljajo za škodljive, vemo, da lahko razviješ hudo odvisnost.
»Meni igranje odpira nova obzorja. S tem pride tudi preciznost, včasih je potrebna matematika«.
Dvignem obrvi.
»Recimo, da točno veš, kje moreš met postavljeno miško. V nulo. Pozornost moraš imet za detajle, spomin utrjuješ, poznavanje ozadja zgodbe ima obsega za več let, če bi šel brat besedilo. Zanimivo mi je, kako doživljaš prostore, kako si del fikcijskih dogodkov. Slaba stran pa recimo fizično bedenje, oči lahko fejst bolijo. Pa rutina se ustvari, če igraš vsak dan. Js recimo igram od ene ure pa do … haha.«
Trenutno igra igro Genshin Impact, kjer je dogajanje postavljeno v fantazijski svet, ki je razdeljen na več dežel. Vsaka ima svojo kulturo, arhitekturo in bogove. »Kot glavni lik potuješ skozi svet, odpiraš skrinje zaklada, ubijaš sluzaste balončke in druge sovražnike. Sama zgodba mi je fajn, ful je dobra scena. Game community nas sicer malo postrani gleda, ni najbolj popularna.«
Pove, da gre pri igranju iger tudi za ustvarjanje alter ega. Da je tam vzporedni svet, kjer si (lahko) to, kar tu nisi.
»V realnem svetu greš do šole pa nazaj, tam se ti pa svet odpre. Velik thrill. Raziskujem puščave, Japonsko, spoznavam alternativno arhitekturno verzijo Francije, arabske države. No, ne igram pa skos, tudi brskam dosti na temo dizajna, skušam slediti kaj je novega, berem članke, pogledam kake hecne videe, naredim deep dive v kako random tematiko.«
Povej mi še kako svojo zdravo navado, za protiutež igricam (smeh).
»Poskušam spat vsaj sedem ur na dan, ne spijem več kot tri kave na dan, probam vsak dan telovadit, jem zdravo, ne preskakujem obrokov,« se nasmeji. Zelo rada hodi na sprehode, da se nadiha svežega zraka, ker ji narava daje občutek mirnosti, navdih, prostor kjer lahko samo je. Brez filtrov. Razmisli stvari in ne gleda v telefon. Dokler je ne pocuka pes, da naj le malo pospeši korak.
Omenila si alter ago, ki se izrazi pri igranju igric, kako bi se pa opisala, kdo je Katja, ki mi sedi nasproti, kaj si že mogoče »dala čez«?
»Kontroliran kaos haha. Hmmmm … (se zamisli). Včasih imam ogromno stvari v glavi, včasih pa nič. Kot otrok ali najstnica sem bila precej zadržana do novih ljudi, sploh nisem bila družabna. Tudi do spoznavanja pop kulture. Zanimalo me je risanje, igranje na sintizajser, čeprav ga nikoli nisem znala (smeh), igrala sem se z živalmi. Ful sem mela strah pred nesprejetostjo. Polna sem bila negotovosti, nisem imela najboljši self image.«
Kaj bi rekla mladim, ki se počutijo podobno?
»Najt si vsaj enega prijatelja. Takega, ki mu lahko poveš vse pod tem soncem. To sem jaz k sreči mela. Potem poskušaj it malo v svet. Navadi se, da ti kdaj ljudje rečejo ne. Delaj absurdna dejanja. Pristopi do koga, magari s kako neumno izjavo o vremenu. Mogoče pohvali jopco, ne vem, just go say hi. Treba je iz cone udobja. Meni je to uspelo na faksu, pomaga drugo okolje, da me ni noben poznal in sem štartala iz nule. Prepuščen si sam sebi in potem moraš. Recimo: »Ej, a ti veš ka delamo?« »Ne.« »Js tud ne.« (smeh) In se začne.«
Koliko pa je ta, recimo neke vrste izolacija, vplivala nate?
»Precej. Šele ko sem si znižala kriterij, kaj oziroma kdo moram biti kot oseba, sem ugotovila, da sem ful bolj družabna, kot sem mislila. Sprostit sem se mogla. Dejansko.«
Kakšen pa je bil kriterij?
»Bodi ful uspešna v šoli, ubogaj starše, moraš biti estetsko lepa. Ko si najstnik pa gledaš Pinterest in vidiš kako res lepo punco in njen lep outfit in potem gledaš sebe v ogledalu in si misliš, da moraš shujšat. Čeprav nisem nikoli imela prekomerne teže. Vse to ti jemlje samozavest, ko vidiš te popolne ljudi na internetu. Sploh, če maš očala, you know, očalarka. Pa še moj priimek, you know - Klinc. Gre za vprašanje, kaj si misliš o sebi, ko se vidiš v ogledalu. Moraš se sprijaznit s tem, da si to ti in sam en si ti in se nehat primerjat z ostalimi, sploh online.«
Kako pa si se imela v šoli?
»Moja prijateljica je bila bolj deležna nekega zbadanja kot jaz. A sma se hitro našli, povezali in postali bestički in nisma več bili sami zase, ampak skupaj. Sva našli neko ravnovesje med nama. Jaz zadržana, ona pa bolj odprta.
Ah, šola … Vsi smo vrženi v morje in se moreš naučit vse te informacije za vsaj zadostno oceno. Privezan si za mizo pa moraš razmišljat o vsem možnem. Jaz mislim, da bi bil Finski sistem boljši. Tam že uvajajo drugačen pristop, da učenci ne sedijo toliko v razredu. Več pouka poteka izven razreda, bolj se posvečajo hobijem. Spodbujajo neprisiljeno skupinsko delo. Skupinsko delo samo zato, da je, ni dobro. Če sam namečeš ljudi v skupino, pa nekaj delajo, po navadi ne pride nič pametnega ven.«
Kako pa doživljaš vašo generacijo in svet okoli sebe?
»Živimo s telefoni in praktično gledamo, kako tja izteka naše življenje. Ko jih pa le odložimo in se spravimo kaj narediti, pa nastanejo zelo dobri rezultati. Poglejte Nepal!«
Na začetku pogovora si omenila, da si končala prvo stopnjo fakultete in kmalu te čaka iskanje službe. Kako si bila zadovoljna z izbiro programa in kakšne imaš želje za prihodnost?
»Precej. Včasih je mogoče preveč tega »bodi open minded, delaj kar želiš«, bi si kdaj želela več navodil. Rada imam konkretno zasnovo. Da so jasne stvari. Če ni jasne podlage, težko delaš. Koncept mora bit jasen.
Sicer pa hočem s svojim doprinosom povedat zgodbo, doseči ljudi preko svojega medija, predstaviti svoj pogled na svet, mogoče tudi z postavitvijo v prostor, recimo v smislu razstave.«
Ima zanimiv način dela, preden se vsede za računalnik, morajo vse ideje na papir.
»Dobre in tudi najbolj grozne, vse mora na papir ja, da jih lahko začnem vrednotit. Šele potem jih spravim na računalnik in od tam razvijam naprej. Zelo rada se ukvarjam s plakati, v prostem času pa s kreiranjem namensko grdih skic.«
Povej več!
»Imam perfekcionistični pristop. Sem precej samokritična. Hočem naredit uspešen izdelek. Zato rabim protitež tega, da je nekaj čim grše in neuspešno, da sama sebi pokažem, da ni slabo kar delam. (smeh).«
Kdaj si pa pomirjena s sabo, zadovoljna z delom?
»Uf. Mogoče, ko imam v redu lineart, da je dost elementov postavljenih na svojem mestu, da je vse popredalčkano. Včasih imam občutek, da preveč zavlačujem s stvarmi, preden se jih lotim. Ko je deadline dovolj blizu se pa stisne pa vse gre.«
Kak dizajn je tebi všeč? »Včasih minimalizem, včasih pa maksimizem. Pri svojih rada uporabljam žive barve, sicer v nekem omejenem naboru ampak ja, pisanost.«
A si dosti pozorna na napise, postavitve, elemente, ko hodiš naokrog?
»To mi je faks dal, ja, predmet Tipografija. Hitro opazim tipografske napake ali čudne presledke na raznih objektih ali znakih, pogledam kaka je barva prostora in naredim »vibe check«, kako prostor deluje, zaznam, če so stvari v sožitju. Vsakič pogledam meni.«
Bi rekla, tako v grobem, da je tvoje delo umetnost ali industrija? Kaj te motivira?
»Dosti je industrijskega dela ja, odvisno kakšen je projekt. Če si lahko privoščim osebno noto, jo sigurno dam. To so recimo doživljajski projekti. Fajn mi je, kadar delam na nečem, kar še ni bilo izvedeno, da je čist moj x koncept. Proces kreiranja mi je pomemben. Imam potrebo po ustvarjanju, da dam neki iz sebe. Da lahko z estetsko oblikovanim izdelkom polepšaš prostor ali pa občutek.«
Kdo v tem »fohu« te najbolj fascinira?
»Oblikovalci, ki naredijo na videz male stvari, recimo zanimivo vabilo na večerjo. Ampak s to grafiko znajo ustvarit občutek domačnosti, sprejetosti. Ilustratorji. Tisti, ki delajo ekscentrično oblikovanje, odbite stvari. Včasih se primerjaš z njimi, kar zna bit toksično. Je kar nekaj zanimivih na Instagramu.«
Je kak projekt, ki bi ga zavrnila?
»Pomoje kaka dark tematika, kakšne fejst politične stvari. Moram se vsaj malo poistovetiti s tem kar delam. Pomembno mi je, da imam fajni odnos z naročnikom.«
Katere projekte, poleg Kunigunde, ki sva jo že izpostavili, bi še ti omenila?
»Sodelujem z MO Šoštanj, naredila sem logo za počitniško delo, letos pa zvezke za osnovnošolce, v obliki treh različnih stripov. En mesec sem bila preko faksa intern v britanskem Start Up podjetju AUĒ NATURAL LTD, ki je skupaj z agencijo LIQUID studio delala svojo vizualno podobno znamke. Po enomesečnem sodelovanju sem ohranila stik in z njimi razvila darilne škatle za kozmetiko. Ustvarjam plakate, ali kot del projektov za faks ali ljubiteljsko, kot eksperiment. Skušam se izobrazit kot User Interface / UX designer, tudi taki projekti bi me zelo zanimali.«
Za konec pa zaključiva na mladinski sceni, bila si tudi mentorica in udeleženka na mednarodnih izmenjavah preko našega mladinskega centra. Kako je bilo?
»Ful zanimivo, ker gre za interakcijo z mladimi iz različnih koncev Evrope, ki gredo skozi ista doživetja. Niso bili sami, nisi sam. Vsi si želimo potovati, to je en način, lahko potuješ, spoznavaš nove ljudi, nova znanja pridobiš, lahko se kaj naučiš iz novih izkušenj in življenj drugih.«
Sediva v eMCeju, sedaj ga pa že dobro poznaš. Kako se počutiš tu?
»Super je, da se lahko prideš družit, spit koktejl, malo zaplesat. Včasih mi je bil mal scary, po stenah čisto preveč črnine, zdej mi je pa všeč, je črna postala moja barva haha. Pa na Efenkovi je fajn, da so vsako popoldne neke aktivnosti za mlade, da niso važni samo zvezki, da imaš nek skupni družaben prostor.«
Na vprašanje, če vemo kam gremo si mi odgovorila, a veš kam greš, vsaj v bližnji prihodnosti, ti?
»Živela bi v Šaleški dolini. Če bo stanovanje (smeh)«.
S Petjo se dobiva v Letnem kinu ob Škalskem jezeru, kjer pravkar v zavetju mogočnih dreves poteka festival Neki poletnega. Ta dan so bile obiskovalcem na voljo raznorazne družabne igre, turnir v šahu in večerni Pub quiz, organiziral pa ga je Šaleški študentski klub. Del te ekipe je tudi moja sogovornica, ki opravlja vlogo podpredsednice. Aktivna je tudi na nacionalni ravni kot svetnica Sveta Zveze ŠKIS in Sveta ŠOLS.
Če niste najbolj domači v študentski sceni, vam to ne pove kaj dosti, zato en »schnellkurs« omenjenih organizacij.
Torej Zveza študentskih klubov Slovenije (ŠKIS) je krovna organizacija študentskih klubov iz vse Slovenije. Ukvarja se s študentskimi problematikami in zastopa interese študentov na lokalni in nacionalni ravni. Klubom, kot je naš ŠŠK, nudi podporo pri izvajanju projektov, izobraževanj in prireditev, skrbi za informiranje mladih o njihovih pravicah, možnostih šolanja in zaposlovanja, ter organizira večje dogodke, kot je na primer tradicionalna Škisova tržnica. (To pa vsi poznamo, hehe). Verjetno ste slišali tudi za krvodajalsko akcijo »Častim ½ litra!«.
Študentska organizacija lokalnih študentskih klubov (ŠOLS) pa predstavlja mrežo lokalnih študentskih klubov, ki delujejo zunaj univerzitetnih središč. Njena naloga je povezovati te klube, skrbeti za enakomeren razvoj študentskega organiziranja po regijah in zastopati študente na državni ravni. Prizadeva si predvsem za ohranjanje lokalne pripadnosti in razvoj mladih v domačih skupnostih.
Svet ŠOLS, kjer deluje Petja, je najvišje predstavniško telo študentskih organizacij lokalne skupnosti.
Nasmejano dekle z zanimivim imenom bi opisala predvsem kot prijetno, odgovorno, zanesljivo, empatično, razumevajočo, a tudi odločno. Ima to lastnost, da v stresnih situacijah ostane mirna in zbrana. Če se motim, to dobro skriva.
Veselila sem se pogovora, ker jo vedno rada srečam. In kako je ona srečala nas?
»Videla sem tvoj poziv, da iščeš ljudi na programu eMCe plac ozavešča. Zdela se mi je zanimiva pobuda. Bežno sem poznala eMCe, ne pa zares. Poslala sem mail and the rest is history, ostalo je zgodovina (smeh). Začela sem pisati članke na različne teme, pripravljala sem infografike, z Janjo sma organizirale pogovor o spolnosti, kamor sva povabile Lucijo Burgar.«
Zelo fajn je bilo sodelovati s tabo in sem vesela, da si prišla zraven. Večina ljudi pa te pozna kot ŠŠK-jevko.
»Na zaključku mladinskih organizacij me je Rok, ki ga nisem videla leta, cel resen pocukal, da bi se rad z mano pogovoril. To me je kar začudilo, razmišljala sem, kaj bi se pa midva imela tako resnega za zmenit, kaj sem naredila?! (smeh). No, povabil me je, da bi v drugem Golobovem mandatu prevzela odbor za izobraževanje in socialo in sem rekla ja, itak.«
Kako pa se spominjaš začetkov?
»Vse se mi je zdelo zelo kompleksno, nič mi ni bilo jasno. Potem pa sem začela spoznavati ekipo in se udeleževati sej in se počasi uvajati. Danes sem srečna, da sem postala del tega. Ogromno sem se naučila, spoznala sem nove ljudi, se z nekaterimi ponovno povezala, v bistvu mi je tudi Velenje zaradi tega postalo bolj domače.«
Kaj bi rekla, da je bil zate največji izziv, ko si začela delati?
»Poleg dokumentacije, ki mi je še danes izziv, samo postavljanje projekta. Pri tem je ogromno segmentov, ki jih nisem poznala, ampak moreš poštudirati tudi na njih. Presenetilo me je, kok stvari je treba zrihtat, koga vse poklicat, na kaj vse mislit. Na začetku se nisem zavedala, da moreš imeti res vse pod kontrolo. Zdaj je drugače, sicer imam še vedno seznam, kaj vse moram obkljukat, sam si rečem »gremo naši!« in speljemo.«
Kaj ti je bilo pa takoj všeč?
»Ekipa. Ko skupaj narediš neki fajnega, ko si pomagaš, ko en drugemu nekaj dajemo skozi proces, ta občutek ponosa in veselja, ko zrihtamo, to največ šteje. Ta koncept, da delamo mladi za mlade.«
Potem pa je predsednik postal Teodor in tebi se je spremenila vloga … gospa podpredsednica!
»Ja, js sem si želela ostati v ŠŠK-ju tudi z novo ekipo. Teodor me je potrdil kot podpredsednico kluba. Iskreno, nisem pričakovala, da bom dobila tako odgovorno funkcijo. V prvem mandatu sem pokrivala še odbor za kulturo in zabavni program, v drugem pa sem svetnica.«
Kaj pa dela podpredsednica?
»Kaj ne dela! V prvi vrsti daje podporo predsedniku, skrbi za tekoče zadeve kot so administracija, sestanki, klici, bdi nad tem, da se zrihtajo stvari, asistira pri dogodkih, sfura kakšen svoj projekt, hodi na seje ŠKIS-a in ŠOS-a. In vse ostalo, kar ji predsednik naroči (smeh). Sem, kjer se me rabi.«
Koliko pa imajo nacionalne študentske organizacije posluha za klube?
»Kar se tiče Zveze ŠKIS, bi rekla, da se res trudimo. Smo sicer omejeni, ker so nad nami še višje instance, ampak kolikor lahko, podpiramo dobre prakse in odpiramo diskusije. Vse entitete se trudijo, da bi lahko bolj soodločali pri pomembnih odločitvah in tesneje sodelovali z ministrstvi.«
Kaj bi pa rekla, da so najbolj izstopajoči problemi, ki jih zaznavate v študentskih organizacijah?
»Odvisno od oblike organizacije, vsi pa že nekaj let opažamo kadrovsko stisko. Sprašujemo se, kako bi privabili mlade, da bi se aktivno vključili. To je tema tako znotraj ŠŠK-ja kot ŠKIS-a. Mlajše generacije delujejo bolj pasivne ali pa mogoče samo ne najdemo skupnega jezika. Mogoče jim ne znamo na dovolj zanimiv način predstavit možnosti, ki jih imajo.«
Takšne teme se verjetno odpirajo tudi na sejah. Kako pa potekajo vaše seje?
»Vsak se more na sejo pripravit, to je zelo pomembno. Potem poročamo o projektih, ki smo jih izvedli in predlagamo nove, sledi odprta debata o marsičem. Z ekipo se zelo razumemo in družimo tudi izven »uradnega« dela in se to vidi. Kot je omenil Uroš v prejšnjem intervjuju, zaradi različnih perspektiv, zanimanja, smeri študija in izkušenj, se razvijajo kvalitetni pogovori in na koncu prejemamo skupne odločitve.«
Kako pa hendlate različna mnenja, pričakovanja, mogoče tudi vizijo?
»Predvsem s komunikacijo, trudimo se razjasnit stvari do konca. Do sedaj nikoli ni prišlo do kake eskalacije, kar me veseli. Vsak argumentira svoje mišljenje in potem najdemo »middle ground«, srednjo pot. Znamo povedat svoje mnenje, hkrati pa poslušati druge in upoštevati tudi te druge vidike.«
Kaj bi rekla, da ŠŠK daje mestu?
»Trudimo se delat raznolike dogodke, da vsak neki najde za sebe. V mesto to vnaša nek utrip, sploh recimo Dnevi mladih in kulture. Maj je tradicionalno »naš«, to je mesec mladosti, celo leto se ve, da bo takrat dogajanje. Sledi mu Lakefest, upam si trditi, da je to res udaren zaključek poletne koncertne sezone v Velenju. Z drugimi manjšimi dogodki, ki pa so tudi pomembni, pokrivamo več lokacij, pripomoremo k temu, da mesto diha. To prinaša kontinuiteto živahnosti na tak in drugačen način. Mladi se s tem, ko smo aktivni, učimo, se razvijamo, spoznavamo delovanje občine. Te kompetence lahko nekoč izkoristimo v profesionalni karieri, v prihodnosti pa tudi vračamo lokalni skupnosti. S to vpetostjo v študentske organizacije se gradi naše zavedanje o problemih, ki jih imamo kot družba. Mladim lahko kaj tudi pomagamo rešiti.«
To pa je tvoj zadnji mandat, ker ravno zaključuješ faks. Si študentka psihologije.
»Trenutno intenzivno pišem magistrsko in delam v kadrovski službi, ja. Kar se tiče konca … trenutno mam obrambni mehanizem zanikanja haha. Še bolj cenim vse dogodke in trenutke, ker so zame v tej vlogi zadnji. Verjamem, da bom imela krizo, ker je ŠŠK zelo pomemben del mojega življenja. Vem pa, da morem tudi to dat čez in sem nekako pripravljena na druge priložnosti, ki me čakajo. Je pa to obdobje, ki je malo zmedeno. Tudi moji kolegi, ki so v podobni situaciji, so malo tesnobni. Se trudimo iti čez to s proaktivnostjo in medsebojno podporo.«
Kaj je tvoj pečat, kaj puščaš za sabo?
»Vse kar sem počela, sem z ekipo, ne morem izpostaviti samo sebe. Sem pa ponosna, da imajo mladi preko ŠŠK na voljo subvencionirane razbremenilne pogovore z Nevo iz Psihologike. To smo si dolgo želeli.«
Treba je izpostaviti, da je Petja na to vprašanje odgovorila precej (pre)skromno …
Kako pa si zadovoljna z izbiro faksa?
»Ena boljših odločitev v mojem življenju. Če se navežem na ŠŠK - če ne bi študirala psihologije, ne bi pristala v tej sceni, tk se je vse začelo – s pisanjem tovrstnih vsebin za program eMCe plac ozavešča. No, gledala sem velik »true crime« oddaj in me je začela zanimati forenzična psihologija. Pristala pa sem na področju kadrovske in organizacijske psihologije haha. Ampak mi je tudi to super. Z delom v ŠŠK-ju sem ugotovila, da mi paše projektno delo, rada imam stik z ljudmi, veliko je dinamike.«
Če še ostaneva malo pri psihologiji - veliko govorimo o duševnih stiskah mladih …
»Tempo lajfa je enostavno prehiter. Zgoščenih je ful informacij, prihodnost je negotova, nepremičninski trg vemo kak je, vsi se sprašujemo, kaj bo z nami? Ta prehod v odraslost prinaša anksioznost. Pri večjih spremembah seveda čutiš negotovost. Mi je pa vzpodbudno to, da se več govori o duševnih stiskah. Pandemija je v bistvu odprla to razpravo. Med korono smo ostali sami s sabo, nismo meli kam zbežat. Soočali smo se z osamljenosti. Zanimivo se mi je zdelo, kako je vlada komunicirala z nami.«
Kakšno mnenje pa imaš o tem?
»Mislim, da ni bila konstruktivna. Seveda jim je bilo težko, ampak zame je nedopustno, da predstavnik vlade reče: »Uživajte, dokler lahko«. Tudi val protestov, razkrite slabe prakse, vse to je pokazalo, da delo ni bilo optimalno. Ogromno prostora je bilo za izboljšave. Krizni management je bil slab. Omenila bi tudi duševno zdravje zdravstvenega osebja, ki so bili takrat na prvi bojni liniji. Šele takrat smo začeli govoriti o bremenu, ki ga nosijo. Se je pa ustvarila oblika rezilientnosi in močan občutek skupnosti na socialnih omrežjih. Čeprav jih demoniziramo, so lahko tudi vidik povezovanja, zabave in informiranosti.«
Kako pa lahko ločimo kvalitetne vsebine na spletu od škodljivih?
»V prvi vrsti moreš poznat sebe in svoje triggerje. Če nekaj klikneš in ne vpliva dobro nate, moraš zavzeti distanco. Informacije je potrebno preverit čez več virov in iskati kredibilne. In se zavedati, da socialna omrežja niso resnično življenje, pomembni so mehanizmi podpore izven tega. Je pa povezovanje lažje na spletu. Tam lahko tudi izpostaviš nek svoj problem in se še kdo drug najde v njem.«
Kaj bi svetovala nekomu, ki doživlja stisko, a jo še zmore obvladovati brez strokovne pomoči?
»Podporni krog je ključnega pomena. Da nekomu poveš težavo, da dobiš povratno informacijo, to veliko spremeni. Na spletu pa previdno, ni vsak vir dober. Jaz predlagam Nevine vsebine (Psihologika), spletno svetovalnico To sem jaz, dobre članke najdete na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje - NIJZ, fajn vsebine pripravljata Društvo psihologov Slovenije in Društvo študentov psihologije Maribor. To so dobri resursi. S tem pazljivo, a recimo za ljubezenske težave tudi CHAT GPT dobro odgovori. Pri globljih stiskah pa vas naj ne bo sram poiskati pomoč. To ni znak šibkosti, to je skrb zase, da boš prišel dobro čez situacijo.«
Kaj ti je ta študij dal?
»Joj, jaz bi ga res priporočala. Snov ti pomaga pridobit širši, racionalen in kritičen pogled na situacije in svet in tudi sam oddelek za psihologijo v Mariboru je sestavljen iz čudovitih strokovnjakov, ki te res opogumijo, tudi za življenje. Tam smo študenti res zacveteli.«
Kaj pa je tvoja vzpodbuda, ko ti je težko?
»Rečem si: »Mamo čez!« (smeh)
Nekaj iz »tvojega hofa« bi te še vprašala … spremljaš proces sprejetja Zakona o psihoterapevtski dejavnosti? Imaš kak komentar?
»Spremljam. Mislim, da ni bilo puščenega dovolj prostora za strokovno debato in premisleka o učinku, ki ga zakon prinaša ne samo uporabnikom, ampak tudi strokovnjakom, ki na področju že delujejo ter javnim izobraževalnim programom, ki usposabljajo strokovnjake na področju duševnega zdravja. Pomembno je, da pri določanju kriterijev sledimo smernicam s trdno znanstveno podlago, saj bo takšna usmeritev z največjo verjetnostjo prispevala v dobrobit uporabnika.«
To je tema, ki bo strokovno in splošno javnost verjetno še razburjala, midve pa se vrniva k tebi. Odraščala si Gabrkah, kako pa se spominjaš srednješolskih dni v Velenju?
»Druga tema, ja, haha. Vsak letnik sem bila nekdo drug. Od rock darkerce z grdimi, namazanimi obrvmi, do ne vem kaj vse. Nisem vedla, kaj bi bla. Začela sem z dobrim uspehom, kasneje pa naredila »akademski glow up«, ko sem izvedela kako visoke so omejitve na želenem faksu. Hengali smo v parku pred Gimnazijo ali pa pri komu doma, na jezeru. Js sem si kr delala dramo z nekimi stvarmi, dans si pa želim raje tiste probleme kot današnje, haha. So bili pa to lepi časi.«
Kaj bi bile neke prve asociacije?
»Preizpraševanje identitete, prijateljstva. Matematika. Ker mi ni šla, me je pa naučila učenja. Profesor R. mi je kar utrdil karakter! (smeh) Se pa spomnim, ko je prišla na šolo ekipa ŠŠK-ja in sem dobila mapico »Mamo čez«. Sem jo rada uporabljala in takrat nisem vedla, da bom enkrat del tega.«
Kaj te polni, osrečuje?
»ŠŠK, hehe! Rada sem psihologinja, rada raziskujem, rada berem, rada potujem, rada imam prijatelje.«
Kam bi poslala naše bralce na potep?
»Poleti kamor koli ob morje! Tajska septembra. To je bila res izkušnja, tok lepe plaže, morje, zahodi … obožujem morje.«
Bliža se študentska izmena v Ribnem, kako se ti počutiš tam?
»Js sem bla lani prvič in mi je blo ful fajn. Res je sproščeno, noben ti ne gleda pod prste, lah sam si in to je čist ok. Mal «težimo« s programom, sam mislimo, da je to ful dober način, da se skonektaš s folkom. Z direktorjem mladinskega centra smo lani zakurili ogenjček v tipiju in poslušali tehno (bi rekla, da ni bil on DJ, op.a.), kje se ti lah še to zgodi? (smeh).«
Midve sva pri koncu, prihodnost pa je menda še daleč … kako si jo zamišljaš?
»Odvisno od trenutka. Pridejo momenti, ko ne vem, kaj si naj mislim. Je pa lažje, če veš, da nisi sam. Čutim, da bo vse ok. So neki faktorji, na kere ne morš vplivat, kar pa lah, kjer maš nadzor, si pa lah nardiš po svoje.«
Ej, sej to veš, da si v »naših krogih« prepoznana tudi kot najbolj strastna fenica Kokosy?
»Haha, ful fajni band so, ful rada delam z njimi, imajo veliko artistično vrednost, ne komplicirajo, nardijo žur, vse perfekt. Z veseljem jih kdaj organiziram za vas! Če sem v MC poznana kot »Kokosy girl« pa naj bo to »my legacy«, moja zapuščina (smeh)!«
Petjin najljubši komad je Lana ne, jaz pa vem, da marsikdo pomisli nanjo, ko se pevec Boris zadere: »Tiiiii … si moja najljubša oblika ljudi!«
Uroša nisem spoznala v eMCeju, ampak pri sosedih – v Maxu. Postregel mi je bevando z limono (ja, vem …) in mi kasneje povedal, da je prvič slišal, da to obstaja. Kelnaril je z masko, ker smo še bili v nekih delno orahljanih korona časih. Ker tam poznam vse kelnerje (kdo jih pa ne … ane?), je vsak nov zanimiv. In izkazalo se je, da je ta študent iz Srbije res zelo prijazen, srčen in ima dober smisel za humor - kakšen Balkanec bi pa bil, če ga ne bi imel?
Najina prva srečanja so bila kar pestra, ker on ni znal slovensko, jaz pa, sicer za las rojena v Jugi, ne znam srbsko. Nikakor si ni mogel zapomniti mojega najbolj slovenskega imena, danes pa je že osvojil vsaj ključen del pesmi o Špeli iz planin. Nekaj časa me je klical Špila, meni se je pa zdelo čudno, da je Srbu ime Uroš. A ni to naše?
Kakorkoli že, s časom je jezik lepo stekel in tudi njegovo življenje je šlo v smer, ki si jo je želel – postal je del mesta. Ni več tujec, je … Ćićmi.
Trenutno končuje magisterij na Fakulteti za energetiko. Preden spregovoriva o tukaj in zdaj, me je zanimalo življenje tam. V Srbiji.
Kako je bilo odraščati v malem mestu, Ivanjici?
»Sem še generacija, ko smo se skos družli zunaj na ulici, nismo bili toliko navlečeni na računalnike. Marsikdo ga sploh še ni mel. Igrali smo fuzbal, šli smo se »golmana zezat«, najlepše spomine imam na večere, ko se je cela ulica otrok igrala skrivalnice. Tudi po dvajset se nas je nabralo. V trdi temi so se slišali klici, da mormo domov.
Pri štirinajstih sem pa šel v srednjo šolo v drugo mesto, v Čačak. Tam sem spoznal nove ljudi in drugačen način razmišljanja, kot sem ga bil vajen v našem malem mestu.«
Kaj je bilo drugače?
»Ma že to, da se na vasi sosedi več družijo, čutiš to povezanosti, srčnosti med ljudmi. Novo mi je bilo tudi to, da non stop spoznavaš nove ljudi, na »selu« vse poznaš haha.«
Kako pa si doživljal to selitev od doma, pri razmeroma mladih letih?
»S selitvijo sem dobil svobodo odločanja, ker sem živel sam. Ni mi blo več treba vprašat, če lah grem vn, kdaj morm prit nazaj. Čutil sem pa tudi težo, da bom nosil posledice za dejanja sam, ker starši niso bli tam, da bi me nadzirali in s tem kaj preprečili. Danes bi rekel, da sem šel prehitro od doma. Nisem bil dovolj samostojen in zrel.«
Torej si počel tudi kakšne neumnosti?
»Ja itak, pač te najstniške. Začel sem kadit, mal sem eksperimentral z drugimi stvarmi. Tudi to se mi zdi prehitro, vse probat. Ker sem kar ekstrovert, sem si hitro našel družbo. Čez poletje sem delal v »hladnjači« pa gradbena dela, da sem nekaj zaslužil, hodil na festivale, žural.«
Po srednji šoli se je pojavila opcija za študij v tujini. Bil si na predstavitvi faksov in med njimi se pojavi Velenje. Kaj te je pritegnilo?
»Verjetno to, da je to mesto izbralo več sošolcev haha. Sploh nisem vedel kam grem, nisem imel nobenih pričakovanj ali predstav. Spomnim se, da sem šel kak mesec pred prihodom na Google Earth iskat Velenje. Opravil sem tečaj slovenščine in to je blo to. Gremo.«
Zakaj si se odločil za ta pomemben korak?
»Želel sem nekaj novega, si malo razširiti obzorja, mislim, da je za človeka to zelo pomembno. Bilo mi je lažje, ker sta me starša pri tem podpirala, oče tudi finančno. K sreči mi je to lahko privoščil, nekateri mladi sicer pridejo, a morajo res veliko delati. Jaz sem se prvo leto posvetil samo faksu.«
Kakšna študentska dela pa si opravljal kasneje?
»Moj prvi študentski job v Velenju je bilo rušenje stavbe, kjer je stal (legendarni op. a.), Čuk v Starem Velenju. Ful je blo zanimivo. Dali so nam macolo in pajser in akcija! (Pomislim na Rage room haha.) Potem sem, kot večina, delal v Meku in v Gorenju za trakom, kasneje pa v Lamilesu, občasno v Malinci, na golf igrišču, na Pikinem Festivalu in drugih dogodkih Festivala Velenje, še zdaj pa za mladinske organizacije, v Kinu Velenje in ponovno v Gorenju, tokrat v razvoju.«
Kako pa danes vidiš naše mesto? Maš kake slabe izkušnje?
»Meni je Velenje veliko ponudilo. Zdi se mi prijazno, vzdušje je sproščeno. Motijo me sam uničene ceste haha. Nimam slabih izkušenj, čeprav se mi sliši, da nisem od tu. Dostikrat je komu prej simpatično kk mešam jezike in besede kot pa da bi me grdo gledali ali pa me žalili. Se mi pa nasmejijo.«
Kako pa se vaša mentaliteta razlikuje od naše?
»Meni se zdi, da smo bolj »komšije«, pri nas poznaš cel blok, tuki sploh ne veš kdo ti je prvi sosed. Smo bolj narodno zavedni, tega nacionalizma ne čutim toliko (razen na tekmah in veselicah hehe, op. a.). Mogoče ni prava beseda, da ste hladni, recimo bolj zadržani, mi smo »opušteni«. Hkrati smo pa zelo tradicionalni. Drugačne vrednote živimo, tu je družba bolj odprta, vse je bolj sprejemljivo.«
Pogrešaš Velenje, ko greš poleti domov? Po katerem domu imaš domotožje?
»Ja. Bolj kot da grem domov, bi rekel, da grem obiskat družino. Čeprav bo moja družina vedno nekako moj dom, ker sem tam in z njimi odraščal, ampak danes se tu počutim bolj doma kot v Srbiji.«
Če se vrneva še nekaj let nazaj. Zdej si preseljen v študentski dom, prvi vtisi so mimo – kakšni so?
»Ves čas sem si želel spoznati lokalce. Na začetku nisem našel načina, ker sem bil veliko v študentu. Tam so bli študenti iz Balkanskih držav, poznan jezik, znana mentaliteta in sem skos hengal njimi. Med prvim valom korone sem šel pa itak domov, ker je bil lockdown.«
Itak, da vprašam … kako si doživljal korono?
»Bil sem jezen, kot verjetno vsi moji vrstniki. Ono, ka mi bojo zdej oni govorili, a lah grem vn al ne?! Večino časa sem bil doma, tudi pri nas je bila policijska ura. Prve tri mesece sem bil pri mami na podeželju, imeli smo online predavanja, zvečer sem šel kej na zrak. Čez poletje sem bil pri atiju v mestu, tam smo se že malo bolj družli, veseli smo bili, da so se sprostili ukrepi, ni blo več feelinga, da si v zaporu. Eni so se je dejansko ful bali. Tudi js sem kdaj pomislil, če se bo svet sploh še kdaj vrnil v normalo, a bo kr skos neki? Čez čas pa se je vse umirilo in sem prišel nazaj sem.«
Ja, tudi ta normala, ki smo jo dobili »nazaj«, je relativna …
Kdaj naletiš na eMCe?
»Prvi spomin na eMCe mam, ko sem si rihtu bone v ŠŠK pisarni in se mi je zdel tak kul bar. Vidu sem plakat, da bo koncert Smokea Mardeljana in sem šel pa mi je blo noro. Nisem pa v tistem času mel koga, da bi hodu z mano pogosto sem. Kasneje sem spoznal Luko pa Mešakija, oba sta tam tudi kelnarla, Luka je zdej dober lučkar. Kasneje tudi preko tebe - ljudi in mladinske organizacije … curling haha.«
Zakaj pa misliš, da je eMCe place to be tudi za priseljence?
»Ker je sproščeno, ljudje te kr sprejmejo. Pa nasploh je v Velenju dosti tujcev in ne izstopaš zares. Da bi se hitro naučil jezika je fajn najt neko delo z ljudmi, kar šank definitivno je. Pa eMCe je pač tak … ko spoznaš enga, spoznaš vse.«
Čez čas pa si se tudi ti vključil v delovanje, najprej kot grafični oblikovalec.
»Ja, iz Barcelone, kjer sem bil na študijski izmenjavi. Tam je blo ful drago, štipendija mi ni pokrila vseh stroškov, mel sem težave s stanovanji, dolga zgodba. Ko si me vprašala, če bi lah naredu en plakat, sem takoj reku ja itak, pol sem se pa začel sekirat kk bom to zrihtu haha. Sem se pa naučil, čisti samouk, nikoli prej se nisem s tem ukvarjal. Zdej že par let oblikujem za eMCe. Res uživam, ko to delam. Slučajno sem odkril to o sebi, nikoli si nisem mislil, da sem kreativen, da bi lahko kaj takega znal. Brez vas tega ne bi nikoli vedel. Ful mi napolni srce, ko nekdo opazi in pohvali grafike. Lep občutek.«
Tvoje izkušnje z Barcelono se bova kasneje še dotaknila, o njej si sicer že dosti povedal na pogovoru v eMCe placu: Moja izkušnja življenja v tujini, ki je še na ogled na Youtube kanalu Klub eMCe plac. Pred tem pa bi omenila tvoj doprinos k naši mladinski sceni. Si tudi ŠŠK-jevec.
»Ko sem prišel iz Barcelone, sem začel delat v tehniki, moj prvi dogodek je bila ponovitev ŠŠK koncerta Siddharte na Visti. Čeprav je kdaj naporno, je ful fajn. Recimo ob petih zjutri, ko še kr hebamo in smo že ful zmatrani, takrat pokamo največje fore pa se zezamo med sabo. Dober vibe je, fajn pobi so.»
... ja, nad mestom se po navadi že dani, ko jih Jošt spusti iz Viste.
»Takrat je bil predsednik Golob in sem mu izrazil še željo, da bi v eMCeju organiziral šah turnirje. Povezal me je s Teodorjem, ker je imel isto idejo. Skupi sma zaštarala projekt, ki se je nadgradil v ŠŠK ligo.«
Samo za intermezzo – to je prerastlo v novoustanovljeni Šahovski klub Velenje.
»Ja, na ligo in turnirje je hodil Vid, ki je pobudnik ponovnega odprtja kluba. Zaznali smo zanimanje med ljudmi vseh generacij in smo videli potencial v tem. Prostore mamo zdej v Planetu Generacij, dobivamo se vsak četrtek ob petih, tk da vabljeni!«
Evo, reklamo sva naredila, nadaljujeva …
»Ko je vodenje kluba prevzel Teodor, me je povabil v svojo ekipo. Z veseljem sem pristal. ŠŠK je en del mojega življenja, na katerega sem ponosen in sem za to priložnost res hvaležen.«
Kašna je tvoja vloga znotraj kluba?
»Sem deklica za vse, haha. Tehniko mam čez, sodelujem pa včasih tudi programsko. Organiziral sem dva dogodka z živo glasbo in sicer pravo »Kafansko veće«! Obisk je bil res dober in vzdušje tapravo.«
Ja, tudi kleni slovenci so začutili balkanski melos, zaplesali in glasno nazdravljali …
»Sodeloval sem na razstavi na temo Oktoberfestiča v Galeriji eMCe plac z Niko in Evo, oblikoval sem tvojo razstavo Ženske, na katere mislim ponoči v toaletnih prostorih eMCe placa. Organiziral sem delavnico grafičnega oblikovanja. Napišem tudi kakšen razpis. Pomagal sem na festivalu Park s5 dogaja, skrbel sem za nastopajoče. Karkoli kdo rabi.«
V prvi vrsti si torej segment tehnika, kaj je bil do zdaj največji izziv?
»Najbolj strah me je bilo taborjenja v Ribnem. Ful sem bil pod stresom, ker nisem poznal prostora, potreb, načina dela, ampak je blo na koncu super. Ribno je ful fajn plac, to more vsak vsaj enkrat doživet.«
Kaj ti je najbolj všeč pri ŠŠK-ju? Kako se počutiš v ekipi?
»Da lahko vplivamo na mlade in sceno, da imamo kdaj rešitve za probleme mladih, da jim lahko ponudimo kvalitetno preživljanje časa, da jim lah kej zrihtamo. Da organiziramo dogodke in se ob tem ful naučimo. V ekipi smo složni, folk je prijazen, dodana vrednost je, da študiramo različne stvari, od psihologije, umetnosti, kemije do energetike in še kaj vmes. Imamo različne poglede in kvalitetne debate.«
S kakšnimi težavi pa se soočate mladi?
»Z nerazumevanjem. Stiska, da more bit vse v življenju perfektno, čeprav vemo, da to ne gre. Vpliv socialnih omrežij in primerjanje z drugimi. Tam je vse tk fajn. Tudi osebnost. Ko spoznaš človeka pa kdaj hitro vidiš, da ni tak, kot se predstavlja. S porastom tehnologije se hitro razvijajo tudi odvisnosti, algoritmi in aplikacije so narejene, da te zadržijo na netu čim dlje.«
Česa te je angažiranje v ŠŠK-ju najbolj naučilo?
»Naučil sem se delovati v teamu. Veliko je prilagajanja, da pridemo do skupne odločitve. Spustijo te kdaj tudi na realna tla, v Srbiji rečemo: »I nad popom ima pop«. Znotraj delovanja in vsega kar počnemo najdeš nove talente, potenciale in jih lahko razvijaš.«
Sodeluješ pa tudi z Mladinskim centrom.
»Moj prvi stik z MC-jem je itak študent, praktično živim tam, kjer je njegov sedež. MC ti da veliko priložnosti, ne samo za delo, podpirajo tvoje ideje. Super mi je bilo, ko sem bil mentor na mladinskih izmenjavah, na Kunigundi sem delal poleg tehnike tudi intervjuje, kar je bilo za mene nekaj čisto novega. Pomagal sem na dogodkih v Starem Velenju, na Visti. Reku bi, da ti MC pomaga do nekega normalnega življenja tu. Ne sam s študentskim delom. Tu so, kadar ne zmoreš sam. Znajo te usmerit, te informirat. Če si v stiski, ti nudijo pomoč. Lah iz prve roke povem.«
Kok ti to pomeni, biti del tega?
»Ko pogledam nazaj ka sta men MC in eMCe dala, sem ono wau .. da sem del te skupnosti, zdej tudi del ŠŠK-ja, Velenja. eMCe je iz mene naredil lokalca, čeprav sem »včeri« prišu. Dal mi je frende, ki jih mam res rad - Miha, Martin, Teodor. Na faksu in v študentu Tamara in Matic. To je za zmeri.«
Pot pa te je zanesla tudi na študijsko izmenjavo v Barcelono.
»Pol leta sem živel tam in prišel nazaj spremenjen. Veliko je bilo lepega, veliko pa tudi težkih dni. Kljub temu je to eno najboljših obdobij mojega življenja, ker sem šel sam, brez sošolcev, nikogar nisem poznal, jezik mi ni ležal, ves čas sem imel neke probleme, ampak zelo, zelo me je vrgla iz cone udobja, non stop mi je bila izziv. Nepozabno, zato jo imam tudi tetovirano na nogi. Za večen spomin. Če imate opcijo za Erasmus izmenjavo, jo zagrabte.«
V Slovenijo si prišel pred šestimi leti. Recimo, da živiš tu nek miren lajf, medtem pa se, tako se zdi, v Srbiji dogaja revolucija. Kako ti spremljaš to dogajanje, koliko si vpet ali pa mogoče celo distanciran od dogajanja?
»Srbsko politiko spremljam. Kdorkoli jo, ve, da zakoni veljajo samo za navadne smrtnike. Za elito ne. Korupcija je dobila svojega mlajšega brata – nesposobnost. Na zelo pomembne funkcije v državi prihajajo neprimerni ljudje. Politika sama po sebi ni slaba stvar, s politiko lahko vplivaš na veliko stvari. Ampak pri nas so nujne spremembe, zato ta val protestov. Nismo zaspali. Za našo generacijo ves čas poslušamo, da smo samo na telefonih, da smo apatični, da nam je za vse vseeno. Ampak v resnici je ravno ta generacija sprožila največji protest v sodobni Srbiji. Ponosen sem na njih. Moja sestra je bila ena tistih, ki je prehodila 250 kilometrov od Niša do Beograda. Ker me ni tam, sem se udeležil vsaj protesta v Ljubljani.«
Oblast je še vedno na oblasti in protestniki še vedno protestirajo. Si optimističen glede izida?
»Res bi si želel, da se spremeni oblast. Da se organizirajo legitimne volitve in da dobimo kvalitetne predstavnike ljudstva. Malo me boli, ker nisem zraven. Iskreno, ko vidim fotke od družine, ki se udeležuje protestov in so kdaj tudi v prvi vrsti, to me ful gane. Po drugi strani pa čutim tudi olajšanje, ker sem si svoj študentski lajf ustvaril tu, kjer stvari funkcionirajo. Grozno je, da v svoji državi ne vidiš nobene perspektive, mladi ves čas odhajajo. V Sloveniji je sistem študentskega dela poštiman, kadrovske štipendije so na voljo, študentski boni … tega dol ni.«
Kaj pa ti povedo tvoji, kako komentirajo dogajanje?
»Da se je na protestih ustvaril en velik val pozitivne energije in upanja. Tisti občutek, da bo posijalo sonce. Je pa tudi policija vedno bolj aktivna, vsi se zavedajo, da so lahko jutri popisani, priprti. Ampak je vredno.«
Kaj pravijo frendi tu, debatirate kdaj o tem?
»Ja, ampak je normalno, da ne čutijo tega tako močno kot js. Tudi sam sem zgubil stik, v resnici ne vem več zares kako je živeti dol, kaj šele nekdo, ki ni od tam. Težko je ljudem opisati, zakaj je prišlo do tega in kaj se v resnici dogaja. Povod je bil en incident (zlom nadstreška železniške postaje v Novem Sadu 1. novembra 2024 op. a.), ampak to nezadovoljstvo in nemoč se gradita že leta.«
Kaj ti pomeni v lajfu največ?
»Zadnje mesece veliko razmišljam o odnosih med ljudmi, sploh tistimi, ki so ti najbližje. Tk da odnosi. Družina. Pomembno mi je s kakimi ljudmi sem obkrožen, trenutno sem v procesu, ko se trudim bolj izražat svoje mnenje, svojo voljo. Čeprav je včasih težko, je treba iskreno povedat to kar misliš.«
Kaj rad počneš?
»Rad hengam z ljudmi, potujem, poslušam muziko, igram šah.«
Ves čas te na nek način vleče tujina … kje se vidiš v prihodnosti?
»Potovanja so mi res fajn, ker doživiš nove stvari. Ne samo, da greš pogledat neke znamenitosti, ampak to, da raziskuješ ulice, opazuješ dogajanje, sebe, kako se znajdeš v novem okolju. Dobro ješ. Js ful rad jem. To so potovanja, življenje pa si predstavljam tu, želel bi se zaposliti tu. Slovenija mi je dala toliko priložnosti za dober lajf. Tega mi moja država trenutno ne zmore.«
Kaj je bila najbolj nora stvar, ki so jo naredil do zdaj?
»Skoču sem s padalom in med padanjem ugotovil, da so mi adrenalinske stvari ful všeč haha.«
Glede na to, da veliko poslušaš glasbo, te je prepričala tudi naša?
»Odkar razumem slovenski jezik mi je všeč tudi vaša glasbena scena, še posebej hip hop, recimo Mrigo in Ghet, Emkej, Vazz, iz rock scene pa Alo!Stari, Siddharta, MI2. «
Ko si omenil potovanja in, ker je ravno poletje, katere destinacije priporočaš?
»Barcelona itak, to zdej že vete, poleg nje pa recimo Valencio, Napoli in Bologno. Naučite se kaj iz moje napake - plačujte public transport, mene je nazadnje drago stalo, ko sem se delal nevednega turista haha.«
Čeprav zaključiva lahkotno, še dolgo razmišljam o tem, da tokrat zgodovino pišejo mladi ljudje.
Na ulice pride več kot pol milijona ljudi. In ne popuščajo. Zahtevajo pravico, demokracijo, pravno državo, spoštovanje človekovih pravic. Prižigajo luči, molčijo za žrtve, pripravljajo kulturni program, pojejo pesmi. Med drugim »Svi u blokade« (Vsi na blokade), ki je v decembru nastala na Akademiji umetnosti v Novem Sadu.
»Mnogi pitaju me "Šta se ovih dana radi?"
Ja im svima kažem: "Evo na blokadi!"
Ustali su studenti i ne žele da sednu …
(Mnogi me sprašujejo: "Kaj počneš te dni?"
Vsem rečem: "Sem na blokadi!"
Študenti so vstali in nočejo več sesti …)
Študenti so vstali. In nočejo več sesti.
Gal je star komaj 17 let (mi je napovedal, da bo ŠELE drugo leto osemnajst, pa sem ga skoraj malo očitajoče vprašala - kam se mu mudi?!, potem pa pomislila, da sem si vedno želela biti starejša kot sem in ko si starejši, se z grenkobo zaveš, da nikoli več ne boš sladkih 17.)
Posvetimo se fantu, ki ti zleze pod kožo ob prvem pozdravu. Ko sem ga večkrat opazila okoli eMCeja, sem vedno pomislila, kako je lepo vzgojen. Glasno pozdravi in močno stisne roko. Prvič in vedno. Je zelo odprt, komunikativen in iskriv. Eden tistih mladih, ki jih želiš na svojih projektih, ker opaziš njihov potencial.
Je tvoja mladost brezskrbna? Kaj opažaš pri vrstnikih?
»Bi rekel, da pretežno ja. Šola je seveda velika obveznost, ampak sem si zbral program, ki me zanima, in se mi ni problem učit. Nekaterim prijateljem je kar stresno, odvisno tudi kam hodiš in kako težko je. Včasih kdo kr fejst pojamra.
Druga taka stvar je denar. Vse se draži, men se zdi vse zelo drago. Mormo res delat, da si lah kej privoščimo. Če ti danes da kateri od staršev 10 ali 20 €, to ni več toliko, kot je bilo včasih.«
… in tako razmišlja dijak. Misli me odnesejo k stanovanjski stiski mladih pa h prekarnemu delu pa k premalo perspektivnim službam pa …
»Če pa misliš v širšem kontekstu, kot so recimo vojne pa bi rekel, da na nas neposredno trenutno k sreči ne vplivajo, sam posledice pa bodo. In to za vse nas. Včasih se sekiram, ka bo prihodnost prinesla.
Pa telefoni se mi zdijo problem, mladi ful preveč uporabljajo samo tehnologijo.«
V kakšnem smislu, da nimajo potrebe po druženju?
»Definitivno majo problem s tem kk navezat stike zuni, v živo. So vedno bolj zaprti, niso več tok outgoing, rajš so doma. Mogoče zato, ker potem niso izpostavljeni temu ka si kdo o njih misli. Ni pa fajn, po mojem mnenju nastane v glavi vedno več težav, če si skos sam not.«
Rekel si, da si zadovoljen s srednjo šolo, ki si si jo izbral. Kam pa hodiš?
»Na Medijsko v Celje. To je res edina šola, ki me je zanimala. Že v 6 razredu sem študiru, ka bi rad delu. V eMCeju sem malo spraševal folk kam so oni hodli pa kk jim je blo in je en omenil medijskega tehnika pa sem mal raziskal. Je tak super razvejan poklic, lahko deluješ na več področjih. Všeč mi je, da mam več opcij, da nisem takoj v neki specifičnega usmerjen. Šel sem na informativni dan in vedel, da to je to in sem res zadovoljen. Oblikovanje mi je super. Edino vožnja mi vzame nekaj časa, je treba kar zgodaj vstajat. Prednost pa je, da je sprememba okolja, drugi ljudje, mam pa Velenje še rajši, rad pridem vsak dan nazaj.«
Preden nadaljujeva s podobnimi temami pa ga naj še predstavim v kontekstu eMCe placa. Gal je pri nas natakar, fura dijaško sekcijo ŠŠK-ja, sodeluje pri programu in je pomladek projekta Mešalnica24, ki ga je pred leti vzpostavil Matic, za njim pa vodil Domen.
Enkrat si prišel sem prvič …
»Ja, kr kmal po koroni enkrat (dragi bralci, tudi tokrat ji nismo ušli). Na začetku so nas mal grdo gledali, ker smo bli res malinovci, tk so bli ono: »Ka zdej neki otroci sem hodijo?!«. Mi smo pa prišli dobesedno pit vodo! Skejtali pa hengali smo tamle pri Rdeči dvorani, bivši skejt park, ker smo bli žejni smo pa prišli fehtat kelnerje za kak kozarc. Tadej, Erik, Nik mi zdej prvi padajo na pamet, mi smo bli taka družba.«
In, ste dobli za pit?
»Vedno, nikol ni bil problem, na nobeni smeni! So se nas kr hit navadli haha. Čez čas smo pršli pa kdaj zares na drink pa se nam je hit razširu krog ljudi.«
In praviš, da si ful želel tu delat … »Ja, js sm si skos mislu kk bi blo fajn delat za šankom. Ful se mi je zdelo tako kul delo. In sm začel pomagat vse živo pa dežurat pa tk in so me zagrabli in zdej končno tudi kelnarim.«
O eMCeju je tok mnenj kokr je velenjčanov. Kak se je pa zdel tebi, ko si ga začel odkrivat?
»Men so ble vedno ful všeč poslikave pa tak nek alter vibe. Lepo mi je tuki. Ko pridem sem, mi nič ne manjka. Spoznal sem ljudi, ki jim lahko danes rečem frendi, z vsemi obiskovalci sem ono: »Ki si ti lejga serbus, serbus!«, greš en krog okol po mizah, da pozdraviš, da rečeš kako, men je to fajni filing.«
Kaj je bila tvoja prva naloga tu?
»Moj čist prvi job je bil v sedmem razredu, ko je bil Sešel šef šanka. Takrat je bil tudi del dijaške sekcije in so organizirali Park s5 dogaja (stavim, da si Gal niti v sanjah ni mislil, da bo nekaj let kasneje prevzel to vlogo) in me je prosu, če lah plakate raznosim po mestu. Z veseljem sem jih šel obesit, za nagrado mi je pa dal nekaj svoje napitnine. Pol pa čistilna, dežurstva, kdaj tehnika. Zdej že nekaj časa pa tudi program.«
Kaj te programsko najbolj zanima?
»Ja žurkice, haha, Mešalnica24. Začel sem spoznavat ta svet DJ-anja in Domen, ki ga lahko kličem moj mentor, me je vzpodbujal, da sem čim več rolal, spoznal me je z ljudmi, res sem mu hvaležen za to. No, on je mel veliko obveznosti na faksu in s tem manj časa pa mi je predal ta projekt. Men je blo to res bolano. Prav ono, js si lahko zamislim kak bo dogodek, kdo bo rolal, kaka bo časovnica. Najljubše mi je, kadar delamo dogodke zunaj, na terasi ali pa v Letnem kinu.«
Če Mešalnice24 še ne poznate – gre za inovativen izobraževalni projekt, zasnovan za mlade, še ne uveljavljene DJ-e, ki pod mentorstvom izkušenejših DJ-ev rolajo različne zvrsti elektronske glasbe.
Kako pa se lotiš organizacije?
»Je kar odgovornost, ko veš, da je vse na tebi. Jaz imam eno slabo navado, da delam stvari zadnji trenutek, to me včasih kr lovi haha. Mislit je treba na vse, večkrat koga poklicat, preverit, bookirat, potem je treba postavit prizorišče, pospravit, je kar nekaj dela.«
Si pa tudi v ožji ekipi za pripravo dijaškega festivala Park s5 dogaja, ki že vrsto let poteka pod okriljem starejših sovic – Šaleškega študentskega kluba. Tvoj prvi je bil lanski?
»No, Park s5 dogaja pa je zalogaj! Lani smo se ga lotili skupaj z Binetom, Erikom, Tadejem, Dianom, s podporo ŠŠK-jevcev in Žige. Najbolj mi je ostal v spominu dan, ko smo pred eMCejem pekli hamburgerje, potem smo zvečer gledali filme. Prijeten občutek je, ko ljudje pridejo, pohengajo, da se nekot povežemo in skupi neki delamo.
Poleg tega smo odkrivali novo lokacijo, Urbani park, tam smo se naučili, da popoldne ne moreš delat dogodkov, ker enostavno preveč hajca!«
Kako pa se ti zdi Urbani park, glede na to, da si strasten skejter?
»Ful je fajn, ker se mi zdi, da smo s tem v Velenju dobili nazaj sceno. Privabil je mlade, da furajo zraven starejših, vse generacije vidiš tam, od otrok do odraslih, community se je spet nardil. Pa itak je super, da mamo kje furat, na tk vlki površini. So mi razlagali kaka močna skejt scena je bla včasih pri nas in mesto nas je končno slišalo.«
Kaj ti je še v Velenju fajn, dovolj dogaja za mlade?
»Men se zdi, da mamo vse. Urbani park, bazen, so lokali, jezero, nč ne pogrešam trenutno. Problem je, da se večina mladih ne angažira. Eni so se od korone navadli, da so kr doma, da se ne socializirajo. Bi pa omenil tuki sloves eMCeja, velik delamo na tem, da bi pokazali, da ni vse res, kar ljudje govorijo.«
Na kakšen način pa misliš, da bi lahko to dosegli?
»Preko različnih projektov, recimo konkretno te dni bomo izkoristili Park s5 dogaja. Ker se ne dogaja samo v eMCeju, bojo prišli pogledat na druge lokacije in spoznali ekipo pa bodo vidli, da smo čist okej. Tk se mi zdi, da ljudje, ki pridejo na novo v eMCe, ne sprejmejo te raznolikosti tu pa se jim zdi čudna, ne obratno.«
Kaj si recimo slišal o eMCeju pa ne drži?
»Da v eMCe hodijo sami narkomani. To se res sam smejim. Ne hodijo sem slabi ljudje. Morš jih spoznat pa jih kdaj zares poslušat, nekateri so meli res enih hudih stvari v lajfu, vsak ma neko izkušnjo. To je za mene dodana vrednost eMCeja. Js iz teh zgodb vzamem neke nauke za sebe. Težke življenjske zgodbe čuješ tu.
Tudi meni je blo prvič mal nenavadno, mel sem občutek, da me vsi gledajo. Pol pa vidiš kok je to enega zanimivega, različnega folka in tu je čar, da folk kr sobiva.«
Kako pa je na tvoji strani šanka?
»Se zgodi, da je kdaj kdo nesramen, so pa to res izjeme. Samo delo je pa bolj zahtevno, kot se zdi. Ful se sliši lahko kelnarit, pač neseš pijačo do mize, sam v praksi je pa druga zgodba. Najbolj me je blo strah nosit pladenj, študiru sem, da se lah ruknem kam pa vse pade. Pa kave z mlekom. Ko mi je kdo to naročil sem bil v sebi: »Ne, nooo!«
Zdej sem ulaufan pa gre. To je zanimiv job, na velikih dogodkih je še posebej fajn, ker je velika ekipa, velik delaš, se mal zejbavaš, s frendi si, ka hočeš lepšga!«
Park s5 dogaja sva že omenila, ker pa prihaja njegov čas, mi malo več povej o festivalu, kako si prišel zraven, koliko je dela?
»Lani smo bili na skupnem delovnem vikendu mladinskih organizacij. Mladinski center Velenje nas je povabil zraven. Tema je bila organizacija dogodkov in dobili smo nalogo, da si zamislimo en dober projekt. Če bo dobro zastavljen, nam ga bodo pomagali uresničit. Moja ekipa si je zamislila skate session in koncert, vse skupaj pa se je lepo zapeljalo v Park s5 dogaja.
Ful je dela. Lani je blo kr overwhelming, ker sem bil prvič. Uredit je potrebno papirje, skos me je mal panika, pripraviti je bilo treba finančni plan, sam tu morem povedati, da nam ves čas pomagajo ŠŠK, MC in eMCe. Ker je tak support, smo dobili ful zagon. Velik smo se pogovarjali o idejah, čvekali smo ka vse bi lahko ponudili mladim in na koncu smo sestavili program za cel teden. Od športa, delavnic, koncertov.
Velik mi je to dalo, zdej poznam proces od začetka do konca projekta, recimo pri financah naprej sploh nisem mel feelinga kok kej stane. Oziroma, mislil sem, da je vse ful cenej haha. Bli smo pa letos tudi uspešni pri prijavi na razpis na mladinski strategiji, tk da to je super.«
Kako pa ste se ga lotili tokrat?
»Dela ga lanska ekipa z nekaj novimi člani, ob podpori ŠŠK. S prijateljem Lukom delama tudi grafike, v tej fazi je oblikovanja kr velik, ampak naju to zanima in fajni filing je, ko vidiš povsod svoj finish product. Dogajalo bo več dni, takoj po koncu šole, po več parkih po mestu in to se nam zdi res top! Izbrali smo Park pred Gimnazijo, VISTA Park z razgledom, grajski park, Sončni park in eMCe gozdiček. Vključili smo koncerte, razstavo, ŠŠK Pub quiz, kuharske delavnice, treasure hunt in za dijake je vse to brezplačno.«
Omenil si ŠŠK, si v dijaški sekciji. Kako kaj sodelujete?
»Predsednik Teodor je najboljši, res! Ful nas zna vzpodbudit, da smo aktivni. Celotna ekipa ŠŠK-ja nam velik nudi, poskrbijo za nas, nas vključujejo, povabijo na seje in programske vikende. Počutimo se sprejeti. Tudi Mladinski center in eMCe plac sta do nas super. Smo povezani kot eno. Drugač pa - v prihodnosti bom gospod predsednik ŠŠK, moja javna želja ha ha.«
… ali napoved? No, poznamo te tudi pod imenom DJ RELIEVE. Kje so se spoznal z DJ-anjem?
»Dogodek je bil v Letnem kinu in me je čist fasciniralo. Gledu sm DJ-e in razmišljal, da bi js to ful rad delu. Začel sem poslušat elektronsko glasbo in vedno mi je bila všeč ideja, da ti rolaš musko in drugi plešejo na tvoj izbor. Čist me je navdušilo.«
Kako so pa to sprejeli doma? Verjetno bi bili bolj veseli kitare, mogoče harmonike (smeh)?
»Sem hodu 10 let v glasbeno in sem zares igral kitaro haha. Še kdaj zabrenkam za dušo. Sam v 9 razredu sm si pa res zaželel mešalko in mi je ati reku, da jo lahko dobim za rojstni dan. On mi je tuki velika podpora, me vzpodbuja in pravi, da enkrat bom ziher znan DJ, haha.«
Mešalko dobiš, kaj pa pol?
»Ja mal sem sam probval, kmalu me je pa Oštir vzel pod okrilje. Doma sem mel poceni mešalko, tako res za začetnike in da sem mel možnost spoznavat klubske, profesionalne, mi je blo bolano. Da lah rolam na to fajno opremo pa na zvočnike v eMCeju.
Mel sem kr tremo na začetku, sram me je blo stat pred mešalko, ker si izpostavljen in te folk gleda. Ko se navadiš, je pa ful fajn, vživiš se, kr padeš not, drugi migajo, fajni feeling. Če te po setu kdo pohvali je pa itak neki najlepšega.«
Kakšen je tvoj proces delanje glasbe?
»Se je že zgodilo, da sem dobil navdih, ko sem sedel v eMCeju haha. Ja vsedem se za komp in štartam, če je fajn ideja, jo nadgrajujem, če ni pa pustim pa pridem nazaj. Po feelingu, ko pride zlagam skup, ne silim se neki. Sem rad kreativen.«
A je to samo hobi, so ambicije višje?
»Rad bi mel kariero iz tega, želim si, da bi se lah full time osredotočil na glasbo pa rolal po svetu. House, drum'n'bass, to mi trenutno dogaja, sam vse spremljam, ful me zanima ta scena. Sanjam recimo o ALL STARS žurkah v Španiji na plaži. Zadnjič sem videl, da smo meli v Sloveniji žur na vlaku, take stvari so mi res kul.«
Kk pa prideš na sceno? Kje si že kaj rolal, najljubša izkušnja?
»Težko. Morš s kilometrino dobit prepoznavnost, dolgo hodit po sceni, se pokonektat se s folkom, ki ti lah pri tem pomaga. V Ljubljani in Mariboru sem že rolal. Bil sem navdušen, da sem v še večjem kraju, da pleše še več ljudi. Najljubša do zdej mi je pa bla ena privatka pri Lamperčku, bravo Lignite! In hvala, Domen, da si me povabu, nepozabno.«
Če si recimo pevec in zafušaš, publika sliši. Kaj lahko gre pri tebi narobe?
»Ja prehodi, sam, če ljudje niso glih poznavalci, ne opazijo. K sreči haha.«
Se ti zdi, da ima Velenje kaj festivalskega potenciala v tem žanru? OVERLAKE recimo je en tak dogodek.
»Vsekakor, v vseh žanrih, to smo videli že na Metaldaysih, ki so bili res wau. Lanski OVERLAKE je bil fenomenalni, ljudje so prišli iz povsod. Nekaj svežega je, všeč mi je velik oder, možnost kampiranja.«
Bi si želel dom ustvariti tukaj?
»Ne. Rad bi potoval, res čim več potoval in se samo občasno vračal nazaj, podoživet kak lep spomin. V tujino bi šel probat. Več šans imam za nek razvoj. Šel bi nekam, kjer je skos poletje, recimo v Avstralijo. Čeprav tam je pa mogoč prevroče haha.«
Kaj najrajše delate s frendi?
»Men je fajn, ko se usedemo, se kej zmenimo, da gremo kampirat, na morje. Kak fuzbal užgemo, heki.«
A si rad med ljudmi?
»Ja, js sm ful ekstrovertiran, rad sm v dobri družbi.«
Kaj pa pomaga, ko imaš slab dan?
»Naštimam si fajn musko, probam odmislit kaj me muči. Poklepetam s kolegi, se mal potožim, dobim kak nasvet. Ni mi težko prosit za nasvet, tk se razvijam kot človek. Dajo mi neko podporo, ponudijo rešitve, razložijo mi kk oni vidijo situacijo. Sem jim zelo hvaležen. Tadej, Erik, Muhič, Dian in cela šank ekipa, to so moji ljudje. Moji sodelavci so tud moji najboljši kolegi, a ni to fajn?«
Maš kakšen nasvet, moto, nekaj kar bi delil?
»Če se mal pošalim, je najboljši nasvet, ki sem ga dobil ta, ko mi je Dian reku: »Dej ne bit mutav!«. Hahaha. Ma, vse se zgodi z razlogom, iz vsega probam izvlečt neki pozitivnega. Večino časa se kul počutim, ker se vedno probam razvedrit pa si rečt, da bo na koncu vse v redu. Življenje gre gor in dol. Če pride dol je normalno, da bo šlo spet gor.«
Ka ti v lajfu velik pomeni?
»Bit uspešen. Ko pride moj čas, bi rad vedu, da sem naredu vse kar sm hotu in da nič ne obžalujem. Da sem probu stvari, da sem si uresničil želje.«
… » Pa je vendar sreča biti mlad, biti mlad in poln nad!« - Karel Destovnik Kajuh
Dian v eMCe placu opravlja številne naloge – med najvidnejšimi je vloga vodje šanka. Poleg tega je desna roka direktorja, organizator različnih turnirjev, niso pa mu tuja niti različna tehnična dela.
Ko sem se pripravljala na najin pogovor, sem razmišljala o tem, kdaj sem ga sploh spoznala?
Ne vem, a zdi se mi, kot da je od nekdaj tu. Eden najbolj prepoznanih eMCe fac te generacije. Topel, prijazen, a odločen človek, fant z zanimivo zgodbo, ki se v naši državi, v našem mestu, začne šele v sedmem razredu …
Počakam ga na terasi v eMCe placu. Ko ga zagledam, ima polne roke, nekaj nosi, pospravlja, rihta … klasični Dian. Ko prisede, pozdravi in se nasmeji, ga najprej vprašam:
Kako si pa ti sploh pristal v eMCeju, najbolj alternativnem klubu v mestu?
»Haha, ful random. Dal sem odpoved v eni piceriji, kjer sem bil dostavljavec, in prišel sem s kolegom na kavo. Prisede Ana (nekdanja vodja šank ekipe op.a.), ji povem, kaj se je zgodilo in da rabim šiht. Me pogleda, vstane, pride čez tri minute nazaj in reče naj si zrihtam napotnico. Jo začudeno gledam, ona pa: »Ja, zdej delaš tu!«. Nisem imel absolutno nobenih izkušenj v strežbi, še pladnja nism znal nosit. Kr v roki sem nosu pijačo na začetku, da ja ne bi kej razlil. Moj prvi delovni dan je bil koncert Magnifica na Titovki in to je blo res noro.
Za tem pa sem zares začel v eMCeju in strah me je blo kave kuhat, druga naročila že zrihtaš, zmešaš drink, poračunaš. Prve kave so ble pa res ful v bedu. Gosti so se na začetku kr mal bunli, sam čez čas so vidli, da se trudim, da bo neki iz tega in so bli bolj prizanesljivi.«
Kaj te je pritegnilo, da si sploh prišel sem, kaj ti je blo všeč?
»Da je bil ročni fuzbal na voljo za špilat pa terasa se mi je vedno zdela fajn za posedet. Pa najdlje je odprt čez teden haha.«
Glede na to, da nisi bil redni obiskovalec, se ti je zdel ta prostor kdaj čuden?
»Ja, na prvo žogo recimo to, ko sem videl te umetniške maske po stebrih v dvorani, ziher se jih spomniš … Js sem se res vprašal kam sm to pršu. Bil sem navajen na lepe lokale, drugače urejene. Pa morš vedet, da nisem redno hodu sem, moja družba ni zahajala v eMCe plac. Še danes ne. Prišu je kak dan, ko smo prišli spit kavo, enkrat na par mesecev recimo.«
Če bi ti takrat kdo reku, da boš nekoč vodja šanka …
»Eh, nisem si sploh predstavlu, da je to možno. Šef Žiga je to vidu v men. En dan je pristopu cel resen. Js že mislim sam pr sebi, jaoo, ka sm naredu? On me pa vpraša, če bi prevzel vlogo vodje. Mal sem se ustrašu, nisem delal tu niti pol leta … Ponudu mi je 1 € več na uro ha ha ha. In pol sem pristal.«
Kakšna je bila takrat ekipa, kakšen team si vodil?
»Fajn je blo, ker je bil en del ekipe že nekaj časa tu, torej so imeli dosti izkušenj in sem se lahko hitro učil. Nekaj nas je prišlo na novo, ampak je bil prenos znanja in nalog dober.«
Kakšen vodja pa misliš, da si?
»Js sem svojo ekipo najprej navadu, da ločimo delo od družbe oziroma druženja. Povedal sem jim, da je moja naloga, da jih vodim. Kadar Žige ni, sem js tist, ki usklajujem in rešujem stvari. Moj način dela je, da nardimo kar moremo, da zrihtamo kot more bit, ko delamo, delamo, tu ni zajbancije. Ko je pa konc pa pospravimo pa se skupi usedemo pa se družimo, magari do jutra.«
Tvoje delo je predvsem delo z ljudmi. Ne samo znotraj ekipe, predvsem ciljam na goste. Če se malo pošalim - nek renome v mestu imajo, kako pa jih ti vidiš?
»Ja, to je včasih najtežje pri tem delu. Odnosi z ljudmi. Ker nas kdaj dobesedno izčrpajo. Včasih delaš cel dan, sfuraš nek zahteven dogodek in na koncu pridejo že fejst pijani gosti in veš, kaki so eni … to je iskreno kr naporno.
Ampak za redne obiskovalce eMCeja pa res misim, da noben ni slab človek, v vsakem najdem neki dobrega. Največja težava mogoče je, da so preveč pogrupirani. Js vidim eMCe kot lokacijo, kjer tudi pomagamo in izobražujemo ljudi, tudi te malo drugačne. Pridejo sem in ene povlečemo zraven v strežbo, eni zberejo svoje aktivnosti, nekot so del tega. Tiste res sporne pač lepo odslovimo, če ne pomaga, gremo s postopki naprej.«
eMCe je neka specifika v našem okolju.
»Js na eMCe ne gledam kot na lokal. To je plac za druženje. Ko grem od doma mi ni treba nobenmu napisat ej kje si, ka delaš? Pridem sm in vedno se bo najdu nekdo, ko se lahko z njim usedem, spijem kavo. To je čar eMCja. Domače je tu, vsi smo si domači. Manjša skupnost.«
In v vsaki skupnosti, kot v familiji, pride do konfliktov …
»Pride do konfliktov, itak, med nami, med strankami, med kelnerji in strankami. Kadar pride do česa in ni Žiga, pridejo meni povedat in se potem odločim kk reagirat. Vedno k človeku vljudno pristopim, razložim zaka neko vedenje ni v redu in v 90 % se stvari zrihtajo. Verjamem v to, da če si ti spoštljiv, bodo večinoma ljudje spoštljivi nazaj. So pa pač izjeme, kot sem že omenil, tam pa rešujemo po zakonski poti.«
V zadnjem času se v delovanje vključuješ tudi programsko, med drugim pišeš razpise …
»Razpisi so recimo nekaj kar mi je kr težko. Sam ko mi Žiga reče, da rabi pomoč, mu z veseljem pomagam, ker me je vsega, kar znam, naučil on. Čez ful različnih procesov me je pripeljal do te mere, da lahko delam marsikaj že samostojno. Take izkušnje ne moreš dobit na internetu, more te met en čez in ti predat znanje, to je res dobra stvar. Nikoli ne veš kje najprej v lajfu ti lahko to koristi.«
Udeležil si se nekaj projektov v tujini, med drugim tudi študijskega obiska na Finskem, kakšna izkušnja zate pa je bila to?
»Na začetku sm bil kot en mali otrok, ki ga je nekdo vzel zraven haha. Kr tih sm bil pa sam poslušu. Na Finskem smo vidli kk drugi delajo na mladinski sceni, kk rešujejo težave. In to iste, kot jih mamo mi, ampak z drugimi pristopi. Mi pa lah ful naših izkušenj podelimo, to se mi zdi ful fajn. Pa lepo je videt svet.«
Kako doživljaš vključevanje mladih tu? Bi lahko naredili kaj drugače, več?
»Mislim, da veliko mladih trenutno ne pokaže zares interesa za nič. Marsikam bi se lahko vključili, imajo priložnosti pa je premalo entuziazma iz njihovih strani. Res so veliko na telefonu. Treba bi jih bilo kdaj zaplenit pa mlade poslat vn na sonce, se bodo že znajdli haha.«
Si tudi ti dosti online?
»Prostega čas ne preživljam več na kompu. Samo za dizajne. Do igranja igric me je minilo, sem jih prerastu. Kak CS odšpilamo dvakrat na leto. S punco pogledam film, si nardima kej za jest, sprehajama psa. Na telefonu se največ stresiram z urnikom, ker ma vsak neke želje kdaj bi delal, haha. Na appih sploh nisem.«
Kaj še rad počneš izven eMCeja?
»Ukvarjam se s tiskom majic in nalepk, to je hobi, ki se počasi spreminja v biznis. Par dni na teden delam v Gorenju. Tam delam že 6 let preko študenta in nisem tak, da bi našel neki drugega pa kr šel. Zmanjšal sem obseg dela, ampak se rad še pojavim tam.«
Ustaviva se pri tisku … kaj konkretno počneš, kakšen biznis si želiš, kako je prišla ta poslovna ideja?
»Nudim izdelavo grafičnega dizajna, tisk na majice, jopice, delam nalepke, vabila na poroko, voščilnice. Fora je bla, da so mi ble všeč ene nalepke za avto, želel sem jih met, nisem jih pa nikjer najdu. Šel sem raziskovat, kako jih narediš, in ugotovil, da v resnici rabiš samo računalnik in printer, kar sem mel, nisem mel pa rezalnika. Takrat je bla glih korona, fasu sm jo, bil sem doma bolan in prvega v mesecu dobim plačo. Celo sem takoj dal za to mašino. Sam prenakazal sem jo, haha.
In sem dobu mašino in sem zaprt doma začel delat, ful mi je blo zanimivo. Pol pa sam naprej, evo, če hočem majce, morm kupit še to in to in sem šparal in zdej skos to delam, raziskujem, dokupujem in mam že tok opreme, noro, že kr neki denarja sem vložu v to.«
Sama pri sebi rečem, da bi lahko pisala še rubriko »Moje življenje med in po koroni«, ker se k njej v pogovorih z mladimi vedno znova vračamo …
Potem vprašam, kateri je njegov najljubši artikel do zdej? Pogleda po terasi in se zadere: »Šodi, obrni se!«
Ta majica!
Omenil si, da imaš poleg nas še eno študentsko delo, znan si po tem, da dobro delaš, da veliko delaš. Kako to, kakšna je motivacija?
»Že od srednje šole imam dva šihta, do tja pa me je pripeljalo življenje. Posebna družinska situacija. Bolezen. Želel sem si, da kljub temu stvari doma laufajo čim bolj normalno. Vpisal sem se na faks v Ljubljano, na Geotehnologijo in rudarstvo, tam nisem mogu dobit študentske sobe in sem se vozil. To stane. Nimam štipendije. Treba je delat.«
Ko si omenil družino, kakšno otroštvo si imel? Kakšne vrednote so ti starši dali?
»Iz Bosne smo se preselili leta 2011. Moj sedmi razred.«
Uf, tukaj pa se bova malo ustavila. Kako je otroku, ki zapusti življenje, ki ga je poznal?
»Ful težko. Prve tri mesece sem samo prosil starše, če me lahko vrnejo k babici in dediju. Ful sem pogrešal življenje prej, prijatelje. Pa so mi lepo razložili, da bomo tu ostali. Na začetku sem bil zelo asocialen, skos sem bil doma, sam igrce sem igral. Po kakem letu, dveh, sem začel mal okoli hodit. Lahko bi rekel, ko sem spoznal osnove jezika. Ena zanimivost - ful besed sem se naučil iz tiskanih reklam za trgovine, ko sem mel zraven besed še slike.«
Kako pa je bilo v osnovni šoli, so te prijazno sprejeli?
»V Sloveniji kamorkoli greš najdeš vsaj enga al pa dva Bosanca, ki ti bota neki pomagala haha. Tudi js sem imel enega sošolca, ki je bil moj tolmač, ki mi je prevajal snov. Meni in učiteljici, kadar sem imel vprašanja haha.«
Kaj pa je bil motiv za selitev?
»Ati je že prej nekaj let delal tu. Mi smo ga vidli sam enkrat na mesec za dva dni. Ni mu blo fajn, želel je, da bi bili skupi in nas je pripeljal sem. Smo trije otroci, brat in še ena sestra. V prvih letih življenja nas je mama vzgajala, ati je sicer redno prihajal, smo se ga vedno veselili, ampak je šel hitro nazaj na delo. Mama nas je učila, da smo prijazni, spoštljivi, vsi trije. Ko vidim kdaj kake neprijazne ljudi, to je men ful grdo … recimo nekdo te pozdravi pa se stran obrneš. Moj karakter, tisti del, ko se znam tudi razjezit, to pa je od atija haha. Ati je enkrat lepo povedal, drugič pa že bolj na trdo ha ha. Sem imel pa lepo otroštvo, nič nam ni manjkalo.«
Če se še malo vrneva na izobrazbo, kako pa si izbral smer študij?
»To kam se naj vpišem na srednjo šolo, kam na faks, so bile moje najtežje odločitve v življenju, res. Nisem znal dobro jezika, nisem vedel kaj je mehatronika, kaj je strojništvo. Na informativnih dnevih sm zastopu glih 30 % kar so razlagali. In pol je nekot prišla ideja za rudarsko. Ati je reku lej, končaš šolo, šiht bo ziher, ne skrbet. In sem šel v jamo. Tam sem pa imel zaradi moje narodnosti žal težave z inštruktorji. Mi je blo hudo in sem povedal v šoli, tam so mi pa rekli, naj se pač mal utrdim. Vse mi je dol padlo. In sem se odločil, da grem naprej na faks, da ne bi šel več delat v jamo.
Je pa res, da sem v jami dobu delovne navade. Ko sem prišu, nism znal niti lopate držat, zdej pa znam vse. Ni bla samo slaba izkušnja.«
Presenečena poslušam. V mestu, kjer se meša toliko jezikov, kultur, še posebej iz bivše države, se (tudi) mladim dogaja takšna diskriminacija … Opazi moj zgrožen obraz in razloži …
»Ja, to so starejši ljudje, oni te slišijo, da ne govoriš slovensko pa si takoj mislijo, da živim tu pa se nisem sposoben naučit al pa celo, da nočem govorit. Ni res. Dej človeku mal časa.
En primer. Učiteljica me je vprašala, če bom mel kosilo v šoli? Ka dafak, kosilo? Js sm pomislu na kosilnico, košnjo, ka me zdej sprašuje? Nism niti pomislu, da je to obrok.«
Kakšen odnos imaš pa danes do mesta? Je tvoj dom?
»Velenje je najjače. Ko smo pršli so mi že povedli, da je Velenje mala Bosna. Haha. Takoj sm vedu, da je to to. Folk mi je všeč. Ni vlko, ni malo, glih mi je prav.«
Glede na to, da si trenutno gostinec, kakšna pa se ti zdi gostinska ponudba?
»Mamo Space Bar Galactico, Max, eMCe, Pit Stop in si razdelimo te ljudi haha. Na koncu pride vedno Pit Stop haha. Ne dogaja se preveč zvečer, ponoči, mi se pa trudimo, da vsaj neki je. Pa da čim boljše izpeljemo stvari, ki se jih lotimo. Ni pa veliko mesto, ne moreš nočni lajf primerjat z Ljubljano. Tisti, ki rečejo, da nasploh ni prireditev pa jim lahko rečem sam to, da ni res, sam premal spremljajo pa prebrskajo.«
Kaj si pa želiš za sebe, za prihodnost?
»A veš, da ne vem. Trenutno bi rad sam biznis zalaufal. Pri drugih stvareh se men nikamor ne mudi. Nimam kake sanjske službe, kjerkoli delaš, si morš nardit, da ti bo v redu. Da delaš neki, kar ti je všeč. Men je tule trenutno fajn. Upam, da bom vedno delu kar mi je ok, s tem bom čist zadovoljn.«
Generacije tukaj se ves čas menjajo, tudi naju enkrat več ne bo …
»Upam, da bo eMCe ostal, da bo obstajal, da ga bomo ohranli. Ko bomo v penziji, bomo pršli na teraso pa se meli fajn, kako pivo spili. Men je v eMCeju res zanimivo in predvsem zabavno to, da je vsak dan nova zgodba, nov film, ne veš kk se bo dan odvil, ne veš kk se bo končalo. Ko nek kinder suprise haha.«
Preden zaključiva - mogoče še kakšna misel na svet v katerem živimo, kam gremo?
»Iz radovednosti tu in tam berem novice, mislim pa, da kot posameznik ne morem delat ne vem kakih svetovnih sprememb. Odkar obstajamo stvari niso fer in enakopravne za vse, sam takrat ni bilo medijev, da bi vsi vse vidli. Živim nek svoj lajf. Ful mam starih sosedov v bloku, njim rad pomagam. En sosed me že kr počaka al pa mi potrka, da mu pomagam vrečke gor nest haha. Sej bom js tud enkrat star pa bo men en pomagu.« Se še nasmeji.
Za trenutek ustavim trenutek in zaslišim Kreslinov glas:
»Nekaj pa je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli … «
Preden predstavimo Niko, študentko magistrskega študija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer oblikovanje stekla in keramike, kot prodorno mlado ustvarjalko nakita, bomo povedali, kako se je znašla v eMCeju in postala … eMCe faca.
»V srednji šoli sem čist randomly nekoga spoznala, a veš ko se neki zgodi brez razloga pa na koncu pomeni veliko! Predstavil me je svoji družbi, s katero smo postali precej povezani, ful lepi časi! Takrat sem potem postala tudi del dijaške sekcije, kjer smo organiziral dogodke, se meli ful fino in postali več kot sam člani ekipe.«
Kaj ti je od takrat najbolj ostalo v spominu?
»Najbolj mi je ostalo to, da smo velik delali, da bomo meli kao ful ur in smo kasneje zvedli od Blaža, takratnega predsednika, da delamo za manjši dijaški pavšal haha. Recimo, delali smo event - maraton grozljivk, tk 7 ur smo gledli te filme, da si bomo lah pisali 7 ur hahaha! Ampak to je bilo konec dneva druženje, spoznavanje z vrstniki, tak mini team building. Kul je blo, dobre stvari smo delali.
Iz dijaške sem šla v čistilno, mislim, da je prav, da spoznaš vsa področja dela. Kasneje sem pristala v art ekipi na Festivalu mladih kultur Kunigunda in na začetku sem bla ful shy, mal sem sem še bala vsega, tudi takratnega šefa Tima haha. Mi je blo pa všeč, da sem lahko delala dogodke, ki sem si jih in smo si jih zamislili.«
Nika je zadnjih par let vodja Galerije eMCe plac. Skrbi za to, da imamo vsak mesec novo razstavo, komunicira z umetniki, organizira postavljanje, otvori razstavo in podobno.
![]()
Kako pa se znajdeš v tej vlogi?
»Na začetku je bilo težko, ker še nisem bila zares del tega sveta. Preko faksa sem spoznala potem ogromno mladih, ki sem jih vključila v razstave. Ful sem dobila izkušenj tudi na Kunigundi, čeprav sem se tudi tam na začetku lovila. Potem mi je Urša predala Galerijo eMCe plac in zdej lahko rečem, da že poznam pristope, da sem se dosti naučila o procesu, o organizaciji. To, da lahko povabim mlade umetnike k nam, da imajo samostojno, velikokrat prvo razstavo, se mi zdi res wau. Je kdaj tudi naporno, ker se dela kaj zadnji trenutek, umetniki pač, haha. Super mi je. Ravno to je čar dela, ker se znajdeš v vseh situacijah in morš zrihtat.
Hvala Mladinski center in eMCe za priliko, našla sem se v kuriranju, organizaciji in vodenju. Ne maram pa javnih nastopov, to se res sekiram že kak dan prej. Mislim, da glede tega nikoli ne bo boljše haha.«
V naslednjem delu se bova malo pogovarjali o mali Niki. Si zgodaj začela kazati talent za ustvarjanje?
![]()
»Bi rekla, da ja, ker sem že v vrtcu zelo rada risala. Imam en zelo živ spomin, da sem v nulo prerisala račko od Argete, res je izpadla dobro in mama je risbo ponosno nesla v pisarno haha. Rada sem gledala oddajo Art attack, z veseljem sem vstala vsako jutro za take vsebine in podobne risanke. Tudi zato smo imeli doma ogromno enih ustvarjalnih pripomočkov, včasih za spodbudo, včasih pa tudi kot lovilce praha hehe.
Zelo dobro riše tudi ati, dosti sma skupi ustvarjala, z mamo pa sma iz mavca delali razne rožice in druge odlike. Ustvarjala sem iz slanega testa, radi smo delali duhce.«
In mala Nika pride v osnovno šolo …
»V osnovni šoli sem imela najraš likovno pa športno, nism tip za piflanje, to mi res ni pasalo. Naprej sem hotla bit arheologinja pa sm si premisla, ker bi se mogla ful učit o zgodovini, komu se da haha. Kot fun fact pa naj povem, da imam rada matematiko. Hodila sem na tekmovanja in tudi pobrala kakšna priznanja.«
No, to pa je fun fact, za umetnike bi na prvo žogo rekli, da naravoslovje ni ravno njihova močna točka … In teh stereotipov je še kar nekaj. Kakšnega bova tekom pogovora sigurno razbili.
»Nisem pa se prijavljala samo na likovne tečaje, ati me je navdušil tudi za veliko različnih športov. Recimo tekvando, ping pong, odbojko, drsala sem z najmanjšimi možnimi drsalkami, rolanje, smučanje. Tenis. Joj, js sem mal taka, da vse rada probam, se pa hitro naveličam haha. Ampak na ta način se po mojih izkušnjah hitreje v nečem najdeš.«
Pripomnim, da imam občutek, da jo je ati z zgledom dosti izoblikoval.
»Ati je zelo inovativen, veliko zna, veliko postori doma sam, pomoje sem pobrala to po njemu. Znajde se v situacijah, hitro reši stvari, tu sma si podobna. Pa tudi dober smisla za humor ima, zato se še bolj štekama.«
Šport verjetno daje tudi neko disciplino, vztrajnost …
»Ha ha ha, meni šport ni dal neke disipline, kr nism vztarajala, še zdej delam vse na zadnji dan. V adrenalinu in stresu pri men nastajajo najboljše stvari. V določenih situacijah se to še zmeraj učim, ampak mislim, da red pride s časom. Zgleda moram še mal živet na robu haha.«
Kaj pa si se naučila od mami v tem kontekstu ustvarjalnosti?
»Mami me je naučila šivat, že zelo zgodaj. Zašila mi je ful oblačil, zdej to bolj cenim, kot sem takrat. Tudi stara mama mi je pokazala kako iz starih zoknov narediti etuije za telefon. No, na eni točki mi je mami kupila šivalni stroj in js sem se zares upirala. Enostavno sem se bala, da bi si poškodovala prste, ker je zgledal precej nevaren šport. Potem kasneje pa sem imela moment, ko sem v srednji šoli začela delat torbice in različne gumice iz blaga in mi je postalo super. Še zdaj si včasih preoblikujem oblačila in na njih dodam nekaj ekstra.«
Hodila je na umetniško gimnazijo v domačem Velenju, ko pa je prišel čas za vpis na faks, jo je začelo malo stiskat. Kam? V oči ji pade Industrijsko oblikovanje, smer na ALUO - Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Na ogled faksa ne gre, ker zboli. Odda mapo in gre na sprejemce. Naredila je obvezne vaje, preko katerih prepoznavajo talent, sledil je pogovor s profesorji …
»Na zagovoru so mi rekli, da me bolj vidijo na smeri Unikatno oblikovanje in meni se je porušil svet. Kaj bom js tam? Še z glino nisem neki zares delala. Vidla sem se drugje, zdelo se mi je, da je na Industrijskem oblikovanju več opcij za službo in prihodnost.«
Domov dobi pošto. Rezultati. Sprejeta. Na ALUO ja, a ne na smer, ki si jo je želela. Postane študentka Unikatnega oblikovanja. Panika.
»Na dodiplomcu sem mela najprej mal krize, sem se kar iskala. In pride korona.«
Prešine me, da se v pogovorih z mladimi ves čas vračamo koroni in da nas je, vsakega po svoje, zares zaznamovala. Nika pravi, da ji je več dala, kot vzela.
»Sej je blo ono fak no, js bi šla ven, js bi žurala, js bi se družla, mlada sem, ne bi bla not, ampak smo se pa z družino ful povezali, vsak večer kartali in ustvarjali.«
Kako je ta čas vplival nate?
»Tik pred zaprtjem smo mogli naredit set krožnikov za eno gostilno v Ljubljani. Js sem po naravi kr ambiciozna in sem se res potrudla. Sprejeli so štiri moje krožnike in sem že preračunavala – to mi bo prineslo neko prepoznavnost in nekaj denarja, odlično. Innnn vse sfiži korona, vse se ustavi. Ampak! To mi je dalo vseeno zagon za naslednje projekte. Je bil velik push za naprej. V tem času sem doma ustvarjala po svoje, po svojih občutkih, igrala sem se z barvami, risala skice, čeprav to mi ne gre najbolj haha, imela sem ogromno časa in to je bil moment, ko sem se zares vrgla v nakit.
Ukrepi so me prisilili, da sem bila dosti več v naravi, bolj sem zaznavala stvari okoli sebe, razvila sem čuječnost, dobila ogromno navdiha, ki me načeloma še zdej spremlja, po več letih. Zanimali so me detajli in tiste skrite stvari, nevidne očem. Od zmeraj sem oboževala nakit takšnih in drugačnih oblik, sem to znanje in navdih združila. Pred tem nism niti pomislila, da bi delala nakit.«
Prvi izdelki so bili, po njenih besedah, res zanič (to pa res dvomimo!)
»Nekje pač moreš začet!«, se zasmeji.
Vrneva se k stereotipom o umetnikih.
»Če hočeš ustvarjat, morš bit mal drugačn, morš mal drugač razmišljat. Se mi zdi, da velikrat idealiziramo stvari, ljudje okoli nas se zdijo bolj realni. Ampak vsa svoja čustva, svoja videnja daš v svojo umetnost, čez to ustvarjanje nekaj sporočaš. Možgani so aktivni 24/7. Če ne bi bil poseben, ne bi mel dobre stvari. Za sebe ne bi nujno rekla, da sem umetnica, sem oblikovalka, malo drugače definiram določene stvari. Po drugi strani pa - ko delam nakit more seveda bit nosljiv, ampak ne samo to. Moj nakit je umetniško delo z zgodbo. Ne gre le za funkcionalnost, ampak, da ob tem tudi nekaj čutiš.«
![]()
Kaj pa recimo opažaš pri sebi, imaš kakšne lastnosti, po katerih bi ti lahko dali tag »joj, ti umetniki«?
»Haha, ne vem. Opazim velik detajlov, to se odrazi v mojem oblikovanju. Arhitektura sama po sebi me recimo ne zanima, ampak detajli pa me, recimo baročna umetnost mi je top. Nasploh me zanima notranjost, tisto kar ne pokažeš. Imam močno intuicijo, zaznam čustva pri človeku, znam se približat, povprašat. Zanimivo mi je recimo to - ko hodim po ulici, gledam stavbe in me zanima kk zgledajo stanovanja, kak lajf majo tam not, a majo mačke? Ful mam rada mačke!«
Glavna skrb mladih ljudi, ki se ukvarjajo z umetnostjo je seveda prihodek, služba, prihodnost. Nika pove, da je nekaj časa razmišljala na način, da si more poiskati neko redno zaposlitev in to delat popoldne, za zraven. Danes razmišlja drugače.
![]()
»Sem bila pod pritiskom zaradi vsega tega. Sam danes pa verjamem v to, da moreš imeti zagon, če investiraš, se da. Vse kar zaslužim s študentskim delom, dam v to, da sem lahko ustvarjalna. In poskušam prodreti na sceno, na trg, na več načinov, se prijavljam na razpise, na razne »open call-e«. Fajn je zagrabit čim več priložnosti, da te svet opazi. Če si vztrajen lahk marsikam prideš, čeprav se na prvi pogled ne zdi tk.
Seveda mi kdaj spodleti, ampak ko mi ne, sem pa res srečna, včasih ratajo kakšne neverjetne stvari. Morš si dovolit eksperimentirat, obžalujem, da nisem že prej. Bla sem zaprta, nisem si upala nardit kak korak naprej. In naučila sem se, da lahko kršiš pravila, da lahko preskočiš kak postopek recimo pri obdelavi gline in narediš po svoje, včasih rata še boljš!«
Pravi, da je med vrstniki v tem poslu zdrava konkurenca, da gre za tekmovalnost, ki si je ne poveš, jo pa čutiš. »To te sili v to, da delaš out of the box, meče te iz cone udobja.«
![]()
Pri nas pogreša več priložnosti za mlade umetnike, želi si več podpore, pomoč pri prepoznavnosti. »Dobri umetniki so v ozadju, izstopajo pa tisti, ki imajo v tem svetu veze. Ali starše, ki se tudi s tem ukvarjajo. Ali se pa znajo ful dober prodajat. In to meni še manjka. Velikrat moraš dat na sceno sebe in bit to kar si. Ljudje te sčasoma že sprejmejo.«
Študij se počasi zaključuje in s to izkušnjo je zelo zadovoljna.
»Moja mentorica za magistrsko je odlična, to morem povedat. V letniku nas je malo in nismo samo številke, lahko smo avtentični, skupaj ustvarjamo, mamo take privat terapije haha. Kolektivizem je, to je res pomembno. Smo v ateljeju, se pogovarjamo, si svetujemo, se povezujemo, dajemo si konstruktivne kritike, se vzpodbujamo. Tudi, ko pridejo blokade …«
Pri blokadah jo ustavim, ker se mi zdi to pomembna tema. Kako se lahko s tem spopadaš, ko te recimo lovijo roki, ko imaš naročila, obveznosti na faksu?
»To je hudo. Sploh na faksu je tega veliko, da se moreš kdaj dobesedno silit in non stop nekaj oddajat. Lahko pride takoj ideja, lahko pa traja več tednov. Moj nasvet je, da ko se ti to zgodi, morš it kr neki delat, ustvarjat, risat, ni nujno, da iz tega kadarkoli nastane izdelek, samo, da neki migaš. Ko mam pa rush za ustvarjanje, morm pa takoj štartat, drugač se zgubi. Posebna energija je to ...«
Inspiracijo išče tudi s skrolanjem po Pinterestu, ampak pove, da to ni nujno dobro.
»Kdaj vidim stvari, ki so podobne mojim in si rečem »faaaak, to je že nekdo delal« haha. Ampak itak daš svojo noto not, s tabo nastane avtentičnost. Zato mi moodboardi ful pomenijo.
Včasih naredim nek izdelek s sporočilom in nekdo drug si ga razlaga čist po svoje. To mi je recimo ful dober. Tako dobim drug vpogled na svoje delo in zanima me izkušnja občinstva, ki mi da nove ideje za naprej. Včasih pa so inspiracije tudi čist nepričakovane, sredi belega dne. Kdaj vidim kak kos oblačila pa sem tk »aaaa, ka če bi js začela šivat?« haha. To so takšni spontani rush-i, ki jih je nujno treba izkoristit.«
![]()
Prosim jo, da mi – in vam – predstavi nov, zares exciting projekt … Atelje v Ljubljani! Soba je postala enostavno premala in Nika je se je že nekaj časa ukvarjala z mislijo, da potrebuje nek proper prostor. Pri svojem delu je napredovala, izdelki so se začeli prodajati, celo v tujino (prva kolekcija je šla na Nizozemsko), za kar ji še posebej čestitam(o).
»Bila sem v fazi, ko sem varčevala za peč, ki stane okoli 3.000 €, kar je za študentski budget kar veliko in en dan pride klic: »Našli smo plac, vabljena zraven, ampak odgovor rabimo v dveh dneh!«
Nekaj prihrankov je sicer imela, odločitev pa je bila vseeno težka. Pogovarjala se je z njej ljubimi ljudmi okoli sebe in iskala nasvete, a bili so enotni - tokrat se bo morala odločiti sama. Ona, ki je menda precej neodločna. Po nekaj dneh se obrne na mamo, itak.
»Mama mi je rekla, da ji je žal, da ni večkrat raskrirala v lajfu in da se ji zdi, da bi js mogla. In takrat sem si rekla, fakit, dejmo, bo kar bo! Od staršev sem imela vedno veliko podporo, zelo malokrat so imeli kakšen dvom. Vedno sem dobila dobronamerne nasvete. In že to je bil en velik push, to vedenje, da imam ljudi, ki bodo ostali z mano, ne glede na to, kako se mi izide.«
Skupaj še tremi partnerkami, tudi kolegicami, odpira atelje in trgovino. Vse se ukvarjajo s keramiko, a stili so precej različni.
»Otvoritev bo predvidoma septembra. Upam! Če bo šlo vse po planu! Najtežji del celega procesa je iskanje imena haha. Tam bomo delale delavnice, lahko pridete pogledat in kupit izdelke, mele bomo različne goste, manjše koncerte, s temi vsebinami želimo privabiti folk, da se pobliže spozna s tem področjem ustvarjanja.«
Rečem, da se mi zdi to velika stvar.
»S fantom Matevžem, ki je moj velik podpornik, sma se enkrat pogovarjala in sm mu rekla, da mam filing da bom slavna hahaha. Kot da bi se kr odločila, da iz tega pa bo nekaj velikega. Da mi bo uspelo. In sem res pozitivna. Ne bom obupala. Rada bi, da je moj job v resnici lajfstajl. Da ne delam za nekoga, da delam zase. Danes so to še velika pričakovanja, mogoče večja od mene, ampak, kot sem že rekla, če fejst investiram in hkrati ful fejlam, ker tam je napredek, bo uspelo. Treba je sprobavat in eksperimentirat! Tudi če se kaj ne izide točno tk, kot sem si zamislila, bo na koncu tk, kot more bit!«
Kaj je najtežja stvar tvojega poklica? Koliko je konkurence?
»Vedno več ljudi dela s keramiko. Pač ljubiteljsko. In moremo mi, ki smo to zares študirali nekako pridit v ospredje. Tisti, ki to delajo kot hobi, imajo nižje cene, ker je nižja kvaliteta in enostavno več prodajo. V bistvu … Najtežji del mojega poklica je postavit ceno. Tudi kolegica Valentina ustvarja in skupaj bijeva te bitke in držima druga drugo gor, ker nekdo drug včasih čisto drugače vidi in (o)ceni tvoje delo, kot ga ti sam.«
Kako pa se tega lotiš – postavljanja cen?
»O tem se pomeniš s kakim uveljavim umetnikom, gledaš konkurenco. Treba se je cenit in čim manj delat zastoj, samo za reference. Ne vedno samo za reference, kljub temu, da se s tem začne. To sem se naučila. Velikokrat bi lahko dobila plačano pa nisem. Truda daš pa velik v to. Pa tudi sicer v Sloveniji ljudje ne cenijo toliko umetnosti, v tujini je to bolj razvito. Tudi Velenje je specifično, tu se ljudje na teh sejmih kr sprehodijo mimo. Zdej sem bla na Slovenskem tednu nakita, sem bila zares vesela, ko so ljudje pristopili, me kaj vprašali, pokazali zanimanje.«
Njena sanjska država je Italija, seveda, »tam je moda na vrhuncu. Tudi Francija. Delam na tem, v enem Italijanskem katalogu sem že mela svoje stvari. Aktivno spremljam dogajanje v tujini, iščem opcije za prijavo. Morš bit ti angažiran, moreš se mrežit.«
Zanima me še kaj o Niki. Kaj ima rada, kaj rada počne?
»Ful mam rada ljudi, druženja. Predvsem z meni dragimi ljudmi, ki mi dajo energijo, frendi, družina. Odkar sem se našla, odkar delam, kar rada delam, sem postala kar ekstrovertirana. Verjetno zato, ker sem postala to kar sem, ker sem se sprejela. Poleg keramike me zanima tekstil, poleg oblikovanja se ukvarjam še s fotografijo in sem to povezala. Razvila sem par fotk na porcelanu. Trenutke, ki sem jih ovekovečila s fotografijo, želim dati na nakit.«
Spet preseneti! Kako?
»Preko akademije sem dobila priliko in sem šla k enem fotografu, ki mi je pri tej ideji veliko pomagal. Pač skos morš spraševat, se pozanimat o stvareh in potem eksperimentirat. Mreženje! Mreženje! Mreženje!«
Ideja me navduši, hkrati pa razmišljam, da je v današnjem svetu verjetno treba ves čas iskati neke inovativne pristope, izstopati … Kar je verjetno precej naporno in težko.
Danes obžaluješ tisto pismo, da si sprejeta na smer, ki si je nisi želela?
»Ne! Super se je izšlo. A veš, neki ti je usojeno … Zato vem, ko kej zajebem, je to izkušnja. Pripeljala me bo tja, kamor morem prit. Vse se zgodi z razlogom. Morš bit samozvesten v tem kar delaš. Met mal ta fuck it attitude.«
![]()
Dobili sva se v Mladinskem centru na Efenkovi, preden se odpraviva na programski sestanek Festival mladih kultur Kunigunde v eMCe plac še na hitro …
Živiš v Ljubljani, študiraš v Ljubljani, nov atelje v Ljubljani, kakšna pa je tvoja vez z Velenjem?
»Ful mam rada Velenje, tu maš vse kar rabiš. Jezero, narava, vse je blizu. Odraščala sem na Konovem, blizu centra pa vseeno malo umaknjeno. Tu so frendi in ljudje, ki me spremljajo že od otroštva. Ljubljana je kdaj tu mač, ves čas gužva, lajf je hitrejši, kdaj ga prav ne folgam. Mam pa tam službo, svoj folk. S tem kar js delam si ne predstavljam živet tu, žal. Zaenkrat. Čakam avtocesto hahaha.«
Medtem, ko se obe naglas smejima, pomislim, da avtoceste najbrž še dolgo ne bo. Bi si pa želela, da bi v dolini ustvarili pogoje tudi za mlade, prodorne umetnike. Danes, ko so še mladi.
Pri nas se zbirajo zelo zanimivi mladi ljudje - s hobiji, idejami, sanjami, cilji, tudi izzivi, veliko njih opravlja različna študentska dela – v šank ekipi, tehnični ekipi, imamo grafične oblikovalce, fotografe, lučkarje, tonce, programce.
Začenjamo serijo portretov, kjer jih boste bolje spoznali, prvi med njimi pa bo dvaindvajsetletni Velenjčan Erik Blažič. Okoli eMCeja je hodil že ob koncu osnovne šole, sedaj pa je že kar nekaj časa nepogrešljiv del naše gostinske in tehnične ekipe.
Pred meseci smo bili skupaj na delovnem vikendu, kjer mi je razlagal, da je za maturo izdelal svoje kolo. To se mi je zdelo tako noro dobro, da sem ga povabila, da o tem napiševa kakšen kak sestavek. Za navdih, motivacijo drugim, za prispevek k mladinski »bajkerski« sceni v Šaleški dolini.
In zdaj sva tu, sediva v Pekarni idej in najprej ga seveda vprašam, če so ga kolesa zanimala že kot otroka.
»Ja itak. Js se morem gibat, morem bit v pogonu. Tud v šoli sem imel probleme, ker enostavno ne morem tok ur sedet in bit pri mir. Moj navadni dan je zgledu tk, da sm pršu domov, vrgu torbo, vzel bajk pa sam šel furat.
Kolo je bilo del mojega vsakdana že od malega, še danes je moje najljubše prevozno sredstvo. Bed je sam kadar dežuje, drugač ga pa ni treba niti tankat, sam pičiš.«
Vpisal se je na Šolo za strojništvo, geotehniko in okolje. »V srednji šoli spoznaš nove, zelo različne ljudi, odkrivaš hobije, vidiš, kam pašeš in js sem se našel med skejterji in bajkerji. V tistem času smo dost hengali, potem je hitnala korona.«
Res je, o koroni se nam sploh ne da več menit, čeprav še danes čutimo posledice tistega časa, še posebej mladi, zato me je vseeno zanimalo, kakšne spomine ima na tisto obdobje?
»Men je blo res težko, mene je trgalo. Nisem mogu ostat za štirimi stenami, hodu sem na dolge sprehode po travnikih, velikrat čez poseko, sam hodu, hodu, hodu sem, to mi je res pomagalo. Se je zgodilo, da sem imel pouk pa sem vseeno šetal, imel sem slušalke in sodeloval, ampak na zraku.
Ker pa nism mogu zares ven, sem šel not … v glavo.
Pregledal sem vse možne videe na Youtube-u, v drugem letniku pa sem si zamislil, da bi izdelal svoje kolo. Imam svoj zvezek idej, kjer je nastal plan in kmalu sem se odločil, da je lahko to moj izdelek za maturo. Profesor me je pri tem takoj podprl. In začel se je proces, ki je trajal tri leta in pol.«
Tako se je začel utrinek v glavi spreminjati v nekaj materialnega. Pove, da je bilo pomembno, da si je definiral korake na poti do cilja, ki ga je želel doseči.
»Najprej sem skiciral ogrodje kolesa. Ker sem strojnik, sem vse preračunal, treba je blo upoštevat vse sile. Potem je prišel najbolj zahteven del, spraševal sem se, kk se naj prestavim iz faze načrtovanja v dejansko izdelavo, nisem vedu kk se zares lotit, kje sploh kupit tak material.« Sam res. In kk si to rešil?
»Pri tem me je zelo podprla mama, ki jo mimogrede še danes vedno skrbi, ko grem na kolo. Pelala me je v veliko halo v sosednje mesto. Ko sem stopil notri je v mene prav tist butnu močen vonj po kovini. In tam sem bil kot mali otrok, tisto prav wauuu! Rekli so mi, naj si zberem »rore« ustrezne debeline, kasneje pa sma jih šla k mehaniku še »spigat«.
Delal je doma in v stružnici, kjer je varil.
»Držal sem se načrta, narezal cevi, z gospodom, ki dela v stružnici sma surovce porezala in poštimala. Težave sem mel z ležaji, pri drugi verziji kolesa bi mogoče malo obrnil vrstni red.«
Opa, bi naredil še kakega?
»Bi! Geometrija kolesa mi je ful zanimiva. Prilagaja se na tvoje telo, na dolžino okončin, ampak ti pa moreš vedet, kaj bi rad delal z bajkom, kaj bi naj bla njegova naloga, kaj pričakuješ od njega. Tk da ja, lahko bi recimo delal kolesa po meri človeka haha!«
Kakšne pa so bile omejitve, izzivi?
»Ja itak denar. V idejo sem verjel, pri izvedbi pa pridejo dvomi. Ko sm komu pokazu skice, niso vidli nekega smisla al pa si niso predstavljali končni izdelek. Sam mam nekot dobro razvito prostorsko predstavo in sem verjel, da če se lotim, lah uspe.«
Kako pa si potem »shedlal« finance, glede na to, da si bil dijak so bile sigurno omejene?
»Sam sem kupil vse potrebno, tudi amortizerje. Amortizerji so bli recimo 300 €, sam za tem je dobra zgodba. Najdu sem oglas na portalu bike.si in to od tipa iz Anglije, ki je bil slučajno v Mariboru na počitnicah. Ko sem mu povedal, da jih kupujem, ker delam svoj bajk, mi je jih dal ceneje, ker je bil nad tem navdušen. Reku mi je »bikers for bikers« in to mi je ful pomenlo.
Vse kar sem takrat zaslužu, sem namenu temu projektu.
Me je pa priganjal čas, ker sem vedel, da morem pravi čas maturirat. Ko je bil bajk naret, sem mogu cel proces spravit nazaj papir.«
Ok, kolo je narejeno! Kakšni so občutki?
»Js sem bil res navdušen, ker sem lahko furu svoj bajk. Mislu sem si, evo, zdej pa mam končno bajk. Lah uživam v tem, kar sem naredu. Če bi mel dost keša, bi si ga kupu, tk ko vsi ostali, nikol si ga ne bi n a r d i l.
No, na zagovor mature sem se pripeljal, haha. Mal so me čudno gledali, ko sem ga nesu po štengah pa sm reku: ja to je moje zaključno delo, to je moj bajk!«
Kje si ga najprej sprobal?
»Najprej sem prišu na kavo v eMCe haha. In to brez ketne, ker sem mel predolgo. Poganjal sm se kot na skiroju, nazaj sem ga pa tišal haha. Nima veze, ful sem se fajn počutu. Hvala kolo, da nisi počlo, bi kr fajn pojedu tla haha!
Bajk sem pol zares sprobal na Vodemli. Ja, skrbelo me je vsak trenutek, da bo rušt poknu, sam ni! Skakal sem z njim tudi v Lučah, tam sm mel težave s pedalkami, sam to ni bla moja manufakuturna napaka haha.«
Prav sklepam, da rabiš adrenalin? »Rabim adrenalin, fajn mi je! Rad bi skoču s padalom. Al pa on tip mi je tud fascinantn, ko je skoču s helkopterja na goro pa se pelal dol.«
Kako pa kaj poškodbe? »Ja, to pač pride z vsako dnevno uporabo. Mel sem počeno zapestje, ostalo ni blo nič takega. Čelado mam zmeri gor!
Rabiš zaupanja vredn bajk, to je pomembno pri bike parkih kot je Pohorje. Če bi mel tak bajk, bi pa fural, dokler mi noge ne bi odpadle haha.
Opažam, da mountain bike postaja vedno bolj popularen, za vse generacije.
»Ja, novi materiali so, oprema je boljša, tehnologija geometrije je šla naprej in tudi zato so kolesa draga. Velik je izbire. Če primerjam, ko sem se prvič po goši furu z nekim starim Rogom brez amortizerjev, s kovinskimi blatniki … to je blo kr nevarno! Zdej so bolj varne izbire.«
Koliko ur si posvetil temu projektu? »Ur ne morem prešteti, ker sem o tem razmišljal še ponoči. Še danes razmišljam kaj bi lahko pri drugi verziji izboljšal. To je moj osebni projekt, ki še traja.«
Super je, da so »bajki« priljubljeni tudi med mladimi. Kaj tebe vleče znova in znova na kolo? Ne v smislu, da prideš z njim iz točke a do b, ampak ta ljubezen in strast do »furanja«?
»Ta koncept man and his bike. Pač I get it. Js rad furam bajk, ker si sam, nič drugega ni. Ne morš odtavat, kr se lah zaletiš nekam, zato rabiš fokus. V glavi se ustavi ta vsakdanji kaos, ker se moreš osredotočit na pot, če ne ne bo v redu.
To je tak individualen šport v skupini. Greš s frendi, lepo en za drugim, goniš nazaj, se meniš. Zdej sem pomislil na kolega, ki ga ni več. Kk sma se furala tud po tri ure v tišini, sam kruzala naokrog. Pa sem brez besed čutu najino povezanost.«
Kaj pa počneš, ko pospraviš kolo, recimo čez zimo?
»Pozimi ni fajn, nimaš še kam dat. Bordat bi se rad naučil. Obstaja pa bajk za po snegu! To bi blo fajn sprobat. Drugač pa to bi povedal, v Velenju lahko vse delaš, še konje jahaš. Fajn je, da se zavzemamo, da mamo stvari v našem mestu. To mi je res kul.«
Na bucket listi ima Whistler Mountain Bike Park v Kanadi, sicer pa se trudi ne razmišljati o pojutrišnjem, ker se veseli jutri.
»Hitr mi misli uhajajo tja, ko sploh ni treba. Ful overthinkam. Zdravo je razmišljat o stvareh. Ne pa o vseh. Hkrati.«
Se še nasmeji preden odhiti na prvo smeno. Kam drugam kot v eMCe plac. :)
Z Erikom sem se pogovarjala Špela Verdev.